eMCe face

Tina Kraljič: »Mladi si želimo lepšega sveta. Mladi od vedno delajo spremembe v družbi. Upret bi se mogli sistemu, kaj pa čmo? Mi, ki smo največji uporabniki socialnih omrežij in jih kreiramo vsak dan, bi mogli zares premislit, če res to hočemo cel lajf?«

Že dolgo se mi ni neznana oseba tako hitro usedla v srce kot Tina. Ta punca, Tinka planinka, je tako duhovita, prijetno sarkastična in ravno prav pikra, da jo moraš imeti rad … pa saj že vemo, kje se skriva strup, hehe … sogovornica je sicer naravna lepotica, a ne moreš mimo tega, da ne bi opazil, da ima tudi zelo izrazito modno žilico, je zelo kreativna, sposobna in luštna oseba – na zunaj in, še pomembneje, znotraj. Skozi pogovor sva se ves čas vračali na resne teme, časi so pač takšni … in čeprav mogoče danes vidi pred sabo tudi tem(n)o, sem prepričana, da bo njena svetloba tista, ki bo vedno zmagala.

Zanimivo se mi je zdelo poklepetati z nekom, ki ni odraščal v Velenju, a je mesto zares vzljubil. Ampak začniva na začetku, pri otroštvu na Dolenjskem.

»Prihajam iz Segonj, to je občina Škocjan, torej osrčje Dolenjske. Pri mojih petih letih smo se preselili iz Gorenjske in takrat je bil jezik kdaj kar problem. S sestro dvojčico, s katero sva seveda skupaj hodili v vrtec, nisva poznali besed. Recimo, enkrat je vzgojiteljica spraševala, kdo bo »kolbico«? Sestra pravi ne, js pa, da ja. In kaj sem dobila? Bedro, piščančje. Hehe. Sicer so naju pa otroci lepo sprejeli, še vedno imam dobre frende iz osnovne šole.«

Imaš sestro dvojčico, torej si vedno imela družbo.

»Ja pa ne samo njo, trije otroci smo. Imam tri leta starejšega brata. Odraščanje imam v lepem spominu, na podeželju. Vzuni smo bli ves čas, počeli z žogo ni da ni, na cesti smo fuzbal špilali, izdelovali bunkerje v gozdu. S sestro sva se igrali z Barbikami, z bratom sva sestavljala Lego.«

A drži, da ste dvojčki povezani na nek poseben način?

»Midve sva si zelo različni, zato takrat, ko sva bili mlajši, niti ne bi rekla. Itak sva bili skupaj v razredu pa so doma hitr zvedli, kar sem tisti dan zanimivega nardila. In kar sem nardila doma, so tudi zvedli vsi v razredu, haha. V zadnjem obdobju bolj čutiva to povezavo. Hodili sva na različni srednji šoli, v študentskih letih pa sva spet več skupi.«

V Velenje te je prvič pripeljal klarinet, drugič pa ljubezen. 

»Ja, moj učitelj za klarinet na nižji glasbeni šoli je ful navijal, da pridem sem. Na informativnih mi je blo takoj simpatično. Šla sem tudi pogledat v Ljubljano, sam na tisti točki mi je bla še prevelika. Takoj me je potegnalo to mesto, Velenje.«

Kako se pa spominjaš prvih tednov?

»Na začetku je blo težko, uporabljala sem Google maps do Gimnazije, do trgovine, haha. Hodila sem na umetniško – smer glasba. Prišla sem sama, pri petnajstih, to zna bit kr lonely. Svaka čast staršema, da sta mi zaupala, to moram rečt. Pol si pa itak hitr najdeš družbo.«

Si prišla kdaj v eMCe?

»V prvem letniku sva s Katrino šli »prej na bus« iz informatike, torej sva špricale in prišle na kavo sem na sončka. Ful sm se počutla tk »ooo kir otrok sem js tule«. Hkrati pa ta feeling, kk sm kul, da sm tu. Zanimiv  se mi je zdel folk, ni me odvrnu. Spomnem se Sešla iz tistega časa. Naslednjič sem prišla pa ful kasnej, na Plays. Takrat sem pa že prišla z Martinom, nekam sva se prisedla in čeprav nisem poznala ljudi, je bil čist domač občutek. Noben me ni postrani gledu v smislu ka delam tu, ampak prej ono, prit, prised, špilamo boardgame. Uroš, tudi ŠŠK-jevec, je bil takrat tudi tam, recimo.«

Si v tistem obdobju delala kaj preko študenta? Kakšne so tvoje izkušnje?

»Že v prvem letniku med počitnicami sem delala pri Šporinu v kuhinji na Ribiški ob jezeru, ko jo je še imel v najemu. To je bilo kar naporno, ampak bi ponovila, ker se ful naučiš. Najbolj mi je ostalo to: Če je vroče pa si zmatran, najbolj sede mrzu špricer! Kasneje sem delala v Frančku, v Maxu, v kavarni v Šoštanju, v kafiču v Ljubljani.«

V gostinstvu non stop iščejo dober kader. Kako zahtevno delo je to?

»Odvisno kje delaš pa res morš bit človek zato, ni vsak za med ljudi. Od začetka sem bla ful people pleaser, vsakega gosta ful z zagonom pozdraviš, nasmejano, veselo, čez čas pa vidiš, da se nekdo ne zahvali, te ne pozdravi, ne odzdravi, se stran obrne. Po dveh letih mi je postalo dost. Ziritira me to, da ljudje ne spoštujejo tega poklica. Po koroni je pa sploh šlo sam še navzdol. Lah te pa fajni gosti ful nafilajo! Če rad to delaš, te lah to delo res napolni. V Ljubljani sem delala v enem art kafiču, tam je bla kr zanimiva scena ljudi, haha. S stalnimi strankami po smeni pohegnaš, se mal prisedeš. Zna bit tud fajn.«

Kako si pa hendlala šolo, glede na to, da si zelo mlada živela stran od doma in nadzora?

»Pri petnajstih sem mogla met kr pošlihtano v glavi, ja. Potrebna je bla disciplina, ki je eni še dans nimajo. Ko enkrat ni staršev zraven, si odvisen sam od sebe. Sama sem se mogla spravit, da sem vadla instrument zjutri, po šoli, zvečer. Bila sem brez kontrole in itak sem čula za Velenje, kok je trave recimo, da je dogajanje kr živalsko, haha. In je blo mal skrbi, ka bo z mano, če pridem v tako družbo, če zabluzim, ampak nisem. Je šlo lepo čez, na koncu sem vse zrihtala, tud, če sem kako noč prežurala, hehe.«

Kakšno pa je naše mesto skozi tvoje oči?

»V zadnjem obdobju ga vidim mal drugač, ker tud živim drugač, drugje. Sončno mesto, to mi prvo pade na pamet, prijetno, športno. Športa sem res precej opazila. Je peš mesto, narava je blizu, jezero je fajn točka. Ko maš avto, maš hribe blizu. Že v srednji šoli mi je prirasel k srcu in sem se jokala ko dež, ko sem po srednji šoli pakirala in misla, da ne bom več živela tu. Takrat sem se selila na faks v Ljubljano, čez vikend sem hodla domov na Dolenjsko. No, nazaj sem se pa spet preselila zaradi ljubezni. Ful sem bla vesela, tu se počutim zelo fajn. Težko pa rečem, da je to dom. Dom se veže na dom dom, na otroštvo, je pa Velenje moj doma, hehe.«

Kakšni pa smo Velenjčani?

