eMCe plac ozaveščaProjekti

Socialni podlistek v Našem času

By 31 januarja, 2020 No Comments

KO PI(k)A POSTANE AKTIVISTKA…

Pika Nogavička je neodvisen otrok, včasih nepremišljena, a sočutna anarhistka, ki se je znala postaviti po robu nasilnežem in nerazumnim odraslim, zlasti tem pretirano napihnjenim in vzvišenim. Feministična vzornica, ki bi danes, če bi ne pojedla »kroglic pregelk«, zagotovo z ramo v rami neustrašno korakala z nami in se borila za človekove pravice.

Že več kot polovico svojega odraslega življenja živim v državi, v kateri nimam volilne pravice, a se moram soočati s posledicami odločitev skrajno konservativne vlade. Lahko razpravljamo o tem, ali bo za nedeljsko kosilo gobova ali goveja »župa«, ampak o človekovih pravicah se ne razpravlja. Človekove pravice niso abstrakcija. Človekove pravice niso mnenje. Človekove pravice niso predmet pogajanj. So univerzalne, prirojene, neodtujljive, nedotakljive, brezpogojne in nedeljive. Človekove pravice pripadajo vsem. Izključevanje manjšin in sovražni govor nista nekaj, kar bi se zgolj nenadoma pojavilo. Diskriminacija se rojeva počasi. Nastaja zaradi brezbrižnosti in kratkega spomina. Pa vendar je precej ironično, da družbi, v kateri si toliko ljudi v političnem diskurzu ponosno prizadeva deliti ljudi na te in one, naše in vaše, pravilno ločevanje odpadkov še vedno predstavlja izziv. V času, ko se zaradi različnih političnih mehanizmov predsodki in stereotipi v družbi še posebno krepijo, še toliko bolj potrebujemo mlade, ki so sposobni zavzemati lastna stališča in zagovarjajo vrednote svobodne in odprte demokracije.

Ja, nenehen boj za človekove pravice je izčrpavajoč, pa vendar se zdi alternativa še bolj nepredstavljiva.

– Pia Šlogar

Februar ’21

Prebudile so me težke kaplje dežja. Ura je bila 9.30. Vzel sem skledo, vanjo naveličano stresel kosmiče in odšel po prenosnik. Ponedeljkovo jutro sem začel kar od doma; zunaj razsaja virus, piše se 8. februar 2021. 

Vrata šol in izobraževalnih ustanov so zaprta. Navodila ter priporočila za izvedbo pouka na daljavo so v začetni fazi šolanja na daljavo pomanjkljiva in nestrukturirana. Pridružim se videokonferenci; v mislih premlevam dni, ki so ostali nekje v lanski pomladi. Obdobje zaprtja države je bilo z gledišča mladega človeka prežeto z nastalo splošno družbeno krizo, razgradnjo izobraževalnega sistema ter odtujeno mladostjo. 

Pomlad se je počasi prevesila v poletje. Junija 2020 sem kot dijak v šolski prostor prvikrat po marcu vstopil na zadnji šolski dan.

Mnogi vrstniki so v času zaprtja šol dokončno opustili športno dejavnost, in tako postali fizično neaktivni. Po podatkih raziskave inštituta za kriminologijo je število primerov nasilja v družini v času izobraževanja na daljavo naraslo; žrtve tovrstnega nasilja so velikokrat mladi, ki o tem v luči sedanjih razmer le redko spregovorijo. Nenadomestljivost šole, kot institucije, ki predstavlja varno okolje mnogim mladim iz socialno ogroženih družin, je v obdobju epidemije pokazala svoje zobe; gre predvsem za porast socialnih stisk otrok in mladostnikov. Podatki so zgovorni; gibalna učinkovitost mladih je v obdobju epidemije upadla za 13 odstotkov. Rezultati različnih anket govorijo o slabšem razumevanju učne snovi, manj učinkovitem načinu predaje znanja ter o slabši koncentraciji mladih. 

