Foto: Ksenija Mikor

Zaposlen v Mladinskem centru Velenje, tonski mojster, član šank ekipe, vodja gostinstva, dežurni, promocija, tehnika, programski sodelavec, nastopajoči, zunanji sodelavec, prostovoljec, čistilna, snemalec, lučna tehnika, prodajalec kart, soustvarjalec vizualne podobe prostora in okolice, predstavnik Sveta Zavoda eMCe plac, član Društva Špil.

Prvič sem bil v prostorih današnjega eMCe placa, tedaj bodočega mladinskega centra, med glasovanjem v mestnem svetu o ustanovitvi javnega zavoda Mladinski center Velenje. Glasovanje smo poslušali po radiu in imeli pripravljene spalne vreče za zasedbo prostorov, če glasovanje ne bi uspelo. Po glasovanju smo se ga poveselili.

Velenje je vedno imelo močno mladinsko sredino, tako da ne dvomim, da se ne bi v vsakem primeru naredilo nekaj Placu podobnega. Že pred njim je obstajal klub Stiskarna pa ŠŠK plac v Domu kulture, alternativni koncerti so se dogajali v zadružnih domovih po krajevnih skupnostih. Je pa MC Velenje s Placem dvignil raven organizacije in tehnične podpore mladim na dosti višji nivo. Lepo je, da imajo zelo dobre pogoje za ustvarjanje na različnih področjih. Sam in moje generacije tega preprosto nismo imeli.

Ko pomislim na Plac, pomislim na službo. Bil sem zunanji sodelavec, prostovoljec od leta 1997, zaposlen od leta 2006. Želel sem delati na svojem področju in to mi je tudi uspelo. Tu sem se naučil svašta. Plac mi pomeni preživetje.

Če ne bi delal v Placu, ne bi nikoli spoznal toliko različnih generacij mladih ljudi. Upam, da sem nanje prenesel kaj znanja. Plac je mešanica generacij, različnih glasbenih žanrov, veliko, zelo veliko solidarnosti, sociale, pomoči, želje po nečem novem, seveda pa tudi zmede.

Še enkrat bi rad doživel koncert skupine No means no. V posebnem spominu imam tudi praznovanje svojega abrahama (pod prisilo). Moj naj kolega Siniša se je potrudil in pripeljal Demolition Group in IN4S, ki so igrali tudi na prvem koncertu na tem mestu leta 1997. Seveda se je potrudila cela ekipa MC – če ne bi bilo njih, ne bi praznoval.

Brez Placa nikoli ne bi posnel LP plošče s Krvavo roso. Če v življenju ne bi imel Placa, bi potoval po svetu …

Foto: Ksenija Mikor

Zaposlen v Mladinskem centru Velenje, programski sodelavec, nastopajoči, zunanji sodelavec, tonski mojster, obiskovalec.

Plac je velik del mojega življenja. Tu se mi nikoli ni zgodil ful bed. V Placu sem prvič naročil, dobil in pil vse z ledom, bil zaposlen, nastopal z bendom. Če ne bi hodil sèm, verjetno ne bi nikoli spoznal večine sodelavcev iz Placa in moj lajf bi bil čisti dizester. Bil bi samo navadni reper, DJ, organizator dogodkov in voditelj radijske oddaje. Tu sem doživel veliko različnih koncertov – metal, rock, jam sessioni, eksperimentalni nastopi so mi dodatno odprli oči in ušesa za muziko in performans. Pridobil sem osnovno znanje o ozvočenju, postavljanju odrov in raznih prizorišč, organizaciji dogodkov, kar sem unovčil pri organizaciji in izvedbi eventov po Sloveniji in čez mejo.

V Placu sem leta 2005 prvič organiziral svoj koncert ob izidu EP-ja Reprazent. Bilo je polno. Od takratne v. d. direktorice Mladinskega centra Velenje Maje Hostnik sem dobil proste roke, da lahko v MC-ju delam, kar hočem. Omogočili so mi, da sem lahko delal evente. V Placu sem se srečeval in družil z Velenjčani, ki jih sicer mogoče nikjer nikoli ne bi srečal. Spoznal sem veliko zanimivih, ustvarjalnih ljudi, ki ne zahajajo v druge klube v Velenju. Postal sem član koncertne in tehnične ekipe Festivala mladih kultur Kunigunda, delal sem tudi na festivalu Dnevi mladih in kulture. Ekipa je bila vsako leto boljša – imeli smo čez! O sebi sem se naučil to, da mi za dobre stvari in dobre ljudi ni nič težko narediti.

Ko pomislim na Plac, pomislim na fajn šiht. Čeprav sem bil reper, so me med sodelavci bolj kot ne vsi hitro sprejeli. Oblikovala se je neka stalna ekipa. Trezni smo bili odprti, uliti smo bili pa vsi isti. Med obiskovalci pa ponavadi prevladuje odprt in raznolik folk. Ko sem potem spoznal Marča Pritržnika, mi je rekel, da me bo speku, če ga bom še enkrat vikal. Vajb je večinoma skuliran, večino časa je sinergija med delavci in obiskovalci, sam ko zahojdi, je pa pizdarija v pozitivnem in negativnem smislu. Samo v Placu lahko na terasi enega lokala doživiš, da na improviziranem žaru gostje pečejo ful velik kos mesa.

Enkrat je frend omedlel direkt pred vhodom v Plac. Ker je bil kar velik tip, sem ga sam polegel na tla, na bok. Ko je čez par sekund prišel k sebi, je kelnerca prinesla blazino, dekico in smo se z njim pogovarjali tako, da smo mi sedeli za visoko mizo, on je pa skulirano, pokrit z dekico, z glavo na blazini ležal na tleh. Vse je bilo good – malo se je moral spočiti od skanka. Enkrat je pa Triiiple v backstageu prevrnil mizo, polno drinka in hrane. Ful mutav. To so anekdote, ki mi najprej pridejo na pamet. Pa baje je en tip laufu nag iz Placa proti centru.

Še enkrat bi rad doživel vse svoje nastope z Ghetom, bendom, Veleborom – vedno je bilo noro. Pa koncert Jeru the Damaja.

eMCe plac je dober, skuliran, alternativni plac za mlade. Brez Placa bi bilo več sranja pred bloki, na ulici, kjer bi se mladi zbirali, grupirali. Najslabše bi bilo pa to, da večina obiskovalcev Placa sploh ne bi imela kam it, niti pred blok ali hišo, kar pomeni, da bi se zapirali doma in v sebe. Tisti, ki se počuti odrinjenega od družbe, vrstnikov ali domačih, ima v Velenju prav v Placu največjo možnost, da se najde in poveže.

Foto: Ksenija Mikor

Zaposlena v Mladinskem centru Velenje.

Že od samega začetka sem v Placu lahko (bila), kar sem – potrjeni frik. In tako mi je tudi všeč. Nekdo drug pa je lahko bil tisto, kar je bil on. Ta odprtost, možnost sprejemanja, obenem pa prostor, ki pomeni popolno varnost – to je tisto, kar Plac spremlja skozi vse generacije. Tukaj sem se naučila, da si lahko drugačen – ali pa ne. Da prijatelji lahko postanejo družina. Predvsem pa sem se naučila tistega, kar sem sama v sebi čutila že prej in mi je okolje, kot je Plac, to pomagalo ozavestiti – to sprejemanje. Sprejemanje ljudi, mnenj, življenjskega stila in še mnogo drugih stvari, ki se tičejo mene, družbe in tudi moje generacije.

Velenje je že s samo ustanovitvijo Mladinskega kulturnega centra Velenje leta 1996 pridobilo izredno pomemben prostor za izražanje mladih, ki za to niso imeli možnosti doma ali celo v šoli. Tako je to zibelka neke kompaktne mladinske kulture na vseh ravneh, ki je z leti rasla, se širila in našla svoje mesto v Velenju, pa tudi širše, nacionalno in mednarodno. Govorimo o kulturi na mnogih ravneh, med drugim tudi človeški, ki je Plac izoblikovala v to, kar je še danes – stičišče mladih, kjer jih mladinski delavci spodbujajo in jim omogočajo izvedbo njihovih projektov, obenem pa prostor skupnega druženja, valilnica idej in ad hoc akcij, ki so vedno najboljše. Plac je treba začutiti. Njegovo bit pa kaže že zunanjost. Naši grafiti na pročelju jasno pokažejo what we are about. Na izi, lagano, če je treba, pa hard core do konca. In tako je pri vseh aktivnostih, ki se dogajajo v Placu. To je vajb Placa – ta njegov posebni duh, v katerem se lahko najde vsak, ki to hoče. Če to začutiš, se vedno vračaš.