»Haha. Vse, kar bom rekla, mislim pozitivno. Zdi se mi, da ma precej mladih to zavest, da so Velenjčani in se nosijo, ko da je to neki ono mmmmm. In so radi in ponosni Velenjčani. Tega je drugod vedno manj. Takoj veš kir je Velenjčan. Kk hodi, kk govori. Folk misli, da je najjači. Js sem sevelenjščine kr navlekla, čeprav se mi zdi, da vi ne čujete, haha. »Ja, iz kot si pa ti?!« To mi je tk čudn, ko me kdo vpraša. Pol pa, če sem kje iz Ljubljane? Ne! Pejt se solit. Gorenjka in Dolenjka in zdej še Velenjčanka, haha.«

Hahaha, ja, se moram strinjat. Mamo mal on 3320 vibe. Kaj pa strast do hribov, vem, da jih obožuješ, od kje je prišla?

»Od atija. Do hribov in narave nasploh. Najin thing je to bil in še zdej greva enkrat, dvakrat na leto, če le rata. Za oba je to terapija. Če nisem vredu, grem mal mal vn zadihat. Danes zjutri smo šli z Joštom na Vodemlo … recimo to. It mal na zrak. Rada grem sama, rada grem z Martinom. On še ni tak navdušenec kot js, ampak gre pa vedno rajši.«

Ljudje mamo kdaj kar težavo biti sami s sabo. Kako gre to tebi?

»Odvisno od obdobja v lajfu, ko mam ful motivacije, ko vse teče, je neki najboljšega, ko se sam usedeš v avto pa si nardiš izlet pa en dober dan. Izziv mi je bil moj prvi dvatisočak – Begunjščica. Direkt po poplavah, mogla sem tudi plezat, mela sm mal vode, vmes sem klicala mami in mal pojamrala, ampak vse se je ok izšlo in se za nazaj ful rada spomnim tega. Najrajš grem sama v naravo, Vodemla mi je fajn, blizu je, zastojn je. To kr rabim enkrat na dan.«

Kaj so ti še dali starši in nosiš s sabo?

»Samodisciplino, empatijo do sočloveka, to se mi zdi ful pomembno in to nosim s sabo. Mami je ekstra gospodinja, js sm ista, haha. Nisem freak, opažam pa, da delam kake stvari isto ko mami. Bližina do narave. Mir. Feeling, da lahko samo uživaš v miru. Zadnjič sva se pogovarjala z Martinom, kaj je zares pomembno v lajfu in js takoj pomislim na te drobne stvari. Na en ful lep sončni zahod, na to, ko hodiš po gozdu pa čuješ ptiče, ko se zbudiš pa je sonce pa si rečeš »ooo kir fajn dan«, po kosilu kava z ljubljeno osebo … to.«

Daleč od materialnega sveta?

»Jih je fajn met v lajfu, lažje je, če kej maš, sam konc dneva pa res ne pomislim na take stvari.«

Kako trenutno doživljaš svet okoli sebe?

»Trenutno je kriza, ker je kriza v svetu, ne vem kam naprej, vprašam se kdaj – čemu sploh naprej? Ob vsem kar se dogaja, ne greš najbolj zadovoljen spat. Ukvarjam se s tem, da sebe nikoli nisem vidla v neki določeni karieri in še dans ne vem, kaj bi, čeprav zaključujem faks – Tržno komuniciranje in odnose z javnostjo. Zavidam folku, ko se odloči v srednji šoli, no al pa kasnej, kaj bi počel in je šel to počet.«

Smer študija ti je všeč?

»Na najbolj optimalnem študiju sem ja, sam me moti, ker gre vse v socialna omrežja. Men gre na živce ta paket trendov, tekmovalnosti, algoritmi, kdo je lepši, boljši, kdo ma več tega, več unga, kdo ma več ogledov, lajkov, ajde no, že petnajst let smo pri teh lajkih! To bi dala stran. Težko si predstavljam, da delaš tisto, kar te najbolj odvrača. Bolj me zanima kaj tradicionalnega kot je recimo tekstopisje.«

Pri ŠŠK-ju si vodja PR-a, si del ekipe na Festivalu mladih kultur Kunigunda, torej si že pridno nabiraš izkušnje na tem področju. Kako ti paše ta vloga?

»To je super štart. Po tem, ko sem s tabo dogovorila za Kunigundo, me je opazila Eva in povabila v ŠŠK. Dal mi je ŠŠK ful velik. Konkretno PR pa … sem vodja ja, ampak tu ni pa nekega vodenja, ki ga je na začetku fajn met. V smislu mentorstva. Faks ti tega tudi ne da, da ti teoretsko osnovo, fajn je pa, da ti nekdo okvirno pokaže smer. V klubu se dela na izkušnjah. Tu delaš leto, dve in greš naprej. Si pa v ekipi dost pomagamo, si stojimo ob strani.«

Tvoj partner Martin je bil predsednik ŠŠK-ja, ti lahko koristijo njegove izkušnje?

»Ja, ogromno sva se premenla o ŠŠK, na ta čas ima lepe spomine in rad govori o tem. Res velik dobrih debat. In še danes se obrnem na njega, če mi kej ni jasno, če rabim nasvet, pomoč, ker me razume in zna dat konstruktiven feedback, ker ve, za ka se gre. Me pa zanima kako bi bilo, če bi bla v ekipi v  njegovem mandatu, hehe.«

V Kunigundino ekipo si prinesla neke nove pristope, ful dobro mladostniško, sproščeno energijo. Kako si jo pa ti doživljala?

»Odprla mi je vpogled v PR, prej sem bla bolj usmerjena v marketing. Ful je aktivno, ful strnjeno v nekaj dni, ampak pogovarjat se v živo z ljudmi, to mi je super. Ukvarjala sem se s pristnimi momenti. Ko si enkrat za kamero, drugač vidiš celo situacijo, bolj opazuješ kaj folk dela na dogodku, kako se obnaša, a se ma fajn, al mu je nerodno, a ne ve ka bi s sam s sabo, vidiš kej zanimivega v kadrih, spremljaš, ka se na odru dogaja. Sem bla pa vesela, da nisem prevzela Tik tok-a, haha.«

Pred vrati je DMK, eden največjih projektov ŠŠK-ja, koliko je okoli tega že stresa?

»Kaki sivi lasje se že pojavljajo in se bojo še ziher, haha, zelo bo zabavno, do takrat mormo še mal stisnat, ampak fajn delamo.«

Kaj še rada počneš?

»Rada sem aktivna, rada sem zuni, da preizkušam različne športe, z Martinom mava zanimive hobije kot sta lok in badminton, fajn mi je potovat.«

Si pa tudi glasbenica. 

