eMCe plac awareness programProjects

Socialni podlistek v Našem času

By 31 January, 2020 No Comments

SVOBODNO OZEMLJE MLADINE?

Laura je ena tistih mladih ljudi, ki pooseblja eMCe plac. Skozi leta se je
preizkusila na različnih področjih delovanja, bila je naša fotografinja,
članica PR ekipe na Festivalu mladih kultur Kunigunda, ki ga organizira
Mladinski center Velenje, je aktualna članica koncertne ekipe in grafična
oblikovalka srčnih podob ter tiskovin klubskih dogodkov. Nekajkrat se je
preizkusila tudi v šank ekipi na večjih festivalih, vendar res samo
nekajkrat… “No, to pa mi res ni šlo! Haha!”

Ka je metalka, a greš v eMCe?

Ko pomislim na eMCe plac imam lepe občutke.
Moji prvi spomini segajo v leto 2012. Sedela sem v krogu neznancev,
opazovala te zanimive persone in si mislila kako so kul. Vsak po svoje
zanimiv, drugačen.
Da je eMCe plac plac priložnosti se že ve. Zaradi le teh so ti neznanci
danes moji prijatelji, pa ne samo prijatelji. Tudi sodelavci s katerimi
skupaj pišemo zgodbo eMCe placa.
Tam so se skozi leta stkale vezi in spisale mnoge zgodbe.
Tam je nekakšno svobodno ozemlje mladine, prostor kjer veljajo
drugačna pravila.

Nekje sem prebrala sledeče: »You can be a freak in one group and fit
perfectly in another.« In tako tudi je! Tam dobiš tisti občutek pripadnosti.
Če bi mi pred leti nekdo rekel, da se bom s pomočjo eMCe placa
izoblikovala v osebo kakršna sem danes, bi mu odvrnila »Veš kaj,
ubistvu ti verjamem.«

Laura Ikić, 24

TISTA PETA ŽENSKA

Se spomniš, ko si bila še mala punčka, z oblekico z volančki in palmo sredi
glave? Se spomniš, ko so te v vrtcu suvali in ščipali fantje – kaj so ti takrat
govorili odrasli?

Kdor se tepe, se ima rad.

So svojega triindvajsetega leta sem verjela, da so ženske, ki ostajajo v nasilnem odnosu, za svojo življenjsko situacijo krive same. Še več, obsojala sem ženske, ki imajo otroke in vztrajajo v nasilnem odnosu. Pri nas doma ga nismo poznali.

Pri triindvajsetih letih sem sredi noči krvava, prestrašena in psihično popolnoma sesuta pristala v velenjski dežurni ambulanti.

Ko sva se spoznala, sva se najprej videvala samo ob vikendih. Igrala sva
karte, kuhala, gledala filme. Pogovarjala sva se neke splošne stvari. Nikoli
zares. Nikoli do jutra. Hitro je zmanjkalo tem. Nikoli si nisva odpirala srca
in raziskovala drug drugega. Bilo je neobvezujoče, sproščeno. Nič resnega.
Imaš fanta? Ne. Imam nekoga.

Če se mi takrat ne bi življenje nepričakovano obrnilo na glavo in me pahnilo v ta odnos, ga verjetno po nekaj sobotnih večerih ne bi bilo več. Bilo je težko obdobje in nisem želela biti sama. Napaka. Danes, nekaj let kasneje, raje za vedno sama, kot z nekom zato, da nisem sama. V resnici sem bila z njim najbolj sama. Osamljena.

Slišim korake. Zapre vhodna vrata. Čakam. Če bo ton spravljiv, bo danes mogoče vse v redu. Če bo odrezav, moraš iz stanovanja. Prijazno odzdravim.
Zmenjena sem z mami. Grem mal domov pogledat. Aja? Že včeri si bla. Zihr
doma skoz čez mene govoriš. A si mi kupla kak pir? Vsak dan mu ga. Po pivu je miren in zadrema.

Strah je tisti, ki te ohromi. Bes v očeh, ko te drži za vrat. Olajšanje, ko se čez
par sekund spomni, da se bodo poznali prsti in popusti. Na tisoč koncev razbit nov čajnik, ki ti ga je za novo leto podarila prijateljica. Ker je ura deset
zvečer in nima nič za kadit. Pravi, da brez trave ne more zaspat. Po mizi pobira mrvice. Zaprem oči in molim, da bo dovolj.