Moji prvi spomini na Plac segajo prav v njegov nastanek, ko se je odprl Mladinski kulturni center Velenje. To je bilo leta 1996. Takrat sem bila stara 16 let in sem veljala za čudakinjo, predvsem zaradi načina oblačenja in tudi razmišljanja. Zelo mi je bilo všeč, da se je takrat tu zbirala malo starejša mladina, katere način razmišljanja mi je bil bližji. Predvsem pa so mi bili všeč koncerti in Kunigunda. Še danes se spomnim prve. Na gradu bi morali igrati Majke, ampak je grozno deževalo in so koncert prestavili v Maxa.

Vse to – koncerti, miselnost, prijatelji in še marsikaj – me je nenehno vleklo v Plac. Našla sem sebe, našla sem priložnosti, našla sem pripadnost in postala sem del družbe, ki je meni zelo draga. Tako sem nekaj let kasneje začela aktivno sodelovati na prostovoljnem področju. Zdi se mi, da smo takrat začeli resno govoriti o družbeni odgovornosti, socialnem stanju ljudi in kaj lahko naredimo. In smo. Akcija! To mi je bilo vedno všeč: malo norosti, ki je pomagala, da so se projekti uresničevali. Z lahkoto lahko potrdim, da je še danes tako. To so bili eni najlepših časov v moji mladosti. Še posebej, ker sem lahko pomagala pri programu, obenem pa smo mlajše generacije poslušali, jih sprejeli in aktivno izvajali njihove zamisli. Vsi skupaj smo čutili veliko pripadnost samemu prostoru in programu. Bili smo družina.

Brez te izkušnje v Placu nikoli ne bi bila oseba, kakršna sem danes. Ne bi počela in imela tega, kar počnem in imam danes. Delam v Mladinskem centru Velenje in imam širok pogled na svet. Pridobivanje neformalnega znanja in kompetenc, ki sem jih s pridom unovčila, je bilo za mojo zaposlitev in kariero ključnega pomena. Prostovoljno delo, delo na projektih, mednarodne izmenjave in mednarodni projekti so bili moja odskočna deska. S temi izkušnjami so me lahko v mladinskem centru zaposlili. Razvijala sem lahko delo z mladimi, delo na projektih, empatijo, filantropizem, spoštovanje drugačnosti, življenjsko učenje, altruizem – vse, kar je povezavo z ljudmi, odnosi, povezovanjem, socialno platjo življenja in še mnogo, mnogo več. No, najbrž bi v vsakem primeru počela nekaj, kar bi imelo opravka z ljudmi. Sem pa prepričana, da ne bi imela takšne širine in globine razumevanja in poslušanja ljudi.

Brez Placa tudi nikoli ne bi spoznala ljudi, ki so moji sodelavci in še toliko več kot le to. Ne bi spoznala svoje sestre po krvi (čeprav to nisva) Tine. Čeprav je od mene mlajša deset let, je zame ena najbolj navdihujočih ljudi in je skozi leta postala moj prvi otrok. Zaznamovali so me dogodki, projekti, eventi, akcije, ljudje, glasba. Vse to mi je seveda spremenilo pogled na svet, spremenilo je moje razmišljanje. To odprtost dandanes z veseljem prenašam na svojega sina, ki razume, da ljudi delimo samo dobre in slabe, ne pa glede na raso, religijo ali barvo. In to mi veliko pomeni – da sem to dobila jaz in lahko to predajam naprej.

Med nepozabnimi dogodki, ki jih je malo morje, sta zame v ospredju še vedno dva eventa. Prvi je humanitarni projekt skupine prostovoljcev Mladinskega centra Velenje, ki so povabili lokalne bende, da nastopajo na dobrodelnem koncertu, in vsi so se z veseljem odzvali. Vstopnina za koncert je znašala en evro oziroma en liter mleka. Izkupiček smo namenili socialno ogroženim družinam z malimi otroki. Takrat je bil odziv res neverjeten. Drugi event pa je mednarodna izmenjava, na kateri smo izdelovali kitare z mojstrom Severom, ki je eden največjih profesionalcev za ročno izdelovanje električnih kitar. Mladi iz šestih držav so v skupinah izdelali neverjetne kitare. Najbolj pa mi je v spominu ostal zadnji koncert, ki je bil neverjetno spontan in poln emocij. Takšnih je seveda bilo veliko. Vsak je imel svoj pomen in svojo dušo.

Bilo je tudi veliko smešnih. No, največ takšnih, ko so šele kasneje postali smešni, v tistem trenutku pa niti niso bili. Ko so se glave po projektih zbistrile, pa smo ugotovili, da stvari niso tako vroče. Dobro se spomnim, kako so pobi varovali oder. Piči je varoval oder, ampak za vsak slučaj je Pičija varoval še Iztok.

Ko pomislim na Plac, pomislim na koncerte, pivo, izmenjave, pivo, Kunigundo, pivo, neprespane noči, pivo, pustna rajanja, pivo, čiščenje stranišč, pivo, pivo, pivo, backstage, ki mi je včasih nudil tudi kavč, staro pisarno, ki je bila moja prva prava in najboljša, pivo, mini metalce, ki so odrasli v moške, na katere sem izredno ponosna, pivo, nadure, pivo, odnose in pivo.

Kakorkoli se to sliši, bo Plac vedno del mojega življenja. Pomeni mi preteklost sedanjost in prihodnost. Brez Placa nikoli ne bi imela službe, ki jo imam, zabave, najboljšega šanka, te domačnosti, ki jo čutim še vedno, ko po toliko letih stopim skozi vrata Placa.

Dragi Plac, ostani svoj in samosvoj za vedno.

Foto: Ksenija Mikor

Zaposlen v Mladinskem centru Velenje, predstavnik Sveta Zavoda eMCe plac, predstavnik Sveta zavoda Mladinskega centra Velenje, predsednik Mladinskega sveta Velenje, tehnika, programski sodelavec, nastopajoči, prostovoljec, snemalec, čistilka, smetar, dirty job.

V eMCe placu sem se naučil skoraj vsega, kar danes znam in sem. Z delom tu sem pridobil ogromno in še več. Zgradil sem si močno socialno mrežo. Brez tega danes ne bi bil to, kar sem, in tam, kjer sem.

Stik s Placem sem vzpostavil, ko sem tam organiziral koncert Mi2. Bil sem z ekipo mladih nadobudnih političnih aktivistov. Mladinsko delo je na meni pustilo velik pečat. Fajn se mi je zdelo, ker je bil Plac edini prostor v Velenju, kjer nihče ni nikogar čudno gledal zaradi njegovega videza, razmišljanja, spolne usmerjenosti, skratka drugačnosti. Vedno sem se počutil sprejetega, ustvaril sem si krog prijateljev – fajn mi je bilo. Plac mi je dal delo in zadovoljstvo. Prostor je bil toliko moj kot od vseh ostalih, čeprav sem vanj vložil veliko več samega sebe kot drugi. Pa nič zato. Čutil sem, da to moram in lahko. Zato sem to delal.

V Placu sem prvič kelnerju izpulil POS-terminal in ga vrgel v travo, ker nisem dovolil, da nekdo drug plača pijačo – ne, nisem bil trezen. Zabavnih scen je bilo veliko, ampak ta je moja najjača. Najbolj absurdna pa ta, da me je Misja speku. Kar bi v Placu rad še enkrat doživel, je koncert Kultur Shock na Kunigundi.

Plac je najjači in tudi edini plac v Velenju za vse, ki so drugačni. Se pa obiskovalci spreminjajo. Vedno se najdejo takšni, ki nekaterim ne pašejo. Ni mi všeč, da se tam pred očmi vseh preprodaja oziroma da to počnejo obiskovalci, ki pridejo na kavo! Je pa najbolj bizarna govorica o Placu, da se tam pikajo.

Ko pomislim na Plac, pomislim na to, da smo ustvarili dobro zgodbo, gojili smo kader. Delo s to ekipo me je zaznamovalo. Nekaj časa je to bil moj življenjski projekt. Vedno bom nekaj čutil do Placa. Če v življenju ne bi imel Placa, bi mi ves čas nekaj manjkalo. In Velenje brez Placa ne bi bilo enako. Velenje brez mladine je kot drevo brez korenine.

Foto: Ksenija Mikor

Članica šank ekipe, zunanja sodelavka, izvedba dogodkov, članica ŠŠK, predsednica MSV, aktivna članica MSV, članica Rodu Jezerski zmaj Velenje, zaposlena v Mladinskem centru Velenje.

Kdaj sem bila prvič v eMCe placu? Imeli smo sestanek Mladinskega sveta Velenje in smo potem šli v Plac na pijačo. Takrat sem pravzaprav šele stopila v stik z lokalno mladinsko sceno izven okvira taborniške organizacije. Na prvi pogled je bil Plac: »WTF je to?!« Ampak ker sem takrat ravno iskala občasno delo, je pogovor nanesel tudi na to, a se je Janko delal lepega, da ne rabi novih sodelavcev. Takrat sem ga prvič uradno spoznala. Zraven na pijači je bil še Luka Avberšek, stregla je Nataša ali pa Tjaša, nisem prepričana. Kmalu zatem me je Janko poklical, ali sem še vedno pripravljena delati za šankom, ker mu je nekaj zagustilo v ekipi. Tako sem se v Plac najprej vrnila zaradi dela za šankom, potem pa sem se seveda vračala zaradi res vedno večje vključenosti v MSV, kasneje še v ŠŠK kot predstavnica študentov, ki so študirali v Velenju.

Šla sem skozi več faz. Prva: »Fak, kir folk hodi sèm.« Vmesna: »Nikoli si ne bi misla, da bom pristala tu.« Še kasneje: »Fajn, da sem del tega Placa.« Sedaj: »Mogoče me pa res noben ne gleda tk čudno, skor vedno je kak poznan tu za henganje.« Sočasno – skupaj s taborniki, MSV in ŠŠK, kasneje pa še MC – je v nekem obdobju to bil plac pridobivanja neformalnih kompetenc s področja komunikacije, organizacije. Pri meni se je vse to lepo mešalo približno deset let. Vsekakor me je lokalna mladinska scena pripeljala do tega, kar počnem sedaj – projektni menedžment, delo z ljudmi, tudi turizem. O sebi sem se naučila tole: »You can do it.« O družbi: »Nimaš samo ti problemov, imamo jih vsi.« In po drugi strani smo si vsi tako različni, Plac pa je naš skupni in nas povezuje. Če ne bi hodila v Plac, nikoli ne bi spoznala, da lahko tako različni ljudje hengajo pod eno streho. Brez Placa nikoli ne bi tako sprejemala drugačnosti in bila tako odprta za drugačne načine življenja brez obsojanja. Vsi drugačni, vsi enakopravni.

Bilo pa je veliko čudnih scen s čudnimi ljudmi. Enkrat sem delala na poznopopoldanski, večerni izmeni. Prometa ni bilo veliko, so se pa cel večer nabirali posebneži. Eden, ki v bistvu sploh ni bil moteč (pogovarjal se je sam s sabo), pa Muks (ki je snifal v galeriji, da sem znorela in ga spravila ven brez posledic). Potem sem lepo zaprla Plac, štela denar, delala popis in kar na enkrat en tip začne na polno tolči po vratih in ni se ga dalo utišati. Nato začne na polno razbijati. Majke mi, bila sem cela posrana. Bil je Muksov fotr in po letu in pol dela v Placu je bil to večer, ko sem morala pritisniti panic button (bilo je tudi zadnjikrat v mojem lajfu). Pa res se me ne da zlahka iztiriti, prestrašiti. Potem veš, da je bila velika kriza. To je bil en tak zimski večer čarovnic.

Bilo je tudi ogromno res lepih večerov. Najraje se spominjam projekta Ribno night, ki je tri leta res živel. V Placu je bila tema in so gorele svečke na mizah. Na odru je bila postavljena savica (šotor). V dvorani pa gasilske mize in žur ob kitari in brez radia. Čisto tako kot v Ribnem. Aja, pa litr-litr in bobi palčke se je dalo dobit za šankom. Takrat smo uspeli tabornike pripeljati v Plac. Prej so se ga izogibali, ker je bil »moralno sporen«. Ribno night, ki je žal šel v pozabo, bi res rada še enkrat doživela. Pa neformalna podaljšanja za šankom po Time to say goodbye, ko je bil Janč DJ, pa kadilo se je notri, pa plesalo, dokler Janč ni imel poln kufr in je šel s taksijem domov.

Plac je drugačen. Za mlade. Ampak ne za one kokoške in peteline, ki sodijo v fensi lokale. Je za normalne, ki so za druge drugačni. V Placu se pač imaš fajn. Lahko hengaš, hodiš na koncerte, včasih so imeli najboljšo kavo z mlekom (zdaj ne vem, kako je, ker je že dolgo nisem pila). Ko pridem v Plac, se dam na off, čiliram z znanci, s katerimi smo nekoč skupaj soustvarjali mladinsko sceno in mi še danes veliko pomenijo (ne pride vsak v moj ožji življenjski habitat). Na to pomislim, ko pomislim na Plac – dobre prijatelje iz nekega obdobja, ki so še danes tu. Pa na neuslišano ljubezen. Pa na prvega kao resnega fanta. Pa na praznovanje svoje 25-ke. Pa na službo in projekte. Tudi na to, da sem v Placu prvič bakala.

Ponosna sem, da smo v Placu ogromno naredili za mladinsko sceno. Na srečanju z županom in vodstvom MOV smo pokazali, da Plac ni tak bav bav, in takrat je nastala ideja o Hiši bendov. Zaradi Placa ni več steklovine daleč naokoli, ker smo s projektom Stop steklo mlade odvrnili od razbijanja steklenic. Za vsako prazno steklenico je folk dobil eno gratis pijačo. Plac je pomagal rešiti marsikaterega »družbenega odpadnika« in ga zapeljati v dobro smer življenja. Seveda z Jančevim izrednim čutom za ranljive skupine. Marsikdo se je tu našel – našel smisel življenja, vzpostavil svojo bit, dobil prvo šanso za lastni denar … Danes imajo ti ljudje svoje službe, nekateri so si že ustvarili družine.

Foto: Ksenija Mikor

Zaposlena v Mladinskem centru Velenje, promocija kluba, programska sodelavka, vodja programa eMCe plac ozavešča, članica ŠŠK, čiščenje, obiskovalka.

Prvi resnejši spomin na eMCe plac je to, da smo šle s prijateljicami ven, bilo je poletje, to je takrat pomenilo, da smo se dobile ob šestih, ker smo imele uro ob desetih. No, na ful preveč stopinjah smo obule bulse, da bomo jebene, strgale štumfe, kavbojke in šle v Plac. Živo se spomnim, kako smo hodile po tej ravnini do terase in se nam je, smrkljam, zdelo, da je cel svet naš. On filing: »Ka je, ka gledaš?!« Pa itak nas zares nihče ni. No, ko smo prišle pred Plac, smo se pa valda zavlekle v en kot in bile samo smrklje. Ful se nam je fajn zdelo, da smo tam. Da te je kdo, ki se ti je takrat zdel kul, pozdravil. Da lahko rečeš sošolcem, da hodiš v Plac. Zanimivo, kako si prilastiš nek prostor. Tvoj se ti zdi, tako naivno in prevzetno, kot da tam pred tabo ne bi bilo že toliko drugih – druge generacije, druge zgodbe. Da je nekdo pred tabo postavil temelje, da nič ni samoumevno, da se nič kar ne zgodi.