»Z mojimi ambicijami na tem področju sem dosegla svoj vrh in sem pomirjena s tem, da je to to. V igranje klarineta je blo vloženega ogromno truda, za zmeri mi bo ostala disciplina, ki sem jo danes že večkrat omenila, ta volja, in the back of your mind, ki te žene naprej. Prej me je za to, zdej pa za kej drugega. Sem pa članica Pihalnega orkestra Zarja Šoštanj, kjer zelo uživam. Dirigent čuti musko, ne samo note in s tem mi je največ dal … kok tega filinga do glasbe ma. Grem še zdej rada tja, ker smo skupnost, ki dela za musko. Folk pride na koncert, recimo moji starši, ki niso eksperti in mi še po enem letu rečejo, kako so se meli fajn, kako smo dobr igrali in to je lep občutek.«

Kaj ti da glasba?

»Na določene momente v življenju me veže, na tam levelu mi je tudi pomembna, da te lahko vrže nekam nazaj.«

Kaj pa rada poslušaš? Si bila na kakem dobrem koncertu v zadnjem času?

»Kr skos sem v nekem rock-u, indie rock-u. Ful se veselim Big foot mame na DMK-ju, ker so mi res kul. Lepo spominčič mam na MI2 v Ortu baru. Vsi v Maxu … načeloma. Velik boljš so mi taki placi kot Stožice. Ker je 300 ljudi, 3 metre stran je band, k ti njihov švic pada v špricer haha, to je čist drugač, ko pa ko je nekje na tisoče ljudi. Sej je vibe, ni pa isti občutek.«

O čem sanja Tina?

»Hm. Ni mi najbolj fer, ko vprašaš mladega človeka o čem sanja pa se mu kr mal skisa. Sam … a si sploh lah pustimo sanjat? Na neki točki vidim otroke pa se vprašam, a bi jih prinesla v ta svet, bi jim dala to? Ker gre vse na slabš. Prideš nekot do tega, da so ene sanje res sam sanje. Zanimivo, kk pri šestnajstih sanjaš, kk si boš naredu lajf, kak bo tvoj lajf, prav vidiš ka bo pri tridesetih. Zdej sem stara dvaindvajset in ne vidim več tega. Ene stvari so res sam sanje, ja.«

Kaj je bil zate tisti prelom, da si iz najstnice postala odrasla oseba?

»Naročnina za telefon, haha. Dejstvo, da grem po fasngo, ne po cote. Aha, dohterja, zobarja si morem zrihtat. Politika. Nikol se nism tok menla o politiki kot letos. S frendi, s fantom. Ne gledama Netflixa ampak soočenja. Zdej smo tu. Ne študiraš več o tem, da še maš faks, da maš še cajt, trenutno je glih obratno –  me ful baše to, da se bliža koncu. Razmišljam, da bi se zaposlila. Z a p o s l i l a. Men se kr mudi v lajfu, nekak bi rada stabilnost, ko si študent, tega ne rabiš tok. Fauš sem onim, ko kr čamijo. Js mam letos mal manj faksa pa delam v računovodstvu in ŠŠK-ju pa mam filing, da sm lena, ker še nimam joba.«

Misliš, da si daješ preveč pritisk na sebe?

»Me kr fejst obremenjuje vse skupi, čutim, da je čas, da sama sebe porinem v vodo. Taka sem, ne znam se na hitro odločit, ful tehtam stvari.«

Omenila si krizo, ki jo, itak, vsi čutimo in se zvečer sprašujemo v kak svet se bomo zjutraj zbudili. Česa te je pa najbolj strah?

»Mislim, da v Evropski uniji ne bo vojne, še, ampak roko na srce, evo je na nek način, sej jo vsi čutimo. Zaenkrat smo lah veseli, da se bojimo »samo« ekonomske situacije. Mladi nimamo zares nekega resnega incoma in potem si začneš računat kok kej stane, kok stane ta samostojnost. Pa skos je treba kej urejat, kej kupit v fletu. Povezano s temi sanjami, ko sm jih omenjala …  tu se sanje razblinijo. Narava, globalno segrevaje. Vsi živimo ko kralji in kaj nam bo to, če se bomo skuhali?«

Kako pa doživljaš družbo, v kaki klimi živimo?

»Na površju špilamo, da se mamo fajn. Pa sej mladi se v momentu še znamo met fajn. Ko nas pa nekdo neki vpraša neki zares, kot si ti mene, o strahovih, sanjah … na tej točki smo pa kr prestrašeni. Čuti se ta nestabilnost. Pa sej poglej, kje se tudi ful pozna ta klima, že v eMCeju in ŠŠK-ju, folk ne pride več tok ven. Ka delajo na telefonu, ka je za ekrani?«

To je res ena čisto nova scena in ne vemo v resnici, kaj bi lahko obrnili ta trend, kako tekmovati z vsem, kar nudi internet.

»Js se potrudim pa pridem na stvari. Na naše ŠŠK itak. Recimo KonceRtrat projekt. Delamo mlajše bende, tudi nepoznane bende, ki jih verjetno na vseh radijih ne bomo slišali. Grem jih pod oder poslušat. To je kultura, to je spoznavanje kulture in muske. Če boš hodu sam na to kar poznaš in sam na večje stvari, boš skos v bubblu, to je brezveze. Pa kaj pol, če nikol več ne bom slišala tega benda, sem ga pa podprla, s tem pa tudi slovensko ustvarjalno sceno. Slišiš musko, pohegnaš s folkom in se maš lah čist fajn.«

Koliko pa tebi paše interakcije in koliko si … ne vem kako bi se izrazila, mogoče razmišljujoč človek? Greš velikokrat vase?

»Odvisno od dneva. Če mam splanirano interakcijo, mi je kul, haha. Včasih sem pa cel dan lahko tudi tiho, čutim, da se zaprem. Kr ostanem tiho tudi, ko nisem več sama. Včasih sem bila bolj razmišljujoča, zdej mam pritisk, da morm skos neki počet, ne spijem več kave pa med tem gledam v luft.»

Omenila si, da si bila z Joštom na Vodemli. Z Uršo bosta preko programa STISKe organizirala več pobegov v naravo, namen pa je ozaveščati o duševnem zdravju mladih na različne načine, tudi preko športa. So med mladimi stiske stigma?

»Meni se zdi, da je mogoče ta tema v zadnjem času prišla ven na malo čuden način. Kot da je malo moderno, da smo vsi malo bolni in eni to na zelo napačen način izpostavljajo. Nočem izpasti kakorkoli … ne vem … Ljudje imajo res težave in se ne morejo poistovetiti s tistimi, ki delajo iz tega nek trend in se potem ne vključijo in je full circle, ki ni ok. Pristno, avtentično in pazljivo s tem. Joj, kok sem negativna danes!«.

Bi rada zaključila bolj pozitivno? Povej mi plane za poletje in povej mi kako svojo željo.

»Ribno bomo še užgali, valda, Kunigunda je konc poletja, septembra, ko je za študente še poletje, me čakajo Dolomiti, čim več vikend izletov, mal pravega dopusta, sončka, morčka. It po Sloveniji, kokr je mala, ponuja ful za videt, priporočam! So še kotički, kamor bi rada šla. Evropa je kulturno bogata, Japonska, Kanada, v njihovo naravo, to bi mi blo ful všeč. Spoznavat različne kulture. To je tvoj kapital, ki ti ostane. Drugače si pa mladi želimo lepšega sveta, ne vem še, kako to prenest v realnost, ampak je ključno, da ne ostane samo želja. Mladi od vedno delajo spremembe v družbi. Upret bi se mogli sistemu, kaj pa čmo? Mi, ki smo največji uporabniki socialnih omrežij in jih kreiramo vsak dan, bi mogli zares premislit, če res to hočemo cel lajf? Joj, telefoni, ne ustavimo se več, da bi imeli prosti tok misli, ful je vse uravnavano z algoritmi. Na človeški ravni se mi zdi, da bo folk vedno bolj glup, ker nas nekdo vodi in uravnava in drži. Zato se mi zdi pomembno, da greš vn, v svet in poglej ga zares, ne čez telefon. Da nisi doma, da greš na sprehod, v gozd al pa do eMCeja, na vikend izlet, pejt živet svoj lajf v živo. Jeb* se algoritmi, js sm zuni in mam ugasnjeno lokacijo! Na nas je, da se odločimo in neki nardimo. Če ne gre enostavno noben več gor, če rečemo en dan sam konc … kaj bi se zgodilo?«

Taida Tabaković: »Naša generacija se že cel čas sprašuje, ka se nam bo zgodilo. Climate change protesti, genocidi, vojne, korona. Od začetka nas obremenjujejo z vsemi stvarmi na svetu, vsemi problemi. (…) Sam čakaš, da se bo neki groznega zgodilo. Magari meteor, ko stopim vn.«

Taida najino prvo srečanje nima v preveč lepem spominu, haha. Takrat je bila voditeljica oddaje Frekvenca mladih na Radiu Velenje, kamor jo je po prvem slišanem posnetku brez avdicije povabila Nina Smrekar iz Mladinskega sveta Velenje … »Kraljica, res. Enkrat mi je nekdo rekel, da imam primeren glas, odločila sem se, da se prijavim na to oddajo in evo, eno sezono sma jo vodila z Lenartom Šoncem.«

No, nazaj k srečanju. Klicali so me iz radia, da bi našo Hišo groze – Jigsaw Edition (2022) prišla posnet ena njihova mlada voditeljica. Ja, itak. Dobrodošla. Kako sem jaz to videla? Na Graščino Gorica je med malico prišla ta punca, nekaj ljudi je jedlo, nekaj jih je tavalo po hiši, jaz sem iskala primeren prostor, težila igralcem naj si malo odtrgajo od ust in grejo kaj povedat, česar so bili seveda zelo veseli, na koncu pa sva pristali v sobi pri Tjaši brez noge in Sašu, ki je strašil z motorko. Čist »navadn«.

Kako je to videla ona?

»Ojoooj. Ful mi je blo grozno, ker sem včasih živela na Gorici in so me tk strašili s to Graščino, da nikol nism šla gor do nje. In zdej sm mogla prit, vsi ste bli v maskah in smo se mal čudno gledli, hahaha. Ful neprijetno. Sploh nisem točno vedla, ka naj delam. Joj, joj. Pol sem spraševala tam v tisti sobi te maske … Pač, še kr awkward.«

O radiu še malo kasneje, najprej pa malo bolj predstavimo naši sogovornico.

Študira na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Aja … pa tudi Etnologijo in kulturno antropologijo! You go, girl!

Stara je dvaindvajset let, pred kratkim pa je doživela pravo razsvetljenje: »Js bom umrla v Velenju! Zdej se ful veselim vsak teden, da pridem nazaj domov. Včasih sem se spraševala, zaka pride kdo študirat v Velenje?! Recimo prav iz Srbije pridejo sem. Starejše štekaš, ajd, mamo industrijo tu. In zdej vidim, kk je fajn, ko vsi vemo vse, smo manjša skupnost, na ulici poznam ljudi. V vlkih mestih je vsem vseen za mene. A veš tist, ko rečemo »it takes a village«, da vzgojiš otroka. To za vse vela!«

V Ljubljani si na študiju. Kako pa si preživljala leta v Velenju, da se ti je sprva tako zmerilo, haha?

»Mela sem močna čustva proti mestu ja, haha. Asociacija na srednjo šolo je ful utrujenosti in pregorelosti. Mi smo sredi prvega letnika pristali v koroni. A vidiš, tudi js jo omenjam, kot ostali pred mano, haha. Šli smo na izlet v Padovo in Firence in to tistega februarja. Mi na busu, ko na radiu povejo, da je v Italiji 40 ljudi umrlo od neznanega virusa. Mi smo bli tam včeri, what?!  Šola nas je zadržala v karanteni in od takrat naprej se srednje šole sploh ne spomnem zares. Sam za kompom smo bli, js sem spala zraven med predavanji, prav zbudla sm se kdaj, ko sma sama ostala s profesorjem v programu pa ga ni mogu zapret, če sem bla not, haha.«

Ma ta čas korone je res tema, ki vedno splava na površino in sproži toliko nekih občutkov. Se mi zdi, da pri mladih predvsem filing, da toliko zamujenega, nenadomestljivega. Ste kot razred sploh uspeli imeti neke pristne odnose?

»Nč kej, kar mi je blo vedno ful žal. Šele v četrtem letniku, ko je blo vsega konc, smo se zares spoprijateljili. Umetniki so bili kar naenkrat najboljši frendi s športniki, to na Gimnaziji nikol ne vidiš, nam se je pa zgodilo. Smo pa zgubili tri leta, ja.«

Kako si se počutila takrat – jezno, žalostno, te je bilo strah?

»Mal me je blo strah, sam bolj mi je blo to, a lah že končno gremo vn, zaka ne smem bit po deseti uri zuni? Glih bi me starši spustli, država pa reče ne?!«

V tistem času je zaznan ogromen porast stisk. Si jih doživljala?

»Ja, ful sem klicala frende po Zoomu, kr neki smo delali vsak v svoji sobi, ampak si mel vsaj feeling, da je nekdo zraven. Brala sem. Podcaste poslušala.«

Se ti je kdaj zdelo, da ti kaj snovi manjka? Da nisi dobila tako kvalitetnega znanja, kot bi ga lahko?

»Ma tk, ka pa vem, zdej, ko sem vse nardila, mi je mogoče vseen. Meni osebno je bilo celo lažje, ker smo preko Zooma lahko mal goljufali, haha. Zanimiva izkušanja pa mi je bila folklora na daljavo. Imeli smo scenske delavnice, vokalno skupino, ples in vse to smo delali online. Včeri sm lih zapadla v našo privat skupino, kamor smo objavljali skripte in mini filmčke, ki so prav fajn izpadli.«

Samo res, še folklora se je preselila na splet, noro. Bošnjaško mladinsko kulturno društvo – BMKD Velenje. Povej nam več!

»Naj najprej povem, da sem že od malega redno v okolici Mladinskega centra Velenje, ker smo se tu dobivali, hehe. Moja teta je BMKD celo pomagala zasnovat, bila je ena prvih članic. To je bilo leta 2005. V naslednjih letih se je lepo razvilo, se razcvetelo, konkretno se je dogajalo in leta 2010 je ati videl en letak, me peljal na eno otroško predstavo in kar vpisal v društvo.«

Zakaj še danes rada hodiš?

»Pomembno se mi zdi, da mladi poznamo svoj izvor. Ne sam da veš, da si »Bosanc«, ker ješ burek in baklavo. Kultura se mora ohranjat, fajn je, da maš neko skupnost, ki te razume. Mogoče nism mela tok drugačnega odraščanja kot ostali, ampak recimo, ko so eni hodli v nedeljo k maši, sem šla js na islamski verouk. Mekteb se mu reče.«

Ti si rojena tu?

»Ja, ja, js sem že tretja generacija. Moji starši so tudi že rojeni tu. Babice in dedki so prišli.«

Koliko pa je še tradicije pri vas doma?

»Hmmm… Jezika sta me učila, doma sem govorila bosansko – slovensko, teta me je pa učila angleško. Nikol nisem znala povedat kateri jezik je moj materni jezik, meni so bili to trije jeziki haha. Učiteljice so mi v osnovni šoli govorile, da je materni jezik samo en jezik in naj izberem pa pač res nisem vedla.  Js sem doma pomojem najbolj zagrižena Bosanka, vsak dan se trudim, da ne gre v pozabo iz kje prihajamo – preko folklore, faksa. Nismo pa neka verna, strogo tradicionalna družina.«

Malo več me še zanima o Bošnjaškem društvu. Kaj vse počnete na treningih?

»Dobimo se vsako nedeljo, imamo vokalni in plesni del, torej folkloro. Najprej malo tedenski catch up, če je mel kdo rojstni dan se mu zapoje, če je kdo dosegel kak dosežek mu čestitamo. Zdej je čas maturancev, bo čas mature. In pol ogrevanje, raztegovanje, laufanje in švicanje in na koncu skor skupi padeš. Plešeš v krogu, ful je različnih plesov, osrednja oblika je pa kolo.«

Kaj od repertoarja je tebi najbolj ljubo?

»Poje se od sevdaha do »seljačkih gajsnih pesmi«, haha. So pa zanimive, ker imajo mikro tone. Bošnjaška lestvica je malo drugačna od klasične in se zdi napačna, kr mal zvoni v ušesu, ampak more bit tk.

Moj beharu mi je najljubša pesem. Ples pa koreografija Iz Podrinja, okrožje Drine. Mentorca mi je rekla, da tu izstopam, pomoje, ker so moji sorodniki od tam.«

Greš rada dol?

»Ja, vsako poletje. Ful fajn je, ampak se mi zdi, da je problem, da tu nisi to in tam nisi to. Tam me sosedi zajebavajo, da sem Slovenka, tu me pa ne vidijo kot Slovenko, me ne sprejemajo na tak način. Tu sem Bosanka.«

Tam si bolj Slovenka kot tu, zanimivo.

»Ja, letos grem delat državljanstvo in bom uradno oboje.«

Kaj pa mala Taida, kakšna je bila?

»Js sm bla ful luzer. Taka jokica. Mama se je zarad tega jezila na mene, otroci so me zajebavali. Doma sem bla in sem brala. Prva sem končala bralno značko, kdaj mi je kr zmankalo knjig in pol sem v knjižnici našla DVD-je in se mi je svet odpru, sam, da mi ni treba v kino med ljudi. Dans recimo lah grem pa kamot sama.«

Kdaj si ugotovila, da so ljudje čisto kul? Če sploh si, haha.

»Mela sem ful fan page-ov za pesnike pa Youtuberje in sem preko tega spoznala folk iz celega sveta in smo si pošto pošiljali in se klicali in sem si misla »ooo sej na svetu je srčkov, sončkov, morem vn, da vidim, kje so pa v Velenju, haha,« pol sem pa kasnej spoznala so-luzerje in se rekonektala s Tajo, ki sva se poznali še iz Gorice, iz otroštva. Sva najboljši kolegici na svetu, prav sestri sva. Moji jo majo ful radi. In sva si šli iskat druge sebi nepodobne in podobne, fajn mi je met ljudi iz različnih krogov. Različne kombinacije. Z enim lah maš sam eno stvar skupno pa je čist dovolj.«

… in v tem obdobju najdeš eMCe?

»To je pa druga zgodba in sicer spet iz radia, ah. Mogoče na to izkušnjo ne gledam najbolj pozitivno. Radijsko mislim. Ker nismo meli dovolj odprtih rok glede tem, ki bi jih delali. Želeli so, da so gosti samo iz Velenja, to ti kar hitro zmanjka idej. To mi ni blo ok. Ena izjema je bila dovoljena in sicer mladi band Cherry Flavoured iz Celja, ki smo jih pred kratkim delali v eMCeju preko cikla Klubski KonceRtrat. Uglavnem, Nina mi je povedala, da je ŠŠK dobil novega predsednika Teodorja in da bi ga lahko predstavili v oddaji. Zraven je prišel še Uroš, posneli smo oddajo in šli na pijačo v Kavarno Staro Velenje. Tam sta mi rekla, da načrtujeta en podcast, na katerem lahko sodelujem, ki ga še danes ni, sam mnda zdej pa res bo, haha. Teodor me je povabu v eMCe in nisem hotla it, ker sem čula same slabe stvari o tem placu.«

Da slišimo …

»Tam so narkomani pa stari čudni moški, ki se pikajo, to je center bakanja … in take stvari.«

Ok, kaj te je kljub temu prepričalo, da prideš?

»Ta isti Uroš je začel delat v Kinu Velenje, kjer sem delala tud js. Vsak vikend mi je težil, kdaj bom pršla kej ven, kdaj bomo snemali podcast, ono prit, prit, prit in me je prepričal, da sm pršla na Kunigundo. Tam je bil tudi Staš, fotograf, ki je me mamil s kupončki za drink in na koncu sem vidla kk je fajn. Sploh nisem hotla domov. Teodor me je malo za tem kr potegnu pol v ŠŠK in sem tudi na to pristala.«

Kaj pa si vedela o Šaleškem študentskem klubu?

»Haha, nič! Nisem vedla za njega, dokler se nism dobla s Teodorjem in mi je razložil stvari. Iskreno. To, da študenti delajo projekte, ki jih želijo in so za to plačani, čeprav minimalno, men je blo noro. Cela ekipa za tabo, ki ti ne želi slabo, hočejo videt, da ti rata, da speleš neki, o čemer si sanjal in ti bojo ful pomagali in se mi to zdi svetovno. In zdi se mi, da je občini kul, ker se dogaja, ker so mladi aktivni.«

Kaj pa je bila tvoja vloga znotraj kluba?

»Mela sem – in še mam – čez izobraževanje in socialo, na začetku sem se itak lovila, ne veš kako se lotit, kaka so pričakovanja. Petja mi je ful pomagala z vsem, vidla je, da sem nesigurna in mi olajšala stvari. To je to, ko sem že prej omenla – ekipa. Js sem prvič doživela, da se maš lahk fajn na šihtu, do takrat sm mela poletne šihte, kjer ni blo tega. Noben me ne obsoja, ni nevoščljivosti. Ziher mi je kdo kdaj stopu na živc, večkrat, haha, sam konc dneva pozabiš in mi je ful lahko delat z njimi.«

Kakšno je pa tvoje mnenje o virtualnih mladinskih centrih, mogoče tudi študentskih klubih, v kontekstu te nore digitalizacije, ki se nam dogaja?

»Sem zelo proti digitalizaciji, čeprav sem kronično online, uničujem si možgane s tem že cel lajf, ampak sem ful proti, ker je treba izvajat stvari v živo. Brez umetne inteligence v umetnosti prosim, ker te zatira. Če ti Chat GPT piše esej, se nisi ti od tega nč naučil. Zgubljamo domišljijo, to ubija celice, računalnik je postal možgan. A veš oni futuristični film … zdej smo tam, pri govorečih robotih. Strašljivo mi je.«

To pa vpliva tudi na medsebojne, človeške odnose.

»Na faksu se ful ukvarjamo s tem. Fajn je, da je tehnologija razvita, da smo napredni, lah nam pomaga, ni pa prav, da je v tok privatnem delu tvojega življenja. Ti kompu razlagaš stvari in je kao tvoj terapevt. Ne, predelat morš it s strokovnjakom. Uničevalo nas je, ko smo bli skos v sobi, zdej pa sami delamo to naprej, čeprav se je svet odprl. Namesto, da bi šel tja, si še kr na ekranu. V letu 2020 se je vse obrnalo narobe, ljudje so se navadli bit doma. Vse se je podražilo, tudi karte za evente. Če se ti itak že nekam ne gre ful pa morš še dost plačat, pač ne greš.«

Kaj pa mladi v resnici potrebujete v času, ki ga živimo?

»Mladim preko ŠŠK-ja in recimo mladinske strategije dajemo ful šans, da izrazijo mnenje in je premal odziva. Mogoče mislijo, da jih ne upoštevamo? Js iskreno mislim, da bi se mogli znebit telefonov pa sm sama obsedena z njim. Gledam stare fotke, terasa pred eMCejem je bla polna – noben ni na telefonu. Menijo se, družijo. To mormo vzpostavit nazaj. Obično druženje brez tehnologije. Paranoični smo, ka bo, če se kej zgodi telefonu. Gor je banka, vsak te takoj dobi, mapa. Maš ljudi, ki še vedno znajo uporabljat zemljevid in maš mlajše osebe, ki majo čist drugačn lajf in so brez pametnega, touch ekrana, zgubljene.«

Kaj si pa ti želiš?

»Mir na svetu, res. Kot misica se počutim, hehe. S frendi se ful menimo o tem, da se naša generacija že cel čas sprašuje, ka se nam bo zgodilo. Najprej climate change protesti, ko sem bla tk o fak, zemlja bo zgorela, nikol ne bom mela otrok, vse bo narobe, že preden odrastem. Pol genocidi, vojne, kk naj grem normalno, mirno spat? Korona. Od začetka nas obremenjujejo z vsemi stvarmi na svetu, vsemi problemi, včasih so bli otroci sam otroci. Sam čakaš, da se bo neki groznega zgodilo. Magari meteor, ko stopim vn.«

To zna biti precej anksiozno.

»Ja, mene je vedno panika, da bo neki direktno mene ogrozilo, prehitr sm dobla dostop do interneta. Vedla sm za vse afere na Bližnjem vzhodu, otrpnila sem kdaj od vseh teh novic. Mogoč sem kr mal ljubosumna na tiste, ki so neodgovorni pa jih kr ne briga za to ka se dogaja.«

Ta vikend smo sedeli z županom Petrom Dermolom, ki je tudi povedal, da ga skrbi prihodnost, ob tem smo pa bili sklepčni, da se je vseeno pa treba ves čas truditi za naš mali lokalni svet. En hvalospev mestu si povedala že uvodoma, hehe, kaj pa misliš, da more mesto ljudem dat?

»To kar furamo zdej. Mamo priložnosti, mamo razpise, podpirajo sceno, župan se je pripravljen vsest in poslušat, ka mamo mladi za povedat. Lah pride celo en 13 letnik pa ga vpraša neki ful glupega. Ampak to, da je pripravljen slišat občane, kritike, tud kej spremenit. Velenje ti da šanso, da zablestiš. Štipendije so. Na vsakem možnem koncu ti skuša kdo pomagat in ti pol prispevaš naprej za prihodnost vseh. V Ljubljani je tk … tema. Rabiš ful denarja, ful vez, tu lahko prideš iz skromnega ozadja pa uspeš. Moja dva sta delala v Gorenju za trakom, mami so tam pomagali do dodatne izobrazbe. Ne glede na to iz kod prihajaš maš prilike. Ne štekam folk, ki se skos pritožuje pa sploh se ne pozanimajo, ka ti lahk mesto ponudi.«

Si se pa v zadnjih mesecih lotila enega posebnega projekta, ki ga boš v maju predstavila velenjčanom.

»Ja, po 15 letih smo se spet lotili knjige, kjer je zbrano vso dogajanje na Dnevih mladih in kulture. Prva in druga desetletka sta zaključili pri letu 2010. Očitno so predsedniki na to kar malo pozabli, hehe. Js sem urednica, Taja lektorica, Aljaž pa oblikovalec. Rada bi izpostavila delo prejšnjih generacij pa da nastane arhivski zapis. Povabla sem k sodelovanju vse bivše predsednike, z njimi je pričakovano največ dela, haha. To so Žan, Janž, Žiga, Blaž, Jošt, Martin in Teodor.«

Kaj pa tebi predstavlja DMK, kako ga čutiš?

»Kot najboljšo stvar na svetu. Kok lah v enem vikendu spelješ dogodkov, ne da padeš skupi haha? Šest! V nedeljo sem si misla kk sploh še stojimo? Takrat sem prvič vidla kok nas je  v Velenju ful aktivnih in sem del ene velike stvari in ne morm verjet kok mladih je pripravljenih kej nardit za mesto in druge ljudi. Razmišljala sem, kok tega prej nisem izkusla iz nekega strahu pred neznanim, zaradi strahu pred eMCejem. Tu, v tem klubu, sem spoznala pomojem najboljše meščane in mlade. Pa to recimo večkrat študiram, kok ljudi je dalo to že čez, kar zdej js doživljam, celo Velenje je na nek način vpleteno v DMK, v eMCe, MC. Kok ekip, kaka močna zgodovina, zato mi je pomemben ta arhiv.«

Čutim tvoj hype ob nastajanju te zbirke, ker sem tudi sama soavtorica dveh – Velenjska mladina skozi čas in Pod svobodnim srcem – retrosrčnica ob 20. letnici Festivala mladih kultur Kunigunda. Enim je tudi knjiga v fizični obliki že čisto passe. Bodo obstale?

»Ja. Iz principa ohranjanja starih zapisov. To je druga izkušnja, ko knjigo listaš, po njej čečkaš, ima vonj, lahko jo zmučkaš, lah jo daš na pol, neseš jo na plažo pa diši po soli in sončni kremi. Ni me strah, da nekoč ne bi vedli kk knjiga zgleda, ker bo to neki kar bojo vidli vsaj v muzeju. Tk ko mi zdej, gledamo neki kar je blo nekoč normalno pa smo prerasli. Upam, da bomo vztrajali v tej krizi, čeprav je pa na drugi strani problem pomanjkanje dreves.«

Katere so tebe najbolj definirale?

»Everything I know about love – Dolly Alderton. Pred kratkim sem jo brala in se mi zdi, da je dober zajela izkušnjo deklištva, odraščanje v žensko, must read.

Zakaj molčiš, Hava? – Selma Skenderović. Popolno zajame ta nek občutek tujstva, izjemna mlada avtorica iz obale.

Normal people – Sally Rooney. Bla sem na  ful fajnih počitncah v Tuniziji in brala najbolj žalostno knjigo na svetu. O ljubezeni, ki se nikoli ne izide. Slog pisanja je zanimiv, ker ne uporablja premi govor. Morš bit ful pozoren.

Siddharta – Herman Hesse. You get so alone – Charles Bukowski.

Mam sanje, da bi pisala. Navdih je Virginia Woolf, moja kraljica. Mrs Dalloway. Ta tok zavesti, poseben slog. Tudi js hitro pišem sproti, ne uporabljam vedno ločil.»

Kaj si pa rada brala kot otrok?

»Fairy books, Rainbow Magic. Darja, dobra vila recimo. Vilinska zbirka, ki še kr nastaja. Razne stripe, poceni klasike kot so Tex, Zagor, Dylan Dog – ful western vpliva sem dobila od dedija Mujota. Kdo si, Aljaska?.«

Dolgi sva že, kar se s sogovorniki, kot si ti, rado zgodi – bi te imela še kup stvari za vprašat! Taida še tole – koliko si upaš biti to kar si?

»Sem drzna in sem rabla leta, da se spoznavam s tem kdo sem, sem zagrižena feministka od nekdaj in še danes. Kar se tiče osebnosti, nimam zadržkov, zato večkrat slišim opazke, da sem skos neki jezna, haha. Pa nisem, sam rabim cajt, da se »pogrejem« do osebe. Pač se zajebavam, mam fore, sem dvorni norček, zato –  it’s safe to assume, da si mislim dobro o teb, da se boma hit spoprijateljila. Ne zaupam takoj. Ko sem bla mala so me otroci dost zajebavali, govorili, da sem grozna, glasna Bosanka. V naši družbi je pretirana zaskrbljenost glede izgleda. Js sam hočem živet svoj lajf na lep način.«

Si jim verjela, da si grozna?

»Ja ful, dans pa vem, da je dober, da sm glasna, da se postavim za sebe, da ne hodijo po men. Ljudje, ki so skos tih in jim drugi diktirajo ka morjo delat, niso zadovoljni v lajfu. Ne slilim se več v neke odnose, če mi ni. Kdaj me je blo sram, da mi govorijo Bosanka, ne zato, ker sem, ampak, ker so hodli k nam v šolo tudi otroci iz Vinske Gore in težili, da sem terorist, ker so moji muslimani. Otroški možgani so najbolj »moldable« in ko poslušaš dolgo take stvari, ti ostanejo.«

O, omenila si še feminizem. Na kak način ga ti živiš?

»Mam v dnevniku rubriko »Najbolj rockstar stvari, ki jih lah nardiš«. Tam je med drugim napisano, da si politično ozaveščen, splošno razgledan, da se sprejemaš, da te boli, ka kdo misli, da ne dopuščaš, da te moški definira … da nisi sam podaljšek druge osebe. Zapalila sem se nekje znotraj folklornega društva – v zahvalo predsednici Jasmini – in verouka, ker v Koranu, čeprav folk misli nasprotnostno, majo ženske več pravic kot moški. Vse kar moški zasluži je njuno in kar zasluži ona, je samo njeno. Ženska se lahko loči od tipa, če je z njim nezadovoljna v postelji, bizarne stvari iz leta 600, pa vemo kje so ble ženske takrat. Tu nekje se je začelo s tem – ja, ja, nisem ti dolžna centa svoje plače, ti pa men si! Haha. Brala sem knjige, članke, opazla, da ženske nimajo osnovnih pravic, kdaj smo šele dobile volilno pravic pa pravico do bančnega računa, to me je ful razjezilo. Začela sem opažat mikro agresije in zdej sem preko feminizma, zdej sem na višji ravni.«

Kaj bi si pa želela za ženske, dekleta?

»Da so moški, hahaha. To, da živijo lajf na enak način kot moški. Hočem bit fotr, ne mama, da enkrat na teden otroke peljem v park, en sam dan na teden in vsi so waw, poglej to, ati je pripeljal otroke v park, kak dober ati – a doma njegova žena usak dan umira od obveznosti. Nočem met tok odgovornosti kot se pričakuje od mene, hočem jih met glih tok, kot jih ma moški.»

Kakšni pa misliš, da bodo »fotri« fantje tvoje generacije?

»Še malo slabši kot so danes. Brala sem eno raziskavo med fanti, starimi od 18 do 26 let in kar 58 % jih je blo za to, da ženska ostane doma in skrbi za družino. Moški, stari med 50 – 70 pa so bili proti, ker njihove žene niso mele pravic in vedo, kako je to. Ful gremo nazaj. Pod mojo streho bom js diktator in bo pomoje! Copatarja rabim, haha. Hecam se mal, sam res rabim nekoga, ko si boma podobna na nek intelektualen način in v interesih, da zrihtamo enako količino stvari. Js folgam trenutno dva faksa, ŠŠK, eMCe plac, kjer izvajam delavnice, svoj avto mam in za njega sama skrbim, delat morem, pri folklori sem aktivna. Eni pa hodijo sam na faks in jih starši podpirajo in ne delajo nič … ne settlam se na to.«

Ti je med feministkami katera še posebej vzor?

»Ne, js sem že beyond, premal zahtevajo, js iščem ekstremizem«.

Kaja Amon: »Čutim, da sem res zaživela Velenje in mi je fajn!«

Dijakinjo Kajo poznam že od njenih malih nog. Prav zanimivo mi je, kako otroci skoraj neopazno odrastejo v mlade ljudi, s katerimi kar naenkrat delamo. Sama pravi, da se počuti, kot bi bila stara trideset in da je že vse doživela. Oh, Kaja … »Someone’s built a candy castle for my sweet 16«, ti poje Billy Idol. Pred sabo ima še celo življenje – in zvenim kot stari ljudje – in verjamem, da ga bo s svojim pogumom, iskrenostjo in toplino dobro izkoristila. Je punca, ki drži besedo, je odprta, pristna, zanimiva in prepričana sem, da bomo o njej še slišali.

V mladinskem centru kreira video vsebine za Tik tok, je del PR ekipe na Festivalu mladih in kultur ter ŠŠK-jeve dijaške sekcije. Poleg tega pa je aktivna v Mladem forumu SD in zato najbolj primerna mlada sogovornica za temo, ki mladih bojda »ne zanima« – politiko.

Pri tebi klasično vprašanje, kje si nas našla, odpade, ker si del mladinskega centra praktično že od otroštva. Tvoj ati Dimitrij je eden od »očetov« razvoja lokalne mladinske scene in je bil dolga leta sodelavec Mladinskega centra Velenje. Te je to kako zaznamovalo?

»Imam veliko spominov na to, ko je ati še delal v MC-ju. Že kot otrok sem obiskovala Kunigundo, oba z bratom. Imam še v glavi prizore, ko sem sedela zraven za mizo, ati se je pa menil z ljudmi, vedno je bilo okrog polno folka. Festival Nasedlega kita je še en tak dogodek, recimo, kamor smo se skozi moje otroštvo vsako leto vračali, tam skupaj ustvarjali. Skejt sešn tudi. Ja, verjetno je tudi to razlog, da me je nekako zapeljalo sem.«

Si imela fajn otroštvo?

»Ful fajn! Malo se pozna, da so me kr cartali, ker sem edina punca med fanti. Mam brata pa same sestriče. Mela sem prijatelje, starši so bli kul. No, v šestem razredu je pa prišla korona. Js sem bla takrat že v takem obdobju, ko bi rada šla kej vn pa sem bla prisiljena bit not. Nisem vedela, kaj naj sama s sabo, dolgčas mi je bilo, predavanja so bla kr neki, skos sem bila na telefonu, nisem si zapomnila stvari in moram reči, da se mi to zdej zelo pozna. Recimo pri matematiki ali pa kakšnih drugih osnovnih predmetih.«

Kako si pa doživljala prehod v najstništvo?

»Najstništvo je pa kr wow. Mal je čudno, ko začneš opažat spremembe pri sebi in morš umirit hormone. Js sicer mislim, da pr men ni blo tk hudo. Sklepam, ker še nikol nisem mela »hausaresta«, haha. Že v vrtcu so baje govorili, da sem bolj umirjena. Mogoče sem kdaj tečna, če mam preveč stvari za zrihtat. Tehtnica sem po horoskopu in morm met vse lepo razporejeno. Če ni tk, mi hitro pade energija. Zdej sem na tisti pravi meji, ko se bližam odraslosti, ampak sm še kr najstnica. Velikokrat ljudje, ko se pogovarjam z njimi, mislijo, da sem starejša.«

Kaj pa misliš, da ti je prineslo to zrelost?

»Pomoje sem taka zarad atija. On je ful razgledan, povsod je aktiven in se ful menima o vsem. Teme so čist različne, od stanja v državi al pa o nekih fun factih, na Olimpijskih igrah sma mela prav »thing« s tem. Ful mi širi obzorja. Velik mi je dal in sem mu hvaležna. Če ne bi blo njega, ne bi kej dost vedla o različnih temah. Kar sem dosegla, sem zaradi staršev.«

Ati te je verjetno tudi vzpodbudil, da si aktivna državljanka, vključena si namreč v Mladi forum Šaleške doline. Prihajajoče volitve so tema, ki jo želim s tabo pokomentirati, ampak bi se še malo zadržali pri teh »občutljivih letih«, ker se mi zdi to hkrati zelo poln in lep čas, na drugi strani pa je ogromno nesigurnosti, preizpraševanja, iskanja, tudi stisk. Koliko ti v tem kontekstu pomeni pravo prijateljstvo?

»Men moje prijatlce zares stojijo ob strani, ko mi je hudo. Sem ful »people pleaser« in so me glede tega kar postavile pred dejstvo in mi pomagale, da se bolj zavedam, kako delujem. Res sem jim hvaležna. Štiri mam take res naj naj boljše, ki so z mano že od osnovne šole. Ko sem down, ko mam kake pomisleke, če mam kake «body image« fore, me znajo ustavit. Pač lah probleme rešujem z njimi, vse vemo ena o drugi. Tud js njim rada pomagam, dobesedno smo ena drugi terapevtke, haha.«

Dala si zelo pomembno iztočnico – samopodoba. Ti si generacija punc, ki odraščajo s spletom, na spletu. Vpliva to na tebe?

»Ja, ker imam to težavo, da se ful primerjam z drugimi, tudi na socialnih omrežjih. Še s tridesetletniki, ki že delajo, haha. Ampak zdej se že znam umaknat. Rajš gledam film al pa berem knjigo, ko pa da sem skos na telefonu, ker sem tam že doživela slabe stvari. Zavedam se, da ni vse res, kar nam tam kažejo. Že pri sebi vidim, da ni vse tk ko zgleda, ker se drugač zrihtam, če kej snemam za Tik Tok, vedno sem vesela, tudi, če nisem, smejim se za kamero.«

To primerjanje se mi zdi ena taka skupna težava vseh nas.

»S primerjanjem sem čist pretiravala, ampak so k sreči straši hitro opazli, da neki ni ok. To je blo res na hard. Velik kilogramov sem zgubla v treh mesecih in to je bil šok za telo. Ko zdej gledam fotke za nazaj, vidim okostnjaka in si sploh nism všeč. Vse sem si tehtala in to je postala moja obsesija in pol sm kr naenkrat vse pojedla in mela slabo vest. Če sem si kdaj privoščla kak junk, sem se res sekirala. Kako leto sem rabla, da sem prišla do tega, da zdej grem pač v meka in si naročim kar hočem in pojem in nisem jezna na sebe. Pogruntala sem, da ne smem na izgled tok devat. Če me bo človek mel rad sam zaradi izgleda, pol to že ni to. Personality more bit ok, s tem se js kažem, kok sm dobra. Prijazna sem do drugih, tudi, če so oni nesramni do mene. Mi pa grejo na živce ljudje, ki se nosijo in mislijo, da so boljši od drugih.«

Kako pa si prišla do tega, da si v ogledalu zagledala sebe brez nekih pričakovanj, kakšna bi morala biti, kaj ti je najbolj pomagalo?

»Sama s sabo sem mogla največ predelat. Šla sem na drug side Tik tok-a in iskala »body positivity » vsebine, punce, ki so dale čez enake stvari in majo pozitivna sporočila za nas. Z mamo in atijem smo se veliko pogovarjali in sta mi pomagala, da sem s tem zaključla in da zdej vem, da hočem živet »my best life«.

Dosti omenjaš starša in se čuti, da ste zelo povezani. Kako bi rekla, da si vzgojena?

»Nudita mi podporo, ne glede na to, kak problem mam in mi pomagata. Imam vse kar rabim. Z bratom nisma razvajena, že kar zgodaj sta naju naučila kako se kaj pripravi, skuha, normalno nama je, da pospravima in zrihtama stvari. Zelo sma samostojna. Pa svobodo mam. Sicer mam uro in se je držim, ampak lah grem ven. Sama vem, da se morem učit, zato glede tega ne težita.«

Vem tudi, da si plesalka. Kako doživljaš ples, kaj ti pomeni? Koliko ti je šport blizu?

»Plešem od četrtega leta. To je še ena familija, ki jo imam, lepo so me sprejeli. Všeč mi je, hitro ujamem ritem, različne plese lahko plešem. Na tekmovanja hodim prek šole. Dosegli smo lani recimo tretje mesto, plesali pa več disciplin – pop, latino in hip hop. Haha, absolutno mi šport ni blizu. Js pa žoga sma večna nasprotnika. Hodit pa plesat znam, haha. Laufam sam, ko se mi mudi. Rada sem hodla  v fitnes, kr sm mela dobrega trenerja, ampak trenutno mi časovno ne znese.«

Maš kaj treme pred nastopi?

»Pri plesu sem se nastopanja navadla, zato je niti nimam. Ok, razn, če vem, da ne znam koreografije pa če je velik ljudi v dvorani. Ko govorim, jo mam pa ful. V