Daljinec malo mimo glave, ko mu rečem, če da malo bolj na tiho televizijo. Pa ka je lejo, ka težiš? Tk si butasta, lej kaka si. Minuto prej je bilo vse v redu. Nikoli zares ne vem.

Grem. Ne morem več. (Če me ne boš ti en dan ubil, se bom sama, večkrat
pomislim.) Pejt. Zagrabi me z vso silo in porine na hodnik. Pejt, pras…, ista
si kot moja mama. Ista! Kriči. Stojim na hodniku. V copatih. Grem pred blok.
Pozno je. Sneži. Sem brez telefona. Sesedem se na stopnice. Jočem. Nisem
pozorna in ga ne slišim. Zagrabi me za lase.

Prit notr, vsi te bojo čuli! Sam nej pride en zdle vprašat ka ti je, te vržem čez balkon. Bivšo sm z bulsi razbil, a tega ti pa niso povedali? Tri dni se je pobirala.

Niso mi povedali. So me pa opozorili. Tvoji ljudje. A govorimo o isti osebi?
Ni on tak.
Tišina. Slišim svoje srce in težko požiram slino. Hodiva po stopnicah. Večnost
se zdi. Vrneva se v stanovanje. Z očmi iščem telefon. V glavi štejem korake.
Do telefona. Do vrat.
Koliko šans imam?
Oprosti. Sej veš, da ne znam drugač. Zmegli se mi. Stemni se mi pred očmi in ne vem ka delam. Sama si kriva, skos me provociraš.
S čim?
Sosed tolče po steni in krementira. On tolče nazaj in kriči. Gospod na drugi
strani odneha. Ne pokliče policije.

Ko te udari prvič si v popolnem šoku. Ustavi se čas. Telo je prisotno, um je
daleč stran. Kaj se je ravnokar zgodilo? Nekdo je udaril mene?! Kdo si ti? S
kom živim? Ko popusti šok, me pograbi jeza. Kričim. Nikoli v življenju me
nihče ni udaril! Kdo si pa misli, da je? Napaka. Zvijem se v klobčič in si z rokami zakrijem glavo. Pada.

Po tem, ko me je udaril prvič, mi je v solzah razlagal svojo življenjsko zgodbo. Tudi on je bil nekoč samo otrok. Tepen, zanemarjen, večkrat lačen.
Poiskala ti bova pomoč. Bova. Skupaj bova šla. Bova.
Ne nasedaj. Kupuje si čas. Na to karto bo igral vsakič.

S prijateljicami sem na kavi. Kako se imata? Fajn. Ne povem, da me je dan
prej ugriznil v roko, ko sva hodila domov, ker sem se v prepiru postavila na
stran njegove mame.

Prosim, vprašaj še enkrat. Prosim, dobro me poglej. Prosim, prosim, naj
nekdo opazi, da me je groza. Da me je strah. Nikjer te ni. Sej veš, družinsko
življenje. Se nasmejim. Sam, da se maš lepo. Ja.

Mama me večkrat vpraša, kako se imava. Lažem, da sva v redu. Lažem,
mama. Sem kričala v sebi. Mama. Poglej moje noge. Plave so od brcanja.
Ker ve, da tam nihče ne vidi.

Skupaj sva bila približno tri leta.

Spomni se, kdo si. Spomni se, kdo si bila preden si ga spoznala. Spomni se.
Tista peta si. Tista peta, ki pade po stopnicah. Otroka hoče. Boš z njim živela
v Varni hiši? Te bo med nosečnostjo brcal v trebuh?

Spomni se. Spomni se, da si bila nekoč nekdo. Bila si samosvoja, imela si
močan karakter. Veliko si se smejala. Ljudje so bili radi v tvoji družbi. Hodila
si na faks, potovala, družila si se. Veliko si se družila. S kom se zares družiš
danes?
V službi je. Pokliči v svojo, reci da si zbolela. Poberi najnujnejše stvari. Napiši
listek. Izklopi telefon.

Ko sem prišla tisto dopoldne domov, sem šla po verjetno dvajsetih letih spat
v posteljo svojih staršev. Spala sem cel dan.

Ko sem zvečer prižgala telefon, sem dobila kup sporočil. Oprosti. Rad te
imam. Kur…S kom si?! Vsi so me pustili. Ista si kot vsi. Če zdle ne prideš se bom ubil. Obesu se bom na radiator. Mrš pra… Kr pazi se, ko boš hodla domov! Boš ti mene j…. Sam povej komu, če upaš!

