Odprtje razstave Done Pratnekar: Spomini neke reke

Dona Pratnekar (1992, Celje), je leta 2017 diplomirala iz angleške književnosti in umetnostne zgodovine v Mariboru. Likovno se je več poletij izpopolnjevala pri akad. slik. Rudiju Španzlu (slikarska in grafična šola Chiaroscuro), štiri letnike v gimnaziji pri akad. slik. Ratimirju Pušelji (Gimnazija Celje – Center, Umetniška gim. – likovna smer) in post študijsko pri Mateju Čepinu, prav tako večkrat nagrajenemu umetniku. Njene ilustracije in druga umetniška, literarna in glasbena udejstvovanja je že bilo najti na samostojnih in skupinskih razstavah, na razstavi akad. slik. Alje Krofl Edina prebivalka svojega plemena, poklon prednikom z glasbenim performansom, v sodelovanju z glasbeno skupino Širom, v dokumentarnem filmu Kate Laštro: Zeliščarica, ilustrirala je glasbeni prvenec skupine Lasye z naslovom Long forgotten times in novembra 2021 razstavlja na 14. Slovenskem bienalu ilustracije. Septembra 2021 pri Velenjski knjižni fundaciji izide njen knjižni prvenec, v sklopu katerega je najti tudi ilustracijo Kurenta, ki je bil del razstave in kataloga Ex-tempore Ptuj Karneval 2021.

Trenutno živi in ustvarja med Velenjem in Celjem.

Nazadnje je v Velenju leta 2018 razstavila različna dela pod naslovom Kraji in časi moči, tokrat pa pod naslovom Spomini neke reke, predstavlja posamezne serije ilustracij in drugih del, ki so se oblikovale v zadnjih letih. Te v eni ali drugi obliki odslikavajo naravo in razpoloženja v katerih se nam kaže, ter sposobnost pomnjenja, ki jo ohranjajo določeni naravni prostori- kraji in časi moči.  Navadno gre za tiste bolj skrite, senčne kotičke, ki jih prerašča mah, bršljan in praprot. Ali pa po drugi strani, za odprte zaraščene travnike, kjer je v ospredju igra vremena in svetlobe. Ilustracije prostorov deli na specifično naslovljene serije, ki se včasih ločijo po tehnikah, ne pa vedno. Podobno atmosfero avtorica ustvari s pelivanjem akvarelov ali olja na platnu, znotraj ene serije pa se posluži tehnike ready made in found object iz naravnih artefaktov, materialov in pigmentov.

Sanje neke reke so tok spomina, osebnega in kolektivnega, ki teče in ponikne, izvira iz mraka pod skalo in se vedno vrne pod oprto nebo.