Na predvečer vseslovenskega bojkota pouka na daljavo, različnih demonstracij in novinarske konference MAO (branje poziva Mladinske aktivistične organizacije k odprtju šol), v organizaciji velenjske delovne skupine MAO, sem še zadnjič preletel zahteve iniciative Zahtevamo šolo, podane v odprtem pismu ministrici dr. Simoni Kustec. 

Naslednje jutro je bilo hladno in deževno; videokonference so bile zaradi »tehničnih težav« večinoma odpovedane. Na Titovem trgu smo člani Mladinske aktivistične organizacije, ob prisotnosti STA ter nekaterih lokalnih medijev, prebrali poziv k odprtju šol in izobraževalnih ustanov. Popoldne istega dne so dijaki v Mariboru na znamenitem Trgu svobode zahtevali odprtje šol. Doživeli so pogrom in bili kasneje oproščeni krivde.  

Po več mesecih aktivne dejavnosti in pozivov, izobraževanje v osnovnih šolah spet poteka v živo. V srednjih šolah poteka pouk po modelu C. Stanje se počasi in postopno normalizira. Skoraj natanko tri mesece od dogajanja na ljubljanskih, velenjskih in mariborskih ulicah, lahko z gotovostjo trdim, da svojih dejanj ne obžalujem. Ugodne epidemiološke razmere bi lahko v prihodnje omogočile popolno odprtje šol in izobraževalnih ustanov. Odprte šole so pomembno okno v normalno mladost, odraščanje in socializacijo… 

Bruno Šonc, predstavnik MAO

 

 

DEPRESIVNA 

Depresivna. Tako so me označili in diagnosticirali pri štirinajstih letih. Antidepresive sem dobila v paketu z antiepileptiki. Te sem dobila zaradi pojava »grand mal« napadov, katerih vzrok je neznan. Predvidevajo, da zaradi hude poškodbe glave, ki sem jo utrpela kot 17 mesecev star otrok, ko sem padla po stopnicah. Antidepresive sem jemala 15 let. V prvih šestih letih sem imela za sabo kar sedem poizkusov samomora. Prvič sem pojedla okoli dvesto tablet in zdravniki so se čudili, kako sploh še živim. Kako to, da mi niso odpovedali organi in kako je možno, da možgani sploh še delujejo? Moje ”zdravljenje” v psihiatričnih bolnišnicah ni obrodilo sadov. Kako jih bo, če te samo nabašejo s tabletami in prepustijo samemu sebi. Naš sistem za duševno zdravje je totalno zgrešen in potencialno nevaren za vse, ki se spopadajo s psihičnimi težavami. V času, ko so bile muke najhujše nisem imela nikogar, na kogar bi se lahko obrnila. Imela sem sicer široko družbo, ki me je sprejela le, ko sem bila nasmejana in mi obrnila hrbet ob vsakem klicu na pomoč. Stanje se je umirilo šele, ko sem na lastno roko opustila antidepresive, a ne brez predhodnih raziskav glede stranskih učinkov. Našla sem način, kako jih imeti pod kontrolo. Ko se je telo po mesecu malo očistilo ”nesnage”, sem zazrla v popolnoma nov svet. Nič več nisem bila zombi. Še vedno kdaj pridejo težki dnevi, a ni tako hudo, kot je bilo prej na antidepresivih, konstantno. Spopadanje z svojimi mislimi vsa ta leta, odnosom ljudi do mene, ko sem potrebovala pomoč in psihiatrične bolnišnice so pustile globoke rane. Kar pa me najbolj moti pa je to, da je depresija postala trend razvajene mularije. Medtem, ko ljudje, ki se spopadajo z vso to bolečino, iskanjem samih sebe, zavrnitvami, resnično depresijo, trpijo v tišini. Naredimo temu konec in se podpirajmo, sploh v najtemnejših časih. Vsi si zaslužimo biti srečni in biti slišani. Ljubezen in razumevanje.