Sem se še mesece bala, ko sem hodila zvečer domov? Sem se.
Me je klical, pisal, grozil, izsiljeval? Je.
Bi danes pisala, če ne bi takrat izbrala še zadnje atome moči in šla?

Verjetno ne.

Bi sploh še bila?

Večkrat se spomnim na malo punčko z obleko z volančki in palmo sredi glave. Brala je knjige o princih in princeskah. Ni vedela kakšen svet jo čaka.
Danes pa nekaj zagotovo ve. Ob moškem se mora počutiti varno. Biti morata nežna in ljubeča.

Kdor se spoštuje, se ima rad.

Kdor se tepe, potrebuje pomoč.

LARA RIŠE SANJE 

Lara je obiskovalka eMCe placa že vrsto let. Aktivno je vključena v delovanje kluba, naprej kot del šank ekipe, danes pa je ena izmed naših uradnih fotografinj. Ne samo, da ima krasen občutek za fotografijo, njena umetniška duša piše tudi poezijo.
Vsi moji odtenki
Hodim in se izgubim na svoji poti.
Včasih, priznam.
Takrat se počutim, kot da so zbledele vse moje barve.
Rada si v mislih predstavljam barve ljudi.
Zdaj barvam.
Sebe, saj so moje barve zbledele.
Se mi zdi, no.
Pa vzamem radirko, nisem si všeč,
o bog,
rada bi se izbrisala, izbrisala te barve.
Izbrala nove.
Radiram, zbledijo,
zakaj jih ne morem popolnoma izbrisati? Morebiti imam slabo radirko,
pomislim,
a tudi z novo ne gre.
Hm, nemara bo pomagalo, če jih prebarvam. Trdneje primem barvico,
dasiravno imam od pritiskanja že čisto bele členke.
Da, zagotovo bo pomagalo.
Krčevito stiskam barvico,
barvam čez zbledele barve,
sranje,
na nekaterih mestih preluknjam papir.
Uspeva mi, si mislim, a na koncu dobim drugačen odtenek!
A vidiš zdaj,
kako ima vse kar v življenju delaš,
posledice?

Lara L.

NISMO V ČUDEŽNI DEŽELI

Pred časom smo v okviru programa eMCe plac ozavešča objavili likovni natečaj z naslovom Začasna sreča: Opojne substance, ki se je zaključil z razstavo del v Galeriji eMCe plac.

Našo pozornost je med drugim pritegnilo delo mlade obiskovalke, Valentine Cehner, predvsem njena kreativnost in močna sporočilnost. Takrat nam je povedala, da se jo je proces ustvarjanja slike zelo dotaknil in jo vzpodbudil, da je veliko razmišljala o kulturi pitja in o svojih vrednotah. 

Za Socialni podlistek je svojo sliko opremila s poezijo.

eMCe, plac priložnosti

Na sončni strani Rdeče dvorane skrit prostor popolne mladostniške svobode. Sončna terasa, zunanjost in notranjost oblikovana v sodelovanju z mladimi umetniki, galerija, ki daje priložnost skritim lokalnim talentom in tistim od drugod, oder, ki je gostil vrsto lokalnih skupin in mnogo drugih, tako imenovana »šank ekipa« mladih in program ustvarjen od mladih za mlade. Vse to in še mnogo več je v 23 letih delovanja lokalni skupnosti prinesel Klub eMCe plac. Postal je zavetje mladih, ki v svetu, vodenemu s strani množičnih medijev, iščejo svoj pravi jaz.

Drugačno ni strašno

Z nasmehom na obrazu se spominjam prvega obiska “eMCe-ja”, pa ne zato, ker bi bila izkušnja pretirano prijetna, temveč zato, ker sem v zelo kratkem času svoje mnenje popolnoma spremenila. Na prvi pogled zastrašujoč prostor, terasa polna mladih, glasna glasba – takoj sem se zavedala, da to ni tipičen lokal. Z zanimanjem sem opazovala poslikave na stenah, ki so pritegnile, takrat še zelo mlado, oko. Bilo je drugače in takoj sem ta občutek drugačnosti povezala z neupravičenim strahom pred tem prostorom. Po nekaj obiskih sem “plac” začela doživljati drugače. Začutila sem pripadnost in eMCe mi je postajal vse bolj domač.  Po zanimivem spletu okoliščin sem začela sodelovati pri promociji kluba in pri pripravljanju programa. Vse bolj sem se začela zavedati poslanstva eMCe-ja. Klub eMCe plac je naš. Pripada mladim Velenjčanom. Omogoča nam neformalno izobraževane v najrazličnejših smereh, pa naj bo to promocija, delo za šankom, lučna tehnika ali priprava in organizacija dogodkov vseh vrst. 

Priložnosti za delo, ustvarjanje in nenazadnje tudi druženje, je več kot dovolj. Večina mladih pa se tega žal ne zaveda. Spodbujanje k aktivnemu sodelovanju v lokalni skupnosti je vse bolj pomembno, saj mnogi raje ostajajo doma. 

Program, ki ga pripravljamo mladi za mlade, je raznolik in verjamem, da lahko vsakdo med mnogim dogodki, ki jih organiziramo, najde nekaj zase.

Uršika Holešek, 19 let

ČAS ZA ČLOVEKA?

Nova rubrika je plod sodelovanja med nevladnimi organizacijami, ki izvajajo brezplačne programe v Šaleški dolini. Namen Socialnega podlistka je bralcem predstaviti naše delovanje tudi s strani uporabnikov. Brali nas boste vsakih 14 dni.

eMCe plac ozavešča je projekt Mladinskega kulturnega kluba eMCe plac, preko katerega se mlade informira in ozavešča o kemični in nekemični zasvojenosti.

Slovensko društvo hospic je humantarna organizacija, ki se posveča celostni oskrbi umirajočih in njihovih svojcev v skladu z mednarodnimi načeli hospic oskrbe. 

ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje je organizacija, namenjena posameznikom s težavami v duševnem zdravju, zasvojenim od nedovoljenih drog ter brezdomcem, njihovim svojcem, strokovnjakom na tem področju ter vsem ostalim, ki se za našteta področja zanimajo.

Društvo Hiša je neprofitno združenje, ki deluje na področju pomoči pri ohranjanju dostojnega življenja ranljivih skupin prebivalstva.

Nagovor uporabnika Centra za brezdomne osebe (necenzurirano):

“Dragi bralci časopisa Naš Čas!

Mi, brezdomci, bi vas radi informirali, da le vse ni tako, kot si določeni predstavljajo, da življenje teh brezdomcev ni tako preprosto in neskrbno:

 

  • okupacijske ure v enem mesecu najmanj 30
  • redna zadolžitev – čiščenje prostorov
  • zunanje aktivnosti v naravi – opravila: vrt, cvetlični vrt, košnja trave…
  • zbiranje odpadkov: biološke, plastika, kovina in ostalo..
  • razrez kruha, ki je suh in ga narediti za pohanje
  • stroga pravila (gledanje tv, zaklepanje in upoštevanje vseh pravil; direktiva uslužbencev)

 

Veliko pomagajo uslužbenci (dežurni) pri delovnih nalogah, zato se jim lepo zahvaljujemo! V slogi je moč! V organizaciji je že pol uspeha…”

Ker so navedeni problemi med brezdomnimi osebami prisotni v veliki meri, je spremljanje življenjskih razmer pomembno predvsem v smislu ustreznega ukrepanja. 

Vidno/cestno brezdomstvo:

– brez strehe nad glavo (na prostem, nočna zavetišča), 

– brez stanovanja (namestitveni centri), 

 

Prikrito brezdomstvo:

– prebivanje v negotovem bivališču (npr. najemna stanovanja brez pogodbe, 

grožnja pred deložacijo, nasilne razmere), 

– prebivanje v neprimernem bivališču (prenaseljena bivališča, bivaki, avtomobili ipd). 

 

Kaj pa vi menite? Veseli bomo vašega odziva (064 254 150 / drustvo.hisa@t-2.si / FB: Društvo Hiša).

EVENTS TODAY

Dogodki, ki so na sporedu danes.

12 July 2020

No Events were found.

UPCOMING EVENTS

To so naslednji dogodki, ki so na programu eMCe placa.

Ponedeljek
Torek
Sreda
Četrtek
Petek
Sobota
Nedelja
29
30
1
2
3
1
4
1
5
6
7
8
9
10
11
Current Date
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
1
2

Copyright © Zavod eMCe plac 2018 | Made by Matic Korošec