eMCe plac awareness programNewsProjects

Razglasitev zmagovalcev kreativnega natečaja Nova realnost

By 17 March, 2021 No Comments

Ob zaključku natečaja Nova realnost, ki smo ga organizirali skupaj z Mladinskim centrom Velenje in Šaleškim študentskim klubom, nam ostaja le še sklepno dejanje – razglasitev treh zmagovalcev.

Nagradni sklad natečaja je vreden 600 € – 300 € za zmagovalca, 200 € za drugo mesto in 100 € za tretje.

Sprejemali smo vaše likovne, glasbene, literarne, multimedijske, ročne in razne druge kulturno umetniške izdelke, ki so refleksija vašega življenja v tem času.

Komisija, ki so jo sestavljali psihologinja Brigita Šinigoj, kipar Anže Sever, novinarka Tina Felicijan, direktor Zavoda eMCe plac, Janko Urbanc in socialna delavka Ira Preininger, je imela izjemno težko nalogo, saj je odločala med 50 avtorji, ki so poslali več kot 100 različnih del.

Nagrajenci pa so:

  1. mesto

Kolja Gombač – Šola ne Zoom

Delo je sestavljeno iz postavitve Lego figuric v situacijo nekakšnega fiktivnega protesta. Figurice na fotografijah, protestirajo novo realnost, so vanjo vpete skozi lastno duhovitost. Delo problematizira grobe posege v družbo in se tega loteva subverzivno. Ni le protest proti zoom-u ampak je protest proti realnosti, v kateri smo aktivni in pasivni akterji. Razbremenjenost prikaza težkih časov, ki skozi potujitev človeške izkušnje s pomočjo lego figuric, spreobrača resnost položaja v katerem smo in tako na optimističen način poizkuša najti rešitve. Skozi lastno duhovitost se vzpostavlja resnost dela in njegovega sporočila. V času, ko je težko najti svetlo točko, nas figurice, ki protestirajo spomnijo na tisti kanček duhovitosti, optimizma in zmožnost drugačnega pogleda na problematiko korona krize in mnogoterost načinov reševanja in spopadanja z njo.

2. mesto

Urška Supej: Brighter Ways in Tommy Boy

Avtorica besedil, glasbe in aranžmajev dveh skladb v izvedbi zasedbe 3:rma obravnava partnerski odnos med žensko in moškim – v vzdušju hrepenenja po sinergiji problematizira pričakovane družbene vloge in stereotipe, razmerja moči ter osebno rast v dvojini, ki (v novi realnosti) velikokrat ni prostor zaupanja in varnosti, temveč stiske in osamljenosti. Kljub značilni kantavtorski maniri ponavljanja verzov ali vnašanja nove vsebine v isti pripovedni kalup so besedila polna svežih pogledov in bistrih prispodob. Prav tako pa glasbena interpretacija v skladu z žanrom s skromnimi sredstvi ustvari polno zvočno podobo.

Brighter Ways 

I can tell by the way you look down on me baby
I can tell that you’d want me to stay
‘Thought I hadn’t the slightes clue
of what it takes to care for you
on your brightest days
now I wish there were brighter ways

We had laughed at all costs
for joy looked better comaded
but half way there I got lost
and yet you demanded
I’d love you once more
Who’s to say, what laughter is for

We had followed the way
Yet only when roads were descending
You asked me if I should stay
no, you were demanding
I’d love you once more
Who’s to say, what freedom is for

Now I don’t speak more or less
For every word said’s one to many
If you’ll ask, I’ll undress
It won’t cost a penny
just a knock on the door
Who’s to say, what a woman is for

I can tell by the way you look down on me baby
I can tell that you’d want me to stay
‘Thought I hadn’t the slightes clue
of what it takes to care for you
on your brightest days
now I wish there were brighter ways

‘Though I hadn’t the slightest clue
of all that leaves along with you
I regret the pace
Still, I wish there were brighter ways
How I wish there were brighter ways

Brighter Ways 

I can tell by the way you look down on me baby
I can tell that you’d want me to stay
‘Thought I hadn’t the slightes clue
of what it takes to care for you
on your brightest days
now I wish there were brighter ways