Jaz sem verjetno ena zadnjih generacij, ki je vikende še lahko preživljala v parku pred gimnazijo, ne da bi nas preganjali redarji, od tam pa je bila naslednja destinacija Plac. Valda tudi zato, ker smo tam lahko imeli svoj drink, kasneje pa so me dejansko začeli zanimati koncerti in drugi dogodki. No, jaz sem torej Plac hitro vzela za svojega, Plac pa mene, očitno. Pogosto sem hodila tja. Počutila sem se del te skupnosti, ker sem se veliko družila z metalci in s starejšo družbo, tako da mi je bilo fajn, domače. Divje. Težko je danes opisati tisto, kar smo takrat imeli mi tam. Bili smo mladi, polni hormonov, odkrivaš sebe, druge, svet, preizkušaš meje, kaj ti je kul, kaj ti ni, kaj bi, kaj ne, greš čez, pa trikrat okol, ful se ti zgodi na tisti terasi, na tisti škarpi, v tisti dvorani. Dogaja ti. Vleče te nazaj tja, ker je ta Plac veliko več kot žur plac. Je skupnost. Mi smo tisti, ki hodimo v Plac. A veš ka mislim.

Plac mi je bil in mi je še fascinanten tudi s tega vidika, da si lahko totalni outcast, frik, introvert, vaški (mestni) posebnež, pa se tu počutiš tako doma, tako sprejeto, enako kot nekdo, ki je popularen, urejen, družaben … Skratka to, da je Plac od vseh. Tvoj, moj, ne glede na to, kdo sem, s kom se družim, od kod izhajam, kakšno je moje socialno ozadje. Jaz sem pristala na tej sceni, ker mi je bila blizu, ker sem bila v nekem obdobju svojega življenja del določene subkulture, ker sem se izražala tudi navzven, z oblačenjem in seveda obnašanjem, pa tudi če se ne bi, bi me verjetno prej ko slej pot zanesla sèm, ker sem vedno bolj marala te edgy, mal dirty, širši množici nepriljubljene place in ne sterilno okolje, fine lokale, posh ljudi. Tam bi se počutila veliko bolj izpostavljeno. Mislim, da vsaka generacija potrebuje tak prostor. Upam, da Placu teže in pomembnosti, ki si jo zasluži, ne bo dala šele nostalgija, ko (oziroma raje če) ga nekoč več ne bo. Ne predstavljam si zares Velenja brez eMCe placa, obratno pa tudi ne.

Zagotovo je eden zabavnejših spominov iz Placa, ko sva šli s prijateljico Majo na koncert (igral je nek švedski band) in so naju po koncertu in parih pirih povabili, naj greva z njimi naprej na tour po Evropi. Z Majo sva resno, trezno pa ziher ne, dejansko razmišljali, kako bi to speljali, ne da bi do konca najinih dni ostali v hausarestu, pa je k sreči (ali pa tudi ne?) prevagal razum in sva se zjutraj vendarle zbudili doma. Kot bi rekla Maja: »Problem pri teh spominih je, da se kurc kej spomnem, ker smo se ga zmeri tok napili!« No, z Majo sva si pri meni doma v garaži, preden sva šli v Plac, delali fejk pirse za nos, ker še nisva smeli imet pravih, da bi izgledali bolj punk. Bolj kot konkretni spomini pa so mi ostali vtisi, trenutki, tisti vsem na očeh in tisti samo moji, pogovori za šankom, ko si si zares blizu, ko si kljub gneči lahko tudi tako intimen. Neprespane noči, tisto, ko iz ideje nastane projekt, ko folk vibrira skupaj, ko se na koncertih deremo na vse grlo. Ko se pleše na Cogo (Josip, dej mal vokala, no!) pa nabijem deset tisoč korakov, na pust in druge tematske večere, na Roka za pultom, kamor se vsi hodimo gužvat. Na »Bravo, lučke!«, fotografe, na pesem Time to say goodbye, sledi pa teženje za še kako rundo, »Pa dej no, zaka ne, ok, zdej pa res mormo v Maxa!«. Na šank ekipe skozi čas, spontane, smešne, res what the fuck dogodke, ki se ne morejo zgoditi nikjer drugje kot tu, ko se premeša ta raznorazni folk. Kdaj tudi na solze in pijane histerije, na (jebiga) epske fajte. Ko pomislim na Plac, pomislim na naš mali svet sredi mesta, na mladino, na Janča (če bi imel eMCe obraz, bi bil to on, njega sem recimo leta in leta poznala le na daleč, »Ej, to je pa šef!«, skorajda kult osebnosti, danes pa je za mene El Jefe z največjo začetnico). V zadnjem času na Marušo, s katero sva si eno obdobje v Placu delili pisarno, pa ker sva Duo Shameless in ker se najini dopoldanski pogovori pretežno vrtijo okoli Placa. Na Šaleški študentski klub in ljudi, ki so tam in so mi ljubi. Na Tino, ker lahko v Placu delava projekte, ki so nama pomembni.

Plac je vplival na mojo osebnost, lastnosti in življenje v dveh obdobjih. Prvič v najstniških letih in danes, ko je tudi del moje službe. Zdaj sem na drugi strani, tisti, ki razmišlja, kaj mladina rabi, kaj jih zanima, kako vzpostaviti okolje, kjer se bodo lahko izražali, neformalno izobraževali, odraščali, postajali, karkoli si že želijo postati. V Placu so se mi zgodili predvsem ljudje – z nekaterimi smo tam skupaj odraščali, drugi so prišli in odšli, pa vseeno pustili nekaj za vedno, zgodile so se mi ljubezni, priložnostne in usodne, ukradeni poljubi pod odrom in zvezdami, fleki na vratu, ki so mi delali težave naslednji dan pri kosilu, (ne)znanci, ki so mi držali lase med bruhanjem, predvsem pa tisti, ki so danes moj najožji krog ljudi, tisti moji, ki so že zdavnaj presegli nazive sodelavcev in so pač – moji. V Placu sem se prvič borila za prvo vrsto s komolci, fasala modrice od razmetavanja, spoznavala ljudi na veceju, slišala glasbo najrazličnejših žanrov, intervjuvala band, nastopala, pomagala postavljati razstavo in zagotovo še kaj. Zdaj, odrasla in zaposlena, sem del MC-ja in eMCeja še uradno, in na to sem ponosna. Kdo bi si mislil, ko sem korakala v poletni večer v pretežkih bulsih, petnajstletni wannabe, kje bom danes. Kot bi reku Mrigo: »Točno tule!«

Z obiskovanjem Placa in delom v mladinskih organizacijah se mi je absolutno potenciral čut do sočloveka, dovzetnost, razumevanje, sprejemanje. Mislim, da me je ravno v Placu prvič zadelo, v kakšnih razmerah živijo nekateri mladi, ravno tu so se razkrivale njihove, in iskreno, kdaj tudi moje stiske. O družbi sem se naučila, da kar ne razume, obsoja in stereotipizira, da veliko ljudi res plava samo na gladini in se v resnici boji globine, kjer se skriva toliko več kot zgrafitirana fasada in »zadrogirana« mladina. Verjetno sem o Placu največkrat slišala prav to – da se tam zbirajo sami čudni, kar me itak ni motilo, in drogeraši, kar pa ni res. Če smo že pri govoricah, prijateljicam, ki so delale za šankom, so se menda dogajale nenavadne stvari, po njihovih pripovedih v Placu celo straši.

Plac je bil dobesedno moj drugi dom med epidemijo oziroma famoznim lockdownom, s policijsko uro vred – to je bil čas, ko je približno petnajst let kasneje spet postal moje zatočišče, dejansko moj edini stik s svetom in ljudmi, takrat še zelo previdno. Delali smo torej od (drugega) doma, potem pa samo sedeli ure in ure in se pogovarjali – takšna zastonj terapija, ki smo jo takrat vsi potrebovali. Ta srečanja so zame bila posebna, časi so bili čudni, če gledam nazaj, nedojemljivi, med nami pa se je vzpostavila ful prijetna energija, skozi to smo šli skupaj, za kar sem še danes hvaležna. Inkognito kave, topli sendviči, kvizi in skoki, projekt Neki kratkega, koncert Mrigs’n’Ghet, no, več pa ne smem povedat – hvala Janču za vse takrat in pa Slivču, da hodiva v isto smer.

Kmalu zatem pa se je zgodila obnova, pri čemer se je spet pokazala in izrazila želja po »drgač«, pa tudi po obstanku, preživetju. Predvsem pa ekipni duh različnih generacij in ljudi, ki pripadajo temu prostoru. Prevetrili smo ga, obrnili na glavo, privabili nove mlade, se nekako podzavestno, kasneje pa tudi zavestno pripravili na spremembe, ki so sledile, na petindvajseti maj, dan mladosti, in zdaj ni nič več, kot je bilo.

Foto: Ksenija Mikor

Zaposlena v Mladinskem centru Velenje, vodja programa, vodja galerije, promocija, administracija, prodajalka kart, članica ŠŠK, predstavnica upravnega odbora ŠŠK, predstavnica Sveta Zavoda eMCe plac, obiskovalka.

Prvič sem bila v eMCe placu že v osnovni šoli z Aljo Cigale. Ne spomnim se, kaj se je dogajalo – nekaj se je. No, takrat je bil prostor še pod okriljem Mladinskega centra Velenje. Ni bil odprt ves čas tako kot zdaj. Najprej se ni kaj dosti dogajalo. Popoldneve smo preživljali pri Meliti, zvečer pa se je Plac zaprl. Klub je bil odprt samo ob dogodkih, ki niso bili tako množični kot v zadnjih letih. Ko se je MCV selil na Efenkovo in se je na Šaleški cesti 3 vzpostavil klub z gostinstvom, smo pač od četrtka do nedelje viseli tam. Šele kasneje je dobil delovni čas sedem dni na teden.

Plac je moj drugi dom že od srednješolskih časov. Tam sem preživljala ves prosti čas, vračala sem se zaradi ljudi in zaradi programa. Ob vikendih se je kaj dogajalo le občasno. Tako smo imeli še druge place za druženje. Ko je kaj dogajalo v Placu, smo bili tu, sicer pa smo ogromno časa preživeli na bazenu in imeli D. R. V. O. žure, v skateparku, na gradu, na skakalnici, BG, pri Grmu! in na drugih bolj ali manj definiranih lokacijah. Spomnim se, da smo takrat brezskrbno delali bedarije. Igrali smo se npr. igro ti si drek – brcali smo si plastenke (kdaj tudi steklenice – ker smo bili pač pametni) ali druge odpadke. Trudili smo se odskakovati. Če te je predmet zadel, si ti postal »drek« in si brcal naprej, dokler nisi zadel drugega. Če si slučajno med odskakovanjem skočil na predmet, si postal drek za vedno. To je bil tudi čas kupčkov. Če je kdo padel ali se vrgel na tla in je nekdo zavpil »kupček«, je valda vsak spravil svoje telo na kupček. Skratka, prvi spomini na Plac so v smislu dogajanja bolj bledi. Tisti občutek, kako fajn prostor je to, kako zanimivi ljudje se tu zbirajo, pa ohranjam od samega začetka še danes. Spomnim se tudi časa, ko je v prostor prišel Janko Urbanc. Takrat smo si mislili, kdo za vraga si pa ti, ki nam težiš, kaj lahko in kaj ne smemo delati v našem prostoru, in od kod za vraga si se vzel.

V Placu so se zbirali dolgolasi metalci – to je bilo sploh fajn. Pa tudi vajb je bil dober. Ni bilo važno, kateri subkulturi si naklonjen. Vsi za enega, eden za vse. Takrat sem pasala v skupino t. i. malih metalcev. Mi smo se imeli ful fajn. Ne spomnim se, da bi kdaj res delali sranje. Po spominih drugih mogoče vseeno nismo bili povsem nedolžni. V Placu se nikoli nisem počutila nesprejete, prej ravno obratno. Vedno je bil tu kdo, s komer sem se družila. Na začetku sem se počutila zelo mlado, danes verjetno spadam med starejše. Ves čas se mi je zdelo izredno zanimivo (v zadnjih letih sicer manj poglobljeno), da smo se med seboj vsi poznali. Če nismo bili ravno frendi, smo bili pa vsaj znanci, ki se tu tudi družijo. Zanimivo je bilo, ko je sredi dneva prišel nekdo nov na pijačo in se je cela polna terasa obrnila in počekirala, kdo so ti novi ljudje. Nikoli nismo na njih gledali kot na vsiljivce, ampak bolj kot na nov potencial, da se naša »družina« razširi. Sem pa skozi leta ugotovila, da je občasno koga to tudi zmotilo – ker je vtis ob tem, ko se vsi že zbrani zastrmijo v nekoga, ki prihaja, lahko tudi neprijeten. No, mislim, da zaradi tega nismo koga zares izgubili.

V Placu se mi je med temi šestnajstimi leti zgodilo marsikaj, zato sem se ves čas vračala. Tu sem spoznala ogromno ljudi, z mnogimi še vedno ohranjam dobra prijateljstva. Sèm so hodili tudi fantje, ki so mi bili všeč, pa skoraj na vsakem dogodku se je našel še kak nov. Roko na srce, zaradi vseh raznolikih in drugačnih kulturnih programskih vsebin sem se začela zanimati za raziskovanje kulture v širšem pomenu besede. Če pogledam nazaj, je prav to bil povod za mojo izbiro študija, hkrati pa tudi splošnega zanimanja za področje kulture, mladinskega dela in dela z mladimi. A se je kdaj kdo vprašal, kje bi bil danes, če ne bi bilo eMCe placa? No, jaz za sebe res ne vem. Definitivno so tako programske vsebine kot tudi ljudje, ki so ali pa tu še preživljajo svoj delovni/prosti čas, pripomogli k izoblikovanju mene kot odrasle osebe. Če ne bi bilo eMCe placa, bi verjetno bila čisto nekje drugje (v smislu službe, kariere in tudi zanimanj, vrednot, ki jih imam danes), kar se mi zdi nepredstavljivo, ampak mislim, da je to dejstvo.

Ful se mi zdi fajn, da sem del tega prostora, in fajn se mi zdi, da sem v tem prostoru v šestnajstih letih zamenjala veliko vlog. Plac je definitivno moja karierna odskočna deska. Pa ne samo zato, ker sem trenutno zaposlena v MCV. Večino svojih raznolikih referenc sem pridobila med delovanjem v velenjskih mladinskih organizacijah. V vseh letih izobraževanja, ki jih ni bilo malo, sem se tu naučila več ali pa vsaj primerljivo veliko. Neformalno izobraževanje trga – moraš se sam znajti in iskati rešitve, s tem pa se največ naučiš. Nenehni novi izzivi te nemalokrat spravijo tudi v stresne situacije. Ko jih rešiš, si še toliko bolj navdušen in zadovoljen s svojim delom. Plac me je naučil, kako biti utrjena. Da te ne vrže problem takoj iz tira, da se da poiskati kreativne rešitve. Da si lahko kreativen pri delu, da je zelo pomembno sodelovanje, da je delo s prijatelji velika prednost in hkrati tudi slabost. Da se moraš kdaj postaviti zase ali pa za koga drugega. Da smo vsi lahko fajn – tudi če nekdo izgleda drugače ali se obnaša živalskemu vrtu primerno, ni nujno, da je slab človek. Od vsega pa je najbolj fajn to, da po šestnajstih letih še vedno nisem doživela vsega in mi vsak teden prinaša nov izziv – tako mi nikoli ni dolgčas.

Med delom, ki sem ga v vseh teh letih opravljala, sem spoznala tudi veliko ljudi iz drugih organizacij ter veliko ljudi, ki sedaj delujejo v drugih organizacijah. Čeprav sedaj ne funkcioniramo vsi kot velika družina (včasih smo to bili vsi obiskovalci in vsi, ki so tu na kakršenkoli način delovali), še vedno delujemo kot gosto tkana mreža socialnih stikov. Čeprav nisem več povezana z vsemi, ki sèm zahajajo, bi lahko rekla, da z večino sem. Menjajo se generacije. Skupaj pa zagotovo držimo vsi, ki tu delamo (študentsko ali drugače), in redni obiskovalci, s katerimi v večini primerov nimamo težav. Kljub temu da smo marsikomu velikokrat trn v peti, pa mislim, da reference dela v mladinskih organizacijah v Velenju vseeno niso brez teže. Saj nas vendar ves čas vabijo v takšna in drugačna sodelovanja.

Prostor in delovanje tukaj mi je dalo študentsko delo, službo, zabavo, prijatelje, curling ekipo Novčice, reference, poznanstva, zaradi vsesprejetosti tudi boljšo samopodobo, samozavest, kdaj tudi jezo in žalost – ampak nično v primerjavi z vsemi dobrimi izkušnjami. Me prav zanima, kdo in kje bi bila danes, če se ne bi prostovoljno ujela v mreže tega prostora in ljudi tu. Svojo (bodočo) vzgojiteljsko kariero sem obesila na klin, ko sem ugotovila, da po štirih letih faksa ne nameravam nehati hoditi na koncerte in druge žure. Poiskala sem študij, ki bi me zaradi tega, kar sem doživela v Placu, lahko zanimal. Takrat sem našla kulturologijo. Prav zaradi delovanja v tem prostoru sem magistrirala s področja, ki mi sedaj nekoliko pomaga pri delu, ki ga opravljam. Če ne bi hodila v Plac, ne bi poznala toliko glasbe, se spoznala z raznoliko umetnostjo, zanimivimi in nekonvencionalnimi projekti, ne bi imela toliko prijateljev in znancev, ne bi imela toliko referenc, pa tudi znanj, vez, ne bi doživela toliko dobrih žurov, jetra bi bila sicer verjetno bolj ohranjena, verjetno bi manj kadila, pa bolj dolgočasna bi bila, moje življenje pa manj zanimivo, ne bi igrala curlinga.

Brez Placa ne bi bila takšen človek, kot sem danes, in pika. Dal mi je sebe, takšno, kot sem in družbo, kakršno imam. Postala sem del ekipe ŠŠK-ja, MCV-ja, eMCe placa, festivalov DMK in Kunigunda. Večino mojih najboljših in najbližjih prijateljev sem spoznala tu ali pa v bližini. Tu nisem spila prvega pira in nisem skadila prve cigarete, sem pa veliko stvari tu doživela prvič – pospravljanje odra zadnje sekunde pred nevihto, delanje intervjujev, pisanje člankov, dogovarjanje za razstave, predstave in koncerte (čeprav prvega nisem organizirala tu, vse ostale pa), iskanje odlokov/zakonov, pisanje programskih in finančnih planov, koordinacija ekipe, prvič sem bila nadsodelavka svojim prijateljem, hkrati sem bila prvič tudi prijateljica svojih nadsodelavcev. Nekaj pa v Placu še nisem naredila prvič (in verjetno tudi zadnjič), imam pa še vedno v planu.

O sebi sem se naučila, da sem okej. Ni dramatično, če imaš kako kilo (ali deset) preveč, nima veze, kakšne barve in dolžine las imaš, kako se oblačiš. Važno je, kakšen človek si in kakšen človek si do drugih. Ko pomislim na Plac, pomislim na svoj prostor, svoj drugi dom. Prostor, kjer sem lahko, kar sem. Kjer se lahko uresniči še tako nora ideja. Pomislim na prijatelje, znance, zabave, najboljšo kavo v mestu – še vedno. Na vse programe, na neprespane noči, največje garanje (ko je gužva pač stisneš), največje zadovoljstvo, ko nov projekt ali program uspe. Pomislim na izzive. Na službo, zabavo in prosti čas. Plac je tako kot naše mrzlo Laško v piksni: pijača, hrana in ljubezen.

Dogodivščin je nešteto. V tem trenutku se spomnim projekta Kunigudra in obveščevalne službe – »ptiček je padu iz gnezda.« Geslo mamo čez se je razvilo tu, pa Mamba team tehnikov na Kunigundi in vse zabavne pizdarije, ki so temu sledile. Kontracepcija na Kunigundi pa je bila stalnica ženskega dela ekipe. Včasih so bili v backstageu gangbangi in manj številčni seksi tajmi. Sicer nič nisem videla, sem pa bila naknadno obveščena od drugih. Ker v Placu se pa res vse razve in vsi vemo veliko o vseh. Ampak zdaj kurbarije ni več. No, ne verjamem, da je, vsaj ne takšna kot včasih, pa da ne bi vsi vedeli. Je pa tako kot včasih še vedno veliko čvek. Recimo takšne, da sèm hodijo sami narkomani. Teh res nikoli ni bilo – zagotovo bi vedela. Ali pa to, da se med mano in Jankom nekaj dogaja. Če bi rekla, da imava že ves čas zgolj profesionalen odnos, verjetno tudi ne bi bla resnica, ker sva med leti razvila tudi bolj prijateljskega, kaj več od tega pa res nikoli ne.

Velenje brez Placa bi bilo dolgočasno. Plac je prostor za mlade, za odprte ljudi, za ljubitelje raznolike kulture. Plac je prostor za vse vrste ljudi, ki štrlijo iz povprečja. Navzgor in navzdol. Podobnega prostora, kot je ta, v Velenju ni. Pa marsikje drugje tudi ne. Tu srečaš tako intelektualce kot največje primitivce, pa tudi vse vmes. Na enem od prvih koncertov, ki sem jih organizirala tu, je nastopila skupina Eskobars. Poleg tega, da so iz meni neznanega razloga z odra zmetali celo veliko škatlo sirovih štručk, ki so bile načeloma namenjene ekipi, so po špilu pri nas pozabili električno kitaro. Prišli so jo iskat po skoraj enem letu, ko sem našim toncem že rekla, da je sedaj verjetno že naša. Pa vsake toliko nas obišče kak »vesolc« in imamo ob tem raznolike akcije. Borisa, shizofrenika brez zdravil, smo se kar malo bali, drugi pa niso bili tako dramatični, bolj neprijetni. Enkrat se v času Kunigunde, ko smo imeli zunaj še kuhinjo in kuhali za ekipo, nismo mogli znebiti enega (predvidoma) brezdomca s psihičnimi težavami, ki ni bil iz Velenja. Ves čas se je hotel dotikat hrane, pljuval proti ljudem, se drl in nasploh neprimerno obnašal. Poskušali smo se ga znebiti na razne načine: ga prosili, naj gre drugam, ga ignorirali, grozili s policijo, na koncu pa ga je Švener pregnal z vodo. Napeljal je cev in škropil vodo proti njemu (dejansko ni bilo niti blizu, da bi ga zares zmočil).

Plac je skupnost, ki se je tu razvila že dolgo nazaj in se razvija še naprej. Tu je prostor, kjer lahko v vsakem trenutku najdeš vsaj enega zaveznika. Kjer brez zadržkov stopimo skupaj tako obiskovalci kot delavci. Se je že zgodilo, da so nam obiskovalci čuvali odklenjen klub, ko je dopoldne zadnji pozabil zakleniti za seboj, oziroma ni ugotovil, da je ostal zadnji. Res redkokdaj pride do pretepa, v redkih izjemah, ko pride do tega, posreduje večina obiskovalcev in umiri situacijo. Mene pridejo obiskovalci pozdravit v pisarno, ko pridejo pač na pijačo ali druženje. Vidi se, da je pripadnost Placu močna tako s strani trenutnih kot tudi preteklih obiskovalcev in delavcev. To vidim predvsem v tem, da si o dogajanju v Placu redno obveščen ne glede na to, kje si. Vidi se po aktivnostih na družabnih omrežjih, po obveščanju, kje je kak strgan plakat, tiskarska napaka, po idejah, kaj bi lahko delali, kako bi lahko kaj naredili in podobno.

Plac ti da možnost, da lahko postaneš vse, na vsakem posamezniku pa je, kako to možnost izkoristi. Če kdo želi postati nekaj, s čimer se v osnovi ne ukvarjamo, pa nekdo med nami vsekakor pozna nekoga, ki se s tem ukvarja, in poskrbi za navezo. Opažam, da smo med leti postali nekakšen vzor, da se na nas obiskovalci kdaj obrnejo tudi za mnenje o kaki družbeno‑politični temi, za pravni, ljubezenski, karierni nasvet. Predvsem pomemben pa se mi zdi Plac v družbenem smislu – smo tu, ne glede na to, kdo in zakaj nas potrebuje.

Foto: Ksenija Mikor

Vodja šank ekipe, članica šank ekipe, prostovoljka, čistilna, administracija, članica ŠŠK, predstavnica upravnega odbora ŠŠK, delo v Mladinskem centru Velenje.

V prvem letniku, ko sem bila stara 16 let, sem šla s prijateljicami prvič žurat v Velenje. Takrat sem prvič prišla v Plac. Bilo je noro fajn. Že sam prostor je bil dosti drugačen od drugih lokalov v Velenju. Bolj alternativen in poseben. Umetniki so ga čudovito uredili. Tudi glasba, ki se je vrtela, je bila meni in mojim prijateljem bolj domača. Počutili smo se ful dobro, ker je vsak lahko bil to, kar je, tudi če je izstopal. Itak je kdo izstopal še bolj. Tam so vedno vsi bili drugačni. Lahko smo se odmaknili od normalnega folka, se sprostili, našli prijatelje. Šel si tja, da si videl ljudi, ki jih imaš rad.

Če ne bi hodila v Plac, bi ostala brez najboljših spominov, ki sem si jih lahko ustvarila samo tam, in najboljših ljudi, ki sem jih tam spoznala. Tam se mi je zgodilo veliko lepega. Doživela sem prvi koncert in nato veliko nepozabnih. Med njimi je Kunigundin koncert S.A.R.S. pred Placem. Ful je deževalo, bilo je nabito polno, vsi smo plesali – noro. Prvič sem se napila in zakomirala, spoznala sem prvega fanta, prijatelje, s katerimi smo še vedno skupaj, plesala na ročnem fuzbalu, postala sem del družine eMCe plac.

Delo za šankom v Placu me je utrdilo. Naučilo me je marsikaj, predvsem pa strpnosti in potrpljenja. Brez tega danes ziher ne bi bila tako strpna do drugačnih ljudi. Dogajalo se je svašta. Švent mi je recimo enkrat ukradel smrekovca. Pa svašta se je govorilo o Placu. Na primer to, da tja hodijo samo ful metalci in te nabijejo, če prideš v Plac pa nisi metalc.

Plac je in vedno bo v mojem srcu. Mesto je z njim pridobilo drugačnost. Sèm lahko pridejo in tu so dobrodošli vsi, ne glede na njihov stil ali subkulturo. Vedno se najde za vsakega nekaj.

Foto: Ksenija Mikor

Fotografinja, razstavljalka v galeriji eMCe plac, članica ŠŠK, obiskovalka.

Tam, ob strani Rdeče dvorane v Velenju, je en plac, kjer so čist hudi žuri, terasa s soncem, zanimivi ljudje, tam se čas ustavi. Za Plac ne rabiš posebne uniforme (lahko prideš tudi nag), tam ni važno, katero pivo piješ, kakšno musko poslušaš ali kaj so tvoje vrednote v lajfu. Tam si sprejet in tam je ful fajn. Saj si tudi v drugih lokalih ljudje ustvarijo neko vzdušje, ki jim paše. Pri Placu je mogoče bolj izstopalo to, da so se v njem mešali res različni ljudje – od reperjev, metalcev, hipijev, skejterjev, umetnikov … In vsi so se zlili v eno srečno družino. Čeprav se v »običajnem« življenju mogoče ne bi strinjali v vsem, so bili v Placu vedno na isti valovni. V Placu smo bili vsi enakopravni in del nečesa večjega.

Ko pomislim na Plac, pomislim na srečo, glasbo, žur, večerne kave, čiliranje, hude debate z najboljšimi ljudmi, stole za ležat, pa tudi na Letni kino, ki ga zaradi eventov, ki se tam izvajajo, delno štejem kot del Placa. Letni kino je magičen prostor pod zvezdnatim nebom, skrit med drevesi, stran od mesta in ljudi. Tam lahko plešeš tudi sam, tam lahko sediš na travi in včasih mimo tebe prileti kakšna kresnička, tam je muska včasih še bolj glasna. Žuri v Letnem kinu so nekaj, česar nikoli ne pozabiš.

Ne spomnim se, kdaj sem bila prvič v Placu. Vem samo, da sem bila še v osnovni šoli – verjetno 8. razred. Ne spomnim se, s kom in ob kakšni priložnosti, vem pa, da mi je bilo super fajn, drugače se ne bi vrnila. Nazaj me je vleklo dogajanje, kul ljudje, sproščeno in domače vzdušje, pa tudi želja po fotografiranju koncertov in ljudi. Vedno sem se počutila kot del skupnosti, družine. Obenem pa sem imela tudi občutek, da soustvarjam nekaj, da skupaj ustvarjamo in gradimo, počutila sem se zaželeno in uporabno. S tem je nastalo tudi moje prvo delo, ki mi je dalo izkušnje in me naučilo odgovornosti. Vse je bilo mešanica dela in zabave, torej nekaj najboljšega, kar si človek lahko zaželi.

eMCe plac je bil odskočna deska tako v smislu prakse fotografiranja kot v smislu deadlinov, pa komunikacije z ljudmi, sestavljanja in vodenja skupin, prilagajanja drugim in sebi. To so stvari, ki se jih v šoli ne naučiš, stvari, ki ti jih nekdo težko preda v besedi, stvari, ki jih moraš izkusiti in preizkusiti na lastni koži. Naučila sem se, da skupina zagnanih ljudi lahko doseže praktično vse, brez ovir, in da ob tem noben cilj ni nedosegljiv. Naučila sem se postati samostojna, služiti lasten denar, hendlat med zabavo in resnimi stvarmi. Pa tudi ogromno o medsebojnih odnosih, o značaju ljudi in prostora, o lajfu. V Placu sem prvič žurala, dobila prvo delo, se zaljubila, spoznala ogromno veselih in srčnih ljudi.

Dobrih eventov je bilo ogromno. Mogoče se mi najbolj dopade Kunigunda, ker traja več dni v kosu in zajema tudi dnevno dogajanje. Vedno se mi je zdelo noro dobro to, da smo prejšnji dan žurali, par ur zatem pa pili kavo na terasi in jedli kosilo. Ko poteka Kunigunda, se mi zdi, kot da sem nekje drugje, na nekih počitnicah, takrat je Velenje drugačno, oder pred Placem izgleda bolje kot po navadi … Fino je tudi, da pridejo ljudje od drugod, ki se pomešajo z nami in nastane ena taka fajn mešanica.

Anekdot je toliko, da težko izpostavim eno. Predvsem se mi je vedno dopadlo dejstvo, da sem bila kot fotografinja velikokrat v Placu s trezno glavo, saj sem delala, med tem pa so me obkrožali ljudje, ki so se v Placu zabavali. Ti trenutki so bili kot zastonj teater – sedla sem v en temni kot, da me ni nihče zares porajtal, samo opazovala in uživala. Uživala ob pogledu na srečne, zabavne ljudi, ki so hecno plesali, se smejali, izvajali razne kaskaderske točke (recimo stagediving že na začetku žura, pri čemer pod odrom ni bilo dovolj ljudi, da bi kaskaderja sploh ujeli). Velikokrat sem pri tem vklopila pogled »out of the box« in se poskušala zavedno opomniti, kako srečni smo lahko, da imamo ta prostor pod soncem. Dopadli so se mi tudi momenti, ko se je od preveč žuranja sprožil požarni alarm. Itak je takrat po navadi nastala cela zmeda, varnostniki in organizatorji niso bili veseli, ampak se mi je vedno zdelo, da če to ni dober znak, da je žur dober, potem ni nič.

Plac mi pomeni veliko, itak. Bil je (in je še, ko sem v Velenju) moj drugi dom. S Placem sem na nek način tudi odrasla, in tega ne bi zamenjala za nič. Pojma nimam, kje in kdo bi bila, če ne bi imela Placa, ampak zagotovo ne bi bila na tej točki v lajfu, kjer sem trenutno. Dal mi je ogromno – tam sem se veliko naučila, spoznala ogromno ljudi, navezala stike in posnela milijon fotk, ki so mi služile kot ena boljših odskočnih desk pri mojem delu. Neopisljivo srečna in hvaležna sem za to izkušnjo in za šanso, ki sem jo dobila – da sem bila del velike eMCe plac družine.

Po mojem mnenju je Plac v Velenju ena najpomembnejših reči. Je drugi dom, je zatočišče, je pomoč za tiste, ki jo potrebujejo, je sreča, je priložnost (za delo, za spoznavanje samega sebe in drugih), skratka, je definitivno nujni prostor za mlade. Zdi se mi pomembno, da obstaja prostor, ki združi različne ljudi, ki bi se drugače po mestu (ali pa v življenju) porazgubili. Plac je formula za srečo in odgovor na mladost. To je Plac zame.

Foto: Ksenija Mikor

Član in predsednik ŠŠK, predstavnik upravnega odbora ŠŠK, predstavnik Sveta Zavoda eMCe plac, član šank ekipe, dežurni, promocija, tehnika, programski sodelavec, čistilna, soustvarjalec vizualne podobe prostora in okolice, obiskovalec.

Tako dolgo že hodim v Plac in postal je tako integralen del mene, da si niti ne morem zamisliti, kaj bi drugega počel in kje bi bil, če ne tu. Brez Placa se ne bi družil z več kot polovico folka, s katerimi se družim zdaj, nikoli ne bi delal 90 odstotkov tega, kar delam trenutno in bom verjetno še dolgo. Pred obiskovanjem Placa si res nisem mislil, da bom pristal tukaj, sedaj pa si ne morem predstavljati, da sèm ne bi zahajal. Plac je zame prostor, kamor grem, ko mi je doma dolgčas, ker vem, da bom tu srečal nekoga za druženje. Je prostor in priložnost za delanje stvari, ki me veselijo. Prostor brez obsojanja. Klub, ki nudi alternativne vsebine in vsakogar sprejme. Ko pomislim na Plac, pomislim na ful dobre žure, skuliran vajb, komad Time to say goodbye pa na freškuler.

V eMCe plac sem prvič prišel konec prvega letnika srednje šole, verjetno maja 2013. Sem sta me pripeljala sošolca Vid Stropnik in Amadej Šuperger, šli pa smo samo hengat na teraso. Prvi vtis je bil zanimiv – Plac mi je bil vizualno všeč, malo so se mi zdeli čudni metalci (za katere sem kasneje ugotovil, da so dejansko eni od najbolj kul ljudi v Velenju), celoten vajb prostora pa mi je bil zelo prijeten. Sprva sem se vračal predvsem zaradi prijateljev in henganja. Tudi s stalnimi obiskovalci sem hitro navezal dobre odnose. Nikoli se nisem počutil kot outcast. Plac mi je dal znance, s katerimi kdaj pa kdaj spijemo pivo ali dve, pa tudi ljudi, s katerimi bomo zelo dobri prijatelji do konca življenja.

Spoznal sem tudi neverjetno veliko sposobnih ljudi na področju mladinskega organiziranja, ki so mi pokazali druge možnosti preživljanja časa v Placu. Tako sem sčasoma tudi sam postal aktiven član mladinske scene v Velenju. Angažiral sem se v Šaleškem študentskem klubu, kjer sem od leta 2019 predsednik, postal sem del Festivala mladih kultur Kunigunda. Pri opravljanju raznih nalog v Placu sem se ogromno naučil. Največ pa v zadnjih dveh letih, ko opravljam funkcijo predsednika ŠŠK, s čimer sem pridobil veliko vodstvenih znanj in kompetenc s področja upravljanja in organiziranja ter izvajanja projektov. Na drugem mestu so nedvomno znanja o tehnični izvedbi projektov, saj že več let sodelujem v tehničnih ekipah na večjih in manjših projektih v sklopu festivalov in rednega dogajanja v Placu. V Placu sem prvič organiziral event, postavil oder, razbijal DJ-pult, se ga blackout napil, kuhal čili, pa še kaj bi se našlo. Brez Placa pa najbrž nikoli ne bi deloval na področju organizacije in tehnične priprave prireditev, delal skoraj 23 ur v enem kosu kot tehnik, se aktivno ukvarjal s študentsko politiko. Plac definitivno prepoznavam kot karierno odskočno desko, saj mi delo, ki ga tu opravljam, leži, in se v prihodnosti vidim v teh vodah.

Preden sem spoznal Plac in vse, kar se tam dogaja, se nisem imel za ne vem kakšnega ljubitelja alternativnih vsebin. Ampak sem dosti hitro ugotovil, da mi projekti v Placu, predvsem glasbeni, zelo pašejo. Koncerti Rotting Christ, Mrigs’n’Ghet z Vazzom, Panka nam manka aprila 2018 (ki je bil tudi prvi event, ki sem ga organiziral) – to so tisti najbolj nepozabni eventi. Sicer pa sem najboljše trenutke v Placu preživel med najtršo karanteno, ko smo klub tri mesece prenavljali in se, medtem ko je večina ljudi hodila samo v službo in nazaj domov, imeli med in po delu v našem mehurčku ful faking noro. Najbolj »wtf?!« spomin na Plac pa seže v čas 28. festivala Dnevi mladih in kulture, ko smo s kolegi iz ŠŠK-ja v nedeljo sedeli na terasi in na izi pili pivo, v kotu pa sta dva đanksa kadila heroin iz alu folije.

V Placu sem se o sebi naučil predvsem to, da mi alternativen program dejansko dokaj odgovarja. O družbi to, da so na prvi vtis »čudne« subkulture in njihovi pripadniki prevečkrat neupravičeno stigmatizirani. O svoji generaciji pa, da alternativa žal počasi zamira, kar je razvidno iz dejstva, da le redki pripadniki moje generacije zahajajo v eMCe plac. Mesto je s Placem pridobilo prostor za ljudi, ki niso najbolj za komercialno sceno, pa so zaradi tega v »normalnih« družbah mogoče malo zapostavljeni oziroma se težko vključijo vanje. Brez Placa bi v Velenju manjkalo veliko kakovostnih alternativnih vsebin, najbolj pa bi manjkal prostor za vse »drugačne«. Ker to je Plac – prostor skuliranega vajba, kjer je vsakdo lahko to, kar je. Ne težimo si med sabo zato, ker je nekdo drugačen. In tak vajb sem doživel samo v Placu. To je edino mesto v Velenju, kamor lahko prideš točno takšen, kakršen si, pa te nihče ne bo grdo gledal.

Foto: Osebni arhiv :))

Prostovoljka, članica ŠŠK, predstavnica upravnega odbora ŠŠK, administracija ŠŠK, prodajalka kart, obiskovalka.

eMCe plac je skupna točka moje družbe. Tu skupaj preživimo največ časa, ustvarili smo mnogo lepih spominov. Prav s to ekipo sem septembra leta 2012 prvič prišla v Plac na koncert Inmate. Pred tem smo sem hodili samo na vece. Danes pa smo inventar in Plac je velik del mojega življenja.

Ko smo se začeli družiti v Placu, je bilo dbest. Starejši kolegi so že delali tu ali sem zahajali. Privlačila nas je sama podoba Placa, lokacija – odmaknjena od vsega, uizi ljudje. Noben ni težil: »Kdo si pa ti, ka pa ti tu delaš?« Kava je bila ful poceni, deci soka tudi, rock ali metal eventi so itak bili samo v Placu … Bili smo sprejeti. Vedno. Zato je hitro postal naša stalnica. Dal nam je zavetje, WiFi in mir. Če izvzamemo par ljudi, je tu vedno ful domače.

Delo v Placu zame sicer ni karierna odskočna deska, sem pa dobila veliko delovnih izkušenj na različnih področjih – pri komunikaciji z ljudmi, timskem delu, delu z blagajnami, strankami. Naučilo me je potrpežljivosti. Definitivno sem veliko življenjskih lekcij dobila ravno v Placu. Sto ljudi, sto čudi.

Ko pomislim na Plac, pomislim na svoje življenje zadnjih deset let … Lepe čase, job, kolege, freškuler, dobro musko, presmejane dneve in noči, vse cvetke na kartah. Našla sem sto in enega človeka, ki je zdaj del mojega življenja. S Katjo sva se spoznali v Placu, na primer. Delno me je oblikoval v osebo, kakršna sem danes. Pitaj boga, kdo in kje bi bila, če ne bi našla Placa. Večno bom hvaležna za eMCe plac in folk v Placu. In Velenje je lahko hvaležno za takšen plac, kjer se lahko zbirajo mladi. Najbolj bizaren gossip o Placu je ta, da se tam samo kadi travo. Plac je zbirno mesto mladih vseh starosti in stilov. Združuje vse in še več. Organizira evente, je nek simbol med mladimi v Velenju. Vsaj večino.