”Včasih misliš, da si želiš izginiti, ampak kar si zares želiš je, da te nekdo najde.”

Teia Toxic

S02: 8.1.

Če Butalec napisal bi satiro,

ne izgubljaj časa za nejevero,

v zgodbi srečali bi se z norčavim posmehovanjem

tovarišu Twittu in vsem, z njim povezanim sranjem.

Jelko pravi ključnih je teh 14 dni,

le zakaj se vam tako v vrtec in šolo mudi?

Kultura seveda do nadaljnjega odpade,

tudi smučanje, ne glede na to, koliko snega zapade.

Le zakaj se čudimo, da se virusno širjenje ne umiri,

saj smo zaradi martinovanj, kolin, trgatev, krivi vsi.

Vlada dobro delo opravlja, še na nočnih sejah, namesto spanja,

le komu drugemu bi uspelo izpeljati toliko kadrovanja.

Službo, pravice in demokracijo v naši državi hitreje izgubimo,

kot pa javno naročilo zaščitne opreme in hitrih testov odobrimo.

Ob vseh hektičnih prepovedih in omejitvah še vemo ne,

kaj pravzaprav danes sploh še dovoljeno je.

*

Od afere do afere, prebili smo se do enaindvajsetega leta,

izpeljali nekaj sedečih koncertov in veliko vsebin preko spleta.

Tudi v prihodnje se kar tako v usodo ne bomo vdali,

obnovili bomo klub in programsko še napredovali.

ms

OMAME

Vabi me, vabi, vase me vleče.

Ob njej za trenutek pozabim nesreče.
Se trudim in trudim, a ne morem se upreti.
Moja usoda začenja boleti.
Gledajo, gledajo me drugi postrani:
»Daj se teh drog že enkrat ubrani.«
Nemoč, nemoč telo mi obliva,
odvisnost v mojem telesu biva.
Kričim in kričim od znotraj glasno,
obup me prevzema, mi jemlje sapo.
Prišel bo, prišel tisti dan,
z nasmehom vdihnem še zadnjikrat.
Konec bo, konec mojih skrbi,
stran me odpelje, ni več luči-
Xena
Iz zbirke Začasna sreča: Omame svet, ki je nastala v programu eMCe plac ozavešča

ALI PRAVA LJUBEZEN SPLOH OBSTAJA?

Vprašanje, ki si ga po mojem mnenju vsak človek zastavi, vsaj enkrat v življenju.

Jaz mislim, da obstaja, le da smo ljudje izgubili občutek, kaj to sploh je, vse se je čisto spremenilo.

Ni več “moderno” biti zaljubljen, kaj šele ostati z enim človekom celo življenje.

Nihče več se ne loti premagovanja problemov, kar vsi se ločujejo, nihče več ne vloži truda v reševanje zveze, kar je logično, ko pa na internetu najdeš novo ljubezen hitreje kot jaz najdem pravo vrečko riža v Merkatorju.

Po drugi strani pa je dobro, da ni več takšnega pritiska iz strani drugih ljudi.

Včasih, ko si našel partnerja je bilo čisto pričakovano, da se bosta čimprej poročila in si začela ustvarjati družino, pa “bog nedaj” da sta se ločila.

“Kaj si bodo pa mislili sosedi? Pa družina? Pa v službi? Pa še otroka imava skupaj.”

Vsi se spreminjamo z leti in velikokrat se zgodi, da človek, ki ti je pomenil vse postane človek, ki ga ne moreš več videti. Pa to ni nič slabega!

To je čisto človeško.

Kot sem že povedala, LJUDJE SE SPREMINJAMO.

Če ni za bit je za it.

Pa ni važno kaj pravijo sosedje pa v službi pa doma. Pa ne boš ostal/a sam/a. Prav tako ne boš izgubil/a prijateljev, pa tudi doma se bodo sprijaznili, saj pa živimo v 21. stoletju.  Delaj tako, da boš srečen. Vse je prav, če se zaradi tega počutiš boljše.

M., 21 let

V PLACU NISI OUTSIDER!

Za mnoge od nas se je pred kratkim pričelo novo šolsko leto, ki bo, na žalost, verjetno spet zaznamovano s strani zloglasnega covida. Že sicer šola s seboj pripelje raznorazne izzive ter stresne situacije, a letos bodo morda ti problemi, zaradi omejitev in ukrepov, še bolj poudarjeni, kar bo morda v komu povzročilo občutek osamljenosti, kot da nikamor ne spada.

Zato bi vam rad predlagal obisk v naš eMCe plac. In ja, po zunanjem »imidžu« in po pripovedih, ki ste jih morda slišali, se to ne zdi kot najprijetnejši prostor, a z veseljem vam povem, da sem bil v isti zmoti tudi jaz.

Ne vem kdaj ali s kom sem prvič prišel v »Plac«, spomnim se le tega, da se je občutek strahu pred tem neznanim krajem spremenil v navdušenje in zanimanje za nekaj novega. Ugotovil sem, da tu nisem bil »outsider« in da se tu ni težko vključiti med ljudi za katere bi se morda zdelo, da te ne bi marali v svoji družbi.

Moja zgodba s »Placem« pa se tu ne zaključi; kot mlad umetnik sam tudi tu ves čas nekaj risal in skiciral, to so opazili in mi dali možnost za delo. Prva naloga je bila poslikava pred »Placem«, sledilo pa je kreiranje plakatov za dogodke in še dve drugi poslikavi. Sam si nikoli nebi
mislil, da bom tu našel, poleg družbe, še delo, ki me je navdihnilo in usmerilo na mojo trenutno življenjsko pot; nisem edini, ki je v eMCe placu našel poklic, o katerem prej sploh ni razmišljal.

Pa tudi, če tu ne boste našli svojega novega najboljšega prijatelja ali nove ideje za poklic, boste pa definitivno našli nekaj, s seznama dogodkov in projektov eMCe placa, kar vas bo zanimalo.

Raznorazne stvari najdeš na programu; koncerte tega in onega žanra, razstave mladih umetnikov, klubske večere, žure, okrogle mize o temah, ki jih drugje ne bi našel, in še kaj.

Zato vam res toplo priporočam obisk v »Plac«, tudi če mislite, da tja ne pašete. Z veseljem vam povem, da ste v zmoti.

-Žiga, 17 let

 

DANDANES PA RES NE BI HOTU BIT VEČ MLAD

Stavek, ki sem ga ničkolikokrat slišala od starih staršev, je nakazoval, kako »nenaravno«, »nevarno« ter »zasvojeno« je po njihovih standardih življenje današnje mladine.

Vse nevarnosti, ki prežijo na ljudi vsak živ trenutek… iskreno, če bi sama videla samo njihovo plat, bi me tudi skrbelo… a vse le ni tako črno belo, kot se zdi na prvi pogled.

Dokler sama nisem prišla v eMCe plac, so mi bila pomembna socialna omrežja in to, koliko ljudi je odobrilo in »lajkalo« fotografijo in podobno.

Pred tem nisem sedela za isto mizo z ljudmi, ki so se dejansko imeli o čem pogovarjati.

Če bi me vprašali tri leta nazaj, če se strinjam z mnenjem starejših, bi rekla da se. To ni bilo življenje, ampak izolacija s pošiljanjem smešnih slikic.

eMCe je kot neka časovna kapsula, kjer se čas ustavi in se nikoli ne spreminja.

Občutek vedno ostane domač in prijeten, prijatelji pa te pričakajo poleti na terasi, pozimi pa pod strehco, vedno obdani z dobro glasbo in nasmejano šank ekipo.

To je življenje, ki mi je všeč. Zato pravim, da je mladost grenka samo, če si jo tako ustvarimo.

Je res, da se je treba danes za odnose malo bolj potruditi, a vsak, ki išče, zagotovo tudi najde.

Lahko rečem, da sem vesela, da imam možnost biti v mlada v krogu takšnih ljudi, ki jim je mar. Serbus.

Katalena, 16 let

SVOBODNO OZEMLJE MLADINE?

Laura je ena tistih mladih ljudi, ki pooseblja eMCe plac. Skozi leta se je
preizkusila na različnih področjih delovanja, bila je naša fotografinja,
članica PR ekipe na Festivalu mladih kultur Kunigunda, ki ga organizira
Mladinski center Velenje, je aktualna članica koncertne ekipe in grafična
oblikovalka srčnih podob ter tiskovin klubskih dogodkov. Nekajkrat se je
preizkusila tudi v šank ekipi na večjih festivalih, vendar res samo
nekajkrat… “No, to pa mi res ni šlo! Haha!”

Ka je metalka, a greš v eMCe?

Ko pomislim na eMCe plac imam lepe občutke.
Moji prvi spomini segajo v leto 2012. Sedela sem v krogu neznancev,
opazovala te zanimive persone in si mislila kako so kul. Vsak po svoje
zanimiv, drugačen.
Da je eMCe plac plac priložnosti se že ve. Zaradi le teh so ti neznanci
danes moji prijatelji, pa ne samo prijatelji. Tudi sodelavci s katerimi
skupaj pišemo zgodbo eMCe placa.
Tam so se skozi leta stkale vezi in spisale mnoge zgodbe.
Tam je nekakšno svobodno ozemlje mladine, prostor kjer veljajo
drugačna pravila.

Nekje sem prebrala sledeče: »You can be a freak in one group and fit
perfectly in another.« In tako tudi je! Tam dobiš tisti občutek pripadnosti.
Če bi mi pred leti nekdo rekel, da se bom s pomočjo eMCe placa
izoblikovala v osebo kakršna sem danes, bi mu odvrnila »Veš kaj,
ubistvu ti verjamem.«

Laura Ikić, 24

TISTA PETA ŽENSKA

Se spomniš, ko si bila še mala punčka, z oblekico z volančki in palmo sredi
glave? Se spomniš, ko so te v vrtcu suvali in ščipali fantje – kaj so ti takrat
govorili odrasli?

Kdor se tepe, se ima rad.

So svojega triindvajsetega leta sem verjela, da so ženske, ki ostajajo v nasilnem odnosu, za svojo življenjsko situacijo krive same. Še več, obsojala sem ženske, ki imajo otroke in vztrajajo v nasilnem odnosu. Pri nas doma ga nismo poznali.

Pri triindvajsetih letih sem sredi noči krvava, prestrašena in psihično popolnoma sesuta pristala v velenjski dežurni ambulanti.

Ko sva se spoznala, sva se najprej videvala samo ob vikendih. Igrala sva
karte, kuhala, gledala filme. Pogovarjala sva se neke splošne stvari. Nikoli
zares. Nikoli do jutra. Hitro je zmanjkalo tem. Nikoli si nisva odpirala srca
in raziskovala drug drugega. Bilo je neobvezujoče, sproščeno. Nič resnega.
Imaš fanta? Ne. Imam nekoga.

Če se mi takrat ne bi življenje nepričakovano obrnilo na glavo in me pahnilo v ta odnos, ga verjetno po nekaj sobotnih večerih ne bi bilo več. Bilo je težko obdobje in nisem želela biti sama. Napaka. Danes, nekaj let kasneje, raje za vedno sama, kot z nekom zato, da nisem sama. V resnici sem bila z njim najbolj sama. Osamljena.

Slišim korake. Zapre vhodna vrata. Čakam. Če bo ton spravljiv, bo danes mogoče vse v redu. Če bo odrezav, moraš iz stanovanja. Prijazno odzdravim.
Zmenjena sem z mami. Grem mal domov pogledat. Aja? Že včeri si bla. Zihr
doma skoz čez mene govoriš. A si mi kupla kak pir? Vsak dan mu ga. Po pivu je miren in zadrema.

Strah je tisti, ki te ohromi. Bes v očeh, ko te drži za vrat. Olajšanje, ko se čez
par sekund spomni, da se bodo poznali prsti in popusti. Na tisoč koncev razbit nov čajnik, ki ti ga je za novo leto podarila prijateljica. Ker je ura deset
zvečer in nima nič za kadit. Pravi, da brez trave ne more zaspat. Po mizi pobira mrvice. Zaprem oči in molim, da bo dovolj.

Daljinec malo mimo glave, ko mu rečem, če da malo bolj na tiho televizijo. Pa ka je lejo, ka težiš? Tk si butasta, lej kaka si. Minuto prej je bilo vse v redu. Nikoli zares ne vem.

Grem. Ne morem več. (Če me ne boš ti en dan ubil, se bom sama, večkrat
pomislim.) Pejt. Zagrabi me z vso silo in porine na hodnik. Pejt, pras…, ista
si kot moja mama. Ista! Kriči. Stojim na hodniku. V copatih. Grem pred blok.
Pozno je. Sneži. Sem brez telefona. Sesedem se na stopnice. Jočem. Nisem
pozorna in ga ne slišim. Zagrabi me za lase.

Prit notr, vsi te bojo čuli! Sam nej pride en zdle vprašat ka ti je, te vržem čez balkon. Bivšo sm z bulsi razbil, a tega ti pa niso povedali? Tri dni se je pobirala.

Niso mi povedali. So me pa opozorili. Tvoji ljudje. A govorimo o isti osebi?
Ni on tak.
Tišina. Slišim svoje srce in težko požiram slino. Hodiva po stopnicah. Večnost
se zdi. Vrneva se v stanovanje. Z očmi iščem telefon. V glavi štejem korake.
Do telefona. Do vrat.
Koliko šans imam?
Oprosti. Sej veš, da ne znam drugač. Zmegli se mi. Stemni se mi pred očmi in ne vem ka delam. Sama si kriva, skos me provociraš.
S čim?
Sosed tolče po steni in krementira. On tolče nazaj in kriči. Gospod na drugi
strani odneha. Ne pokliče policije.

Ko te udari prvič si v popolnem šoku. Ustavi se čas. Telo je prisotno, um je
daleč stran. Kaj se je ravnokar zgodilo? Nekdo je udaril mene?! Kdo si ti? S
kom živim? Ko popusti šok, me pograbi jeza. Kričim. Nikoli v življenju me
nihče ni udaril! Kdo si pa misli, da je? Napaka. Zvijem se v klobčič in si z rokami zakrijem glavo. Pada.

Po tem, ko me je udaril prvič, mi je v solzah razlagal svojo življenjsko zgodbo. Tudi on je bil nekoč samo otrok. Tepen, zanemarjen, večkrat lačen.
Poiskala ti bova pomoč. Bova. Skupaj bova šla. Bova.
Ne nasedaj. Kupuje si čas. Na to karto bo igral vsakič.

S prijateljicami sem na kavi. Kako se imata? Fajn. Ne povem, da me je dan
prej ugriznil v roko, ko sva hodila domov, ker sem se v prepiru postavila na
stran njegove mame.

Prosim, vprašaj še enkrat. Prosim, dobro me poglej. Prosim, prosim, naj
nekdo opazi, da me je groza. Da me je strah. Nikjer te ni. Sej veš, družinsko
življenje. Se nasmejim. Sam, da se maš lepo. Ja.

Mama me večkrat vpraša, kako se imava. Lažem, da sva v redu. Lažem,
mama. Sem kričala v sebi. Mama. Poglej moje noge. Plave so od brcanja.
Ker ve, da tam nihče ne vidi.

Skupaj sva bila približno tri leta.

Spomni se, kdo si. Spomni se, kdo si bila preden si ga spoznala. Spomni se.
Tista peta si. Tista peta, ki pade po stopnicah. Otroka hoče. Boš z njim živela
v Varni hiši? Te bo med nosečnostjo brcal v trebuh?

Spomni se. Spomni se, da si bila nekoč nekdo. Bila si samosvoja, imela si
močan karakter. Veliko si se smejala. Ljudje so bili radi v tvoji družbi. Hodila
si na faks, potovala, družila si se. Veliko si se družila. S kom se zares družiš
danes?
V službi je. Pokliči v svojo, reci da si zbolela. Poberi najnujnejše stvari. Napiši
listek. Izklopi telefon.

Ko sem prišla tisto dopoldne domov, sem šla po verjetno dvajsetih letih spat
v posteljo svojih staršev. Spala sem cel dan.

Ko sem zvečer prižgala telefon, sem dobila kup sporočil. Oprosti. Rad te
imam. Kur…S kom si?! Vsi so me pustili. Ista si kot vsi. Če zdle ne prideš se bom ubil. Obesu se bom na radiator. Mrš pra… Kr pazi se, ko boš hodla domov! Boš ti mene j…. Sam povej komu, če upaš!

Sem se še mesece bala, ko sem hodila zvečer domov? Sem se.
Me je klical, pisal, grozil, izsiljeval? Je.
Bi danes pisala, če ne bi takrat izbrala še zadnje atome moči in šla?

Verjetno ne.

Bi sploh še bila?

Večkrat se spomnim na malo punčko z obleko z volančki in palmo sredi glave. Brala je knjige o princih in princeskah. Ni vedela kakšen svet jo čaka.
Danes pa nekaj zagotovo ve. Ob moškem se mora počutiti varno. Biti morata nežna in ljubeča.

Kdor se spoštuje, se ima rad.

Kdor se tepe, potrebuje pomoč.

LARA RIŠE SANJE 

Lara je obiskovalka eMCe placa že vrsto let. Aktivno je vključena v delovanje kluba, naprej kot del šank ekipe, danes pa je ena izmed naših uradnih fotografinj. Ne samo, da ima krasen občutek za fotografijo, njena umetniška duša piše tudi poezijo.
Vsi moji odtenki
Hodim in se izgubim na svoji poti.
Včasih, priznam.
Takrat se počutim, kot da so zbledele vse moje barve.
Rada si v mislih predstavljam barve ljudi.
Zdaj barvam.
Sebe, saj so moje barve zbledele.
Se mi zdi, no.
Pa vzamem radirko, nisem si všeč,
o bog,
rada bi se izbrisala, izbrisala te barve.
Izbrala nove.
Radiram, zbledijo,
zakaj jih ne morem popolnoma izbrisati? Morebiti imam slabo radirko,
pomislim,
a tudi z novo ne gre.
Hm, nemara bo pomagalo, če jih prebarvam. Trdneje primem barvico,
dasiravno imam od pritiskanja že čisto bele členke.
Da, zagotovo bo pomagalo.
Krčevito stiskam barvico,
barvam čez zbledele barve,
sranje,
na nekaterih mestih preluknjam papir.
Uspeva mi, si mislim, a na koncu dobim drugačen odtenek!
A vidiš zdaj,
kako ima vse kar v življenju delaš,
posledice?

Lara L.

NISMO V ČUDEŽNI DEŽELI

Pred časom smo v okviru programa eMCe plac ozavešča objavili likovni natečaj z naslovom Začasna sreča: Opojne substance, ki se je zaključil z razstavo del v Galeriji eMCe plac.

Našo pozornost je med drugim pritegnilo delo mlade obiskovalke, Valentine Cehner, predvsem njena kreativnost in močna sporočilnost. Takrat nam je povedala, da se jo je proces ustvarjanja slike zelo dotaknil in jo vzpodbudil, da je veliko razmišljala o kulturi pitja in o svojih vrednotah. 

Za Socialni podlistek je svojo sliko opremila s poezijo.

eMCe, plac priložnosti

Na sončni strani Rdeče dvorane skrit prostor popolne mladostniške svobode. Sončna terasa, zunanjost in notranjost oblikovana v sodelovanju z mladimi umetniki, galerija, ki daje priložnost skritim lokalnim talentom in tistim od drugod, oder, ki je gostil vrsto lokalnih skupin in mnogo drugih, tako imenovana »šank ekipa« mladih in program ustvarjen od mladih za mlade. Vse to in še mnogo več je v 23 letih delovanja lokalni skupnosti prinesel Klub eMCe plac. Postal je zavetje mladih, ki v svetu, vodenemu s strani množičnih medijev, iščejo svoj pravi jaz.

Drugačno ni strašno

Z nasmehom na obrazu se spominjam prvega obiska “eMCe-ja”, pa ne zato, ker bi bila izkušnja pretirano prijetna, temveč zato, ker sem v zelo kratkem času svoje mnenje popolnoma spremenila. Na prvi pogled zastrašujoč prostor, terasa polna mladih, glasna glasba – takoj sem se zavedala, da to ni tipičen lokal. Z zanimanjem sem opazovala poslikave na stenah, ki so pritegnile, takrat še zelo mlado, oko. Bilo je drugače in takoj sem ta občutek drugačnosti povezala z neupravičenim strahom pred tem prostorom. Po nekaj obiskih sem “plac” začela doživljati drugače. Začutila sem pripadnost in eMCe mi je postajal vse bolj domač.  Po zanimivem spletu okoliščin sem začela sodelovati pri promociji kluba in pri pripravljanju programa. Vse bolj sem se začela zavedati poslanstva eMCe-ja. Klub eMCe plac je naš. Pripada mladim Velenjčanom. Omogoča nam neformalno izobraževane v najrazličnejših smereh, pa naj bo to promocija, delo za šankom, lučna tehnika ali priprava in organizacija dogodkov vseh vrst. 

Priložnosti za delo, ustvarjanje in nenazadnje tudi druženje, je več kot dovolj. Večina mladih pa se tega žal ne zaveda. Spodbujanje k aktivnemu sodelovanju v lokalni skupnosti je vse bolj pomembno, saj mnogi raje ostajajo doma. 

Program, ki ga pripravljamo mladi za mlade, je raznolik in verjamem, da lahko vsakdo med mnogim dogodki, ki jih organiziramo, najde nekaj zase.

Uršika Holešek, 19 let

ČAS ZA ČLOVEKA?

Nova rubrika je plod sodelovanja med nevladnimi organizacijami, ki izvajajo brezplačne programe v Šaleški dolini. Namen Socialnega podlistka je bralcem predstaviti naše delovanje tudi s strani uporabnikov. Brali nas boste vsakih 14 dni.

eMCe plac ozavešča je projekt Mladinskega kulturnega kluba eMCe plac, preko katerega se mlade informira in ozavešča o kemični in nekemični zasvojenosti.

Slovensko društvo hospic je humantarna organizacija, ki se posveča celostni oskrbi umirajočih in njihovih svojcev v skladu z mednarodnimi načeli hospic oskrbe. 

ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje je organizacija, namenjena posameznikom s težavami v duševnem zdravju, zasvojenim od nedovoljenih drog ter brezdomcem, njihovim svojcem, strokovnjakom na tem področju ter vsem ostalim, ki se za našteta področja zanimajo.

Društvo Hiša je neprofitno združenje, ki deluje na področju pomoči pri ohranjanju dostojnega življenja ranljivih skupin prebivalstva.

DANES DOGAJA

Dogodki, ki so na sporedu danes.

18 septembra 2021

No Events were found.

UPCOMING EVENTI

To so naslednji dogodki, ki so na programu eMCe placa.

Ponedeljek
Torek
Sreda
Četrtek
Petek
Sobota
Nedelja
30
31
1
2
3
4
1
5
6
1
7
8
9
10
1
11
12
13
14
15
16
17
Current Date
18
19
20
21
22
23
1
24
25
26
27
28
29
30
1
2
3

Copyright © Zavod eMCe plac 2018 | Made by Matic Korošec