We had laughed at all costs
for joy looked better comaded
but half way there I got lost
and yet you demanded
I’d love you once more
Who’s to say, what laughter is for

We had followed the way
Yet only when roads were descending
You asked me if I should stay
no, you were demanding
I’d love you once more
Who’s to say, what freedom is for

Now I don’t speak more or less
For every word said’s one to many
If you’ll ask, I’ll undress
It won’t cost a penny
just a knock on the door
Who’s to say, what a woman is for

I can tell by the way you look down on me baby
I can tell that you’d want me to stay
‘Thought I hadn’t the slightes clue
of what it takes to care for you
on your brightest days
now I wish there were brighter ways

‘Though I hadn’t the slightest clue
of all that leaves along with you
I regret the pace
Still, I wish there were brighter ways
How I wish there were brighter ways

Izvajalke:

3:rma (Urška Supej in Maša But) in Anja Hrastovšek na spremljevalnih vokalih.

3. mesto

V. P. – Martina – Imate novo obvestilo

Besedilo je kronika na avtoričin notranji svet zreduciranega časa in prostora, ki s prepričljivim asociativnim tokom in subtilno avtosugestijo presega zgolj dnevniški zapisek doživljanja izolacije in drugih posledic nove realnosti. Junakinjo zgodbe lahko spoznamo, čeprav o njenem življenju izvemo zelo malo, duh časa pa je spretno prikazan tako z besedilnimi kot jezikovnimi sredstvi. Bralcu med nizanjem bivanjskih vprašanj ter dvomov o sebi in svetu brez patetike ali moraliziranja naslika doživljanje duševne stiske in beg iz nje, ki se zdi jalov, dokler mu človeška bližina in razumevanje ne data zagona.

 

»Lepo si vabljena na cmoke.«

Nasmeh mi šine čez obraz, ko preberem prispelo sporočilo. Potem odmaknem pogled od telefona in ošvrknem stanje pred sabo. Skrbi me, kam naj nabašem vso kramo, ki leži po mali sobi. Iz omare vlečem potovalke in nahrbtnike. Ne ljubi se mi pakirati. Stopim do sosede, da se dogovoriva, kdaj naslednji dan odrineva proti domu. Hmm, »domu«. Ko se vrnem, se vržem na posteljo.

»Mislim, da mi ne bo uspelo danes. Spakirati moram še celo življenje in ga pripraviti na selitev.«

Neumen izgovor. Saj veš, da si sposobna spakirati v pol ure, če je treba. Daleč je. Tema bo in mraz. Ampak to te ne moti, ko kolesariš v obleki in tankem puloverju ob treh zjutraj po Tivoliju? Lenoba! 

Počasi se me polašča tiha teta Neprijetnost. Moje kretnje so polne zmedenosti in živčnosti. Razmišljam, kaj bom nujno potrebovala in kaj naj pustim tu. Kako hitro bom nazaj? Morda bi pa raje vseeno ostala tu? Dnevnik? -Ja, ta gre z mano. Zapiski? – Ne, saj je še daleč do izpitnega. Kitara? -Obvezno, kako pa bom trpeči virtuoz brez nje. Kaj naj z vso hrano? 

»Can you put a whole tomato in the freezer?«

Izgleda, da lahko! Pa ostalo tudi najbrž. S težavo natrpam zamrzovalnik in se obrnem okoli. Šment! Kaj naj z rožami? 

»Kaj bi morda prevzela začasno skrbništvo za moje otroke?«

Čez nekaj trenutkov jih oddam. Mislim, da je vse pripravljeno. Sem kaj pozabila? Zagotovo je kaj pomembnega. Naj pregledam še enkrat? Morda raje ne. Saj bom kmalu nazaj. Komu lažem? Saj vem, da bo to trajalo. In še bolje vem, da sem imela danes zadnjo priložnost, da ga vidim letos. Joj, kako vedno prioritiziram napačne stvari. Zaprem oči in se poskušam pomiriti. Vsa ta anksioznost, predvidevanje, kalkuliranje, potovanje v imaginarno prihodnost, skrb in frustracije so nazaj. Začel se je drugi val.

Prvi mesec mine hitro. Dela imam čez glavo. Kot tudi mojo odejo med predavanji ob osmih zjutraj. In včasih tudi tistih zvečer. Tokrat ni časa za yogo. Na kolesu me preveč zebe v prste in ušesa. Soba je zaprašena. Čistim in preurejam jo 14 dni. Potem poskušam nadoknaditi s snovjo. 

»Jaz tudi nikakor ne pridem na zeleno vejo. Ne vem, kaj mislijo s tem, ko rečejo, naj si vzamemo čas zase…«

Dnevi se krajšajo. Tema napolni naša življenja. Še nikoli nisem tako pozno vstajala. Na neki točki vidim sončno svetlobo le pičle tri ure v dnevu. Potem spet pade mrak. Zdi se mi, da se zopet začenja moja epizoda. Ali pa se je morda že kakšen mesec nazaj? Skozi zaslone ne dobivam več dobrih novic. Moj trud se zdi brezpredmeten. Moj um počasi napreduje z razvrednotenjem celega mojega bitja. Ob živce me spravljajo vsi ljudje, ki sem jih primorana srečevati. Moji sosedje so nevzdržni. Ne trpim neumnih izjav mojih prijateljev in sošolcev. Zdi se, da so jo vsi boljše odnesli. Pa vem, da ni tako. Zato sovražim tudi sebe. Potem se pogledam v ogledalo in ne vidim drugega kot človeka mnogih obrazov, ki rad riše. Riše zgodbe in čustva. Riše glasbo. Riše svoje odnose in svoje mišljenje. Riše sebe. In včasih se nariše preveč lepo. Preveč popolno in pobarvano. Potem ugotovi, da so njegove risbe surrealistične. Da jih vsak interpretira po svoje, a zato jih hkrati nihče ne razume v njihovi celoti in popolnosti. Saj ta ne obstaja. Ali slikar ve, kaj slika? Ali kopira dela velikih umetnikov? Ujema v nežne kocine čopiča slavne heroje in jih umešča v novo okolje?

Netflix! Vsak dan goltam nove serije. O ta je zgodovinska! Psihološka! Ta je v španščini! O glej ta turški film, ta je gotovo dober! Kakšna kinematografija, moj bog! Kdo si je izmislil ta plot-twist, ja v redu, v resničnem življenju se to nikoli ne bi zgodilo…

»Si že končala Queen’s gambit? Mislim, da so totalno premalo razvili Benny-jev lik! Lahko bi naredili cel spin-off samo o njem.«

Obožujem zgodbe, ki jih spoznavam. Like, ki me jezijo s svojimi odločitvami. Pisatelje, ki me presenečajo z preciznimi podrobnostmi raztrošenimi skozi več epizod. Tragične konce, ki me spravijo v kontroliran jok za zaklenjenimi vrati. Občutek imam, da se le ob teh trenutkih premaknem. Da čutim njihove frustracije in bolečino. Da z njimi diham. Da sem le z njimi živa. 

»Prideš na obisk?«

Nestrpno se vzpenjam po stopnicah. Kaj, če me ne bodo pričakovali? Moje roke so mrzle in srce mi bije hitreje, ko se začnem sezuvati čevlje. Sem jih pri nečem zmotila? Sem prehitro prišla? Ja, sem. Kaj naj rečem, kam naj se usedem? Je ta stol rezerviran za psa? Ah, ne kompliciraj! Ok, pes je definitivno jezen, ker sediš na njegovem mestu. Kako sem neumna. Kako sem, kaj počnem, me sprašujete? Ja nič, dobro, dobro. Laž plus neizviren odgovor. Zakaj sem sploh prišla? Opazim svojo nesposobnost, ko ne morem sodelovati v pogovoru. Ne razumem internih šal ali pa se mi zdi da nimam kaj pripomniti. Saj to je super; ni ti treba vedno pametovati in potem to obžalovati doma! Naj odidem? Sem v napoto? Komaj čakam, da bom spet doma, na varnem. V svoji sobi. Kjer me nihče ne moti. No skoraj nihče. O, dobra debata se je razvila. Naj sodelujem? S čim le? Hmm, kaj pa ko bi kartali? No, to je bila slaba ideja. Nisem prepričana, ali je odmaknjenost in dolgočasje vse spremenila v odtujena bitja. Zdi se mi, da na mojih prejšnjih obiskih nisem čutila takšne peskaste nečimrnosti in turobnosti v zraku. Sem izgubila moje sposobnosti socializiranja? Izgleda že. Človek mi je postal nenavadna ekzotika. Morda taka, ki te lahko malo ugrizne.

»Poslušaj to pesem.«

Vedno me spravi v dobro voljo. Moje težave postanejo nepomembne in neznatne, ko jih obrne na glavo in jim nariše velika ušesa in rdeč nos. Vsakič znova me preseneča z novimi dejstvi in zanimivostmi. Morda ga sedaj že obravnavam kot nekakšno personalizirano Wikipedijo. Z dodanim suhim sarkazmom. Jaz mu razlagam, kako napredujejo moji projekti. Ali tudi kako nazadujejo. Pošiljam mu novice o vsakem napredku, da lahko dobim pohvale. Malo patetično in sebično. Saj se lahko vendar sama pohvališ, dečva! Zanima me, kaj počne in kako se počuti, a si ga ne upam vprašati. O tem ne govoriva. Včasih pogovor zamre in ga z muko potiskava dalje. Morda iz gole želje po odzivu. Po prejetju pingpong žogice, ki si jo zabrisal z mize na stran nasprotnika. Potem se ne pogovarjava. Malo sem trmasta in čakam. Ali pa si ne dovolim začenjati neumne debate. Konec koncev sem malo utilitarista in nočem trošiti besed v prazno. 

Zbudijo me zvoki kričanja in razbijanja po hiši. Poskušam zaspati nazaj. Morda se bo do časa, ko se spet zbudim stanje umirilo. Včasih tudi sama stojim na odru ali pa vklenjena v sramotilni steber slepo kričim nazaj. V trenutku, ko zaprem vrata, zajočem. Potiho, da ne bodo vedeli, da me boli. Pogasnem luči in se zavlečem v kot pred ogledalo. Prižgem svečo in jo položim predse. Zvijem se na tleh in zrem v plamene, medtem ko mi po licih polzijo solze. Opazujem svoj odsev in se sprašujem, kdo je dekle, ki joče pred menoj. Kako sem dopustila, da so jo znova pohodili? Ne razumem. A hkrati razumem. Samo konec še lahko čakam. Želim si ga, tako kot vsi drugi, a zdi se da ga bolj potrebujem. Preden zaspim, si predstavljam, kako tečem po ulici. Z dramatično glasbo v ozadju in morda še v počasnem posnetku za nameček. Tečem k nekomu. Naravnost v objem. Tak, ki je varen in topel. Tak, ki diši. Tak, v katerem se za minuto spremenim v malo dekletce z bosimi nogami in dvema kitkama. Rečem si, da bo tak vsak moj objem, ko bom zopet videla moje ljube po koncu karantene. Potem ugotovim, da ne poznam ljudi, ki bi se znali tako objemati. Iz kota povlečem še eno odejo in si jo tesno zavijem okoli telesa. Kot črv se povaljam po postelji, da se dobro zavijem v bombaž in poliester. Nato prekrižam roke in jih močno stisnem. Prste pritiskam med rebra in zadržujem dih, glavo pa obrnem v blazino. Mižim in si predstavljam, da nisem sama. Naslikam si toploto kot kroglo pred seboj. Ne žarečo, le bledo oranžno. Nekoliko bolj dvodimenzionalno. Poskušam se prepričati, da vonjam sladkobo. Sladkobo prijaznosti. Ampak ne tako od sladkorne pene. Bolj tako od nežno-bežnega parfuma. Zdi se mi, da bi morda lahko njegov objem bil tak. Razrešim se lastnega primeža in se skrčim v tanek polmesec. V prsih začutim veliko zevajočo luknjo. Duši me. Hlastati začnem za zrakom. Ne morem se pomiriti. Sklonim glavo in prepustim svoje telo histeričnim krčem. Odprem usta, da bi zajela zrak. Želim zakričati, da bi iz sebe iztisnila vso strjeno gnilobo, ki me razžira od znotraj. Tudi pisniti ne zmorem. Močno stisnem veke, da bi morda zajokala. Nič. Ne morem se rešiti teh težkih gmot, ki me vlečejo v brezno. Kot, da bi bila prekleta. Obsojena na ujetost v lastni glavi in telesu. 

»There is a new playlist waiting for you!«

Strah me je tišine. Ne morem na sprehod z lastnimi mislimi. Poslušam glasbo. To me moti. Naveličala sem se glasbe. Kličem prijatelje. Po navadnem ‘a ste zdravi? Ja mi tudi’ in ‘kako gre šola? Ja meni isto’ se zveza prekine. Postajam nestrpna. Naveličana sem nenehnega preverjanja socialnih omrežij. Izbrišem Instagram in izklopim vsa obvestila. Potem imam nekaj časa mir. Ne vem kaj naj sama s sabo. Gabi se mi učenje in sedenje na neudobnem stolu. Včasih klečim na tleh in pišem seminarske naloge z rdečimi očmi. Že dolgo ne igram več kitare, ne slikam in ne šivam. Tudi pišem več ne. Vidim, da sem jezna. Odrezavo nastopam do profesorjev ali pa znancem ne odgovarjam na sporočila ali jim serviram pikre opazke. Pogovarjam se sama s seboj. V tujih jezikih komentiram svoje početje in misli. Včasih dobim občutek, da sem izrodila poliglotska hudička in angelčka, ki mi grenita dneve. Potem paranoično utihnem, saj me je strah, da me nekdo posluša. Da me moj telefon snema. Da sem trapasta in izvajam enosobni teater s celo zasedbo pisanih igralcev. Nisem si všeč.

[»Kaj je smisel življenja?«]

Včasih se vtaknem v neko stvar. Neko čisto navadno stvar. Nanjo osvetim luč. Malo lučko. Nato jo vzamem pod lupo. Opazim posebnosti. Nenavadnosti. Porajajo se vprašanja. Čisto normalna in logična vprašanja, s katerimi »se sreča vsak mladostnik na svoji poti odraščanja.« Ljudje mi pravijo, da je to teorija paradoksa, ki se zvija v kačjo neskončnost. Ko jih po nekaj tednih premlevanja ne morem razrešiti, jih opustim. NE! Seciram jih ter pripravim preparat. Čisto majhen vzorec, kapljico vode in krovno stekelce. Začnemo (seveda) z najmanjšo povečavo. Vidim celice, strukture, ogabne barve in migetajoče stvarce. Porajajo se bolj natančna in težja vprašanja. V iskanju odgovorov se moram zateči k poznavalcem. Takim, ki znajo poslušati in razumeti in odgovoriti. Nimajo pravih odgovorov. Imajo le podvprašanja in še več teorij. Dnevi minevajo, jaz pa počasi obračam objektive. Ko pridem do največje povečave, slika postane zmazek. Neberljiva zmeda, ki nima nikakršnega smisla. Ko se obrnem okoli, ne najdem nikogar, ki bi mi znal razložiti opaženo iznakaženost. Prepogosto slišim, da se s tako stvarjo ne splača ubadati. Naj ne zgubljam časa, ki se ne bo povrnil. Da take skice nihče ne bo znal prebrati. Tu se začne zabava.

Tavam v krogih. Iščem pojasnila. Nikjer jih ni. Nihče ne ve in tisti, ki ve, ki vidi – tisti v resnici morda tudi ne ve. Ker nihče ne more vedeti zatrdno. Jaz pa moram vedeti! Zakaj moram vedeti? Zakaj me zanima ta grda izmaličena slika? Zakaj nisem zmožna opazovati od daleč? Od tam, kjer je lepo? 

To življenje.

Kako naj vem ali je to samo depresija, ki skozi črna očala gleda na svet? Kako naj vem, da to ni resnica, ki jo je ves čas zakrivala tančica otroške nedolžnosti in naivnosti? Kako naj vem, da ne postajam blazna od mojega pretvarjanja in igranja socialnih vlog, ki me vkalupljajo v izrodek sebe? Kako naj vem, kdo je pravi jaz, če pa se počutim nič več kot goba, ki vase srka žlobudro iz mokrih tal in jo enkrat, ko je preveč napojena, pljuva nazaj drugim pod noge? Kako naj zanikam, da vem, da sem inteligentno in racionalno bitje – le zato da bi bila prijazna do neumnejših. Da bi bila obzirna do ljudi, ki bodo moje težave pomanjšali in zamahnili z roko ob moji nemoči in ujetosti. Ker to je normalno! Spraševati se in dvomiti je vendar norost. Obračati se nazaj in obuvati stare čevlje je nepraktično. Misliti je potratno in čutiti je umetno. Kako tako nadaljujem? Kam zavijem, če nobena pot ne vodi na cilj? 

[»Vaš termin za posvet je ostal nespremenjen; jutri ob 15:00.«]

Nehajte me spraševati, če aktivno razmišljam o samomoru. Prosim. Ne vem, kaj je pravilen odgovor na tako vprašanje. Vam naj zaupam, da me ne moti, če preneham obstajati? Da ne nasprotujem hipni razblinitvi v prašen dim? Ne, to ni dovolj. Nož na žile in zanka za vrat – takrat nas bo skrbelo. Kako naj vas prepričam, da poznam svojo bojazljivost in neodločenost preveč dobro, da vem, da se bom izgovorila iz vsakega še kako elaboriranega plana. Da se zavedam, kako globoko je v meni zakoreninjena nujnost preživetja. In da nisem dovolj neumna, da bi podcenjevala svojo strahopetno preračunljivost. Ne. To razmišljanje je nesramno do drugih. Morda samo še nisem tam.

Ne govorite mi naj telovadim in se družim z ljudmi, ki jih imam rada. Če prebedim noči, ko se sprašujem, če je sploh možno nekoga ljubiti. Če je moja sleherna poteza rojena iz patetičnega egoizma. Če predpostavljam, da vsi delujemo tako. Kako naj pokličem mojega najboljšega prijatelja, če ne verjamem, da prijateljstvo obstaja? Kako naj se pogovarjam z bitji, katerih največja skrb je in bo njihov odnos z bitjem, ki ga imenujejo sorodna duša in se čisto po naključju nahaja v isti državi, govori isti jezik in preferira isto turistično destinacijo. Kako naj se ne počutim kot totalni gnoj, ko ugotovim, da vsi moji argumenti, ki prihajajo iz vidišča samokritiziranja in iskanja ponižnosti, vodijo v očitke inferiornosti drugih?

Najbrž mi ni namenjeno biti biolog.

[»Morda imam korono.«]

Oba dolgo bediva. Pogovarjava se o neumnih rečeh. O vsakdanjih dogodkih. O glasbi, o hrani. O vsem, kar ni in je pomembno. Ne bi mi moglo biti manj mar. Zadovoljim se že z zvokom novega sporočila. Z ikono treh pik, ki mi pravijo, da njegovi prsti letijo po glasni tipkovnici. Z zeleno piko poleg njegove slike, ki mi pravi, da je blizu. Daleč, a skoraj tukaj. Smejim se njegovim šalam. Na glas. Včasih še ploskam ali pa se mahnem po kolenu. Potem zapišem hahaha in pritisnem pošlji. Nenadoma postanem žalostna. Želim si, da bi me videl. Da bi ga slišala. Da bi se lahko smejala skupaj. Potem bi bila lahko tudi tiho. Ampak drug ob drugem. Potem se ne bi počutila bedasto ob poskušanju vpletanja novice, da imam slab dan v pogovor. To bi videl. Če bi me nekaj skrbelo, bi to začutil.

Izpitno obdobje me dokončno dotolče. Cele praznike presedim za računalnikom. Ne jem piškotov in potic. Komajda pozdravim sorodnike, ko se oglasijo na praznovanju rojstnega dne. Tipkam in klikam, kot da mi gre za življenje. Ne jem več toliko. Spati nekako ne znam več pravilno. Nočne more me vsakič odpeljejo v drug nivo pekla in zbujam se še bolj utrujena kot sem se zavlekla v posteljo. Pišem obupane maile in tarnam sošolcem. Nikomur ni lahko, saj vem. 

Na kratko se vrnem v moj drugi dom. Zdi se da to besedo povezujem z lokacijami, osebami in občutki. Hkrati pa z nobeno določeno hišo. Včasih se pošalim, da je cel svet moj dom in vsi ljudje moja družina. Ljudje se posmejejo, mene pa malo zbode, ker je v teh besedah precej resnice. Za zaprtimi vrati me pričaka vonj po samostojnosti. Odpiram predale. Vse je na svojem mestu. Mehka postelja in pisane knjige. Ena roža je umrla. Usedem se za mizo in se pretvarjam, da se učim. Vsekakor bolj udobno kot »doma«. Odprem omaro in se pogledam v ogledalo. Vame zre stara znanka. Pogrešam jo. Ampak ne preveč. Ko se sprehajam po škripajočih tleh in odpiram okna bolj iz navade kot iz potrebe, me prešine, da gre za snidenje s prostorom, kot s starim prijateljem. Čutim nenavadno potrebo, da bi si skuhala večerjo ali pa preuredila police. Morda pojedla čips iz tretjega predala. Odživeti moram vse izgubljene trenutke, ki so mi odvzeti, ko sem odrezana od tega kraja. A ne morem. Hitro poberem nekaj stvari in zapustim kamro, ki bi po svoji velikosti marsikomu prej služila kot shramba. No, saj meni tudi; kot shramba spominov. 

Skoraj ga obiščem. Tako blizu sem. Lahko bi mi uspelo. Ugotovim, da me je strah. Kako naj se obnašam, ko ga bom videla v živo? Pozabila sem, kako visok je. In kakšne barve so njegove oči. Njegove obrazne poteze so meglene. Bova govorila hitreje? Bom drugače odgovarjala na provokacije? Je najino prijateljstvo le virtualno? Ne, ne bodi trapasta. Seveda ni. Morda pa gre le za naključno potrebo po družbi, ki si jo deliva. Morda bova po Koncu oddaljena znanca. Morda se bom čudila, ko ga naslednjič srečam in vidim, da drugače zaviha hlače ali pa da uporablja drugačna mašila. Sem se preveč navezala? Ali delam iz muhe slona? Ja, definitivno. Preveč je preveč – vzemi se v roke! To tako zdaj to je in potem bo drugače ali pa tudi morda ne in basta. Da. Malo se pogovarjata, ker je zabavno vedeti, kaj se dogaja v drugih sobah. In ker moraš pobegniti. Malo v glasbo, malo v serije, malo v zgodbe, malo v šolo, malo v utopijo in malo v depresijo. Kaj pa če bi rada nehala bežati? Kam naj grem potem?

Sedim na klopi in čakam na vrsto. Samo navaden pregled tokrat. Lahko bi stopila naprej ali pa vsaj potrkala, a se zadržim v predprostoru, kjer sedi starejša gospa z rožnato masko. Tudi ona čaka. Občutek imam, da mi bo z veseljem razložila njeno življenjsko zgodbo. In ne motim se. Operacija, potem njen sin nov zobar in pa njene bolečine in še malo njena družina, pa se vrata že odprejo in stopiti mora naprej. Čakam na vrsto pri odprtem oknu. Mimo pride neznanec in iz teme pogleda v osvetljen prostor. Bežno se spogledava. Postane mu nerodno in odvrne pogled. Izgleda, kot da sem postavljena na ogled. Skozi okno lahko mimoidoči pokuka v notranjost in za trenutek prebere par vrstic te monodrame. Tokrat na odru molčim. Moje utrujene oči in ošmrkan nos govorijo sami zase. Gospa se vrne v čakalnico in asistent zapre okno. Kmalu me bodo sprejeli. Medtem, ko se šepajoče premika proti klopi, mi gospa hiti razlagati, kako so založili njeno kartoteko. Resnično uživam v njeni pripovedi. Tako prijetno mi je poslušati besede neznanke in razmišljati, kakšno življenje ima. Njena prisotnost je vedra in svetla. Ves čas se smehljam. Ponudim ji pomoč pri oblačenju plašča, a pravi da mora to opraviti sama. Razlaga mi, da kako je ta birokratska napaka otežila njeno okrevanje. Seveda se ni pritoževala. Mirno je čakala, da bodo opazili in rešili problem. Potem me pogleda v oči in mi reče: »Ne smete pustiti, da vas tlačijo. Da vas pohodijo. Jaz sem jim vedno to dovolila, zato pa to tudi povem vsem, če vidim, da so taki kot jaz.« Grlo se mi je skrčilo in oči so se mi orosile. Njene besede so me pretresle, a hkrati so objele moje utrujeno srce. Nisem prepričana, ali je šlo le za primer starke, ki rada deli generične modrosti. A želim verjeti, da je prepoznala bolečino v mojih besedah, na mojem obrazu ter v mojih objokanih očeh ter mi namenila spodbudno besedo. Za sekundo sem odvrnila pogled in iskala primeren odgovor. Želela sem se ji zahvaliti, a sem začutila cmok v grlu. Bilo je prepozno. Stala je že pri vratih in jih odprla. Še zadnjič sva se spogledali in takrat sem opazila solze tudi v njenih očeh. Besede niso bile potrebne, vedela je. Nasmehnili sva se in poslovili. Ko sva obe izdavili »adijo« se nama je zlomil glas. Vrata so se zaprla in jaz sem zajokala. Poznala sem jo le nekaj minut, a mi je v tem času pokazala človeško toplino, ki sem jo iskala vse te zimske mesece. Na moje presenečenje so temu sledile še vzpodbudne besede in zaskrbljeni pogledi asistenta in zdravnice, ki je v vsak stavek dodala še kakšno šalo, da je privabila nasmeh na moja upehana lica. Čeprav bi ji najraje opisala vsa moja občutja in doživljanja, sem bila redkobesedna in le ganjena sedela na stolu. Zato pa mi je ona posodila svoj glas in svoje besede. »Ja človek ima enkrat poln kufer vsega! To je čisto normalno zdaj. Pa to naredi, pa tja pojdi, pa nič ni dovolj dobro, saj vem. Jaz gledam te mulce za blokom, ko norijo skupaj – to oni rabijo. Saj ne moremo brez ljudi. Ko smo bili mi študenti smo se samo okrog podili, kakor smo hoteli; vi ste pa ujeti doma. Saj razumem.« Moje bitje je prežemala hvaležnost. Nisem mogla verjeti, da ravno jaz prejemam to dobroto. Saj me sploh ne poznajo! In sploh ne vejo, zakaj sem v takem stanju. Pa tudi zaslišujejo me ne. In nič nočejo v zameno. In nisem jim tarnala. Kako so vedeli, kako izbrati prave besede? Kako so vedeli, kako popraviti temno in skrivljeno dušo v trenutku? Počutila sem se kot najsrečnejše bitje na planetu. Počaščeno. In znova zaljubljeno v ljudi, v življenje. V smisel in v iskanje le-tega. V vprašanja in odgovore. V žalost in veselje. V smeh. Ko sem si oblačila plašč in šal ter stopala proti izhodu, se je v moji glavi vrtela Morricone-jeva Malena. Zunaj sem globoko vdihnila januarski zrak in se še bolj zavila v topla oblačila. Na ustnicah mi je počival nasmeh blaženosti. Tako malo, sem pomislila. Tako malo je bilo potrebno. Po nekaj korakih sem prejela telefonski klic in moj nasmešek je izginil. Vrniti sem se morala v moje življenje. A morda tokrat s trohico več upanja in še večjimi pričakovanju za veliki Konec. 

* * *

Prejeta dela bomo v prihodnjih dneh na ogled postavili preko spleta, izbor pa ob odprtju kluba tudi v Galeriji eMCe plac.

Iskrena hvala za izjemen odziv, kreativno in ustvarjalno še naprej!

EVENTS TODAY

Dogodki, ki so na sporedu danes.

26 October 2021

No Events were found.

UPCOMING EVENTS

To so naslednji dogodki, ki so na programu eMCe placa.

Ponedeljek
Torek
Sreda
Četrtek
Petek
Sobota
Nedelja
27
28
29
30
1
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
1
16
1
17
18
19
20
21
22
1
23
1
24
25
Current Date
26
27
28
29
30
31
1

Copyright © Zavod eMCe plac 2018 | Made by Matic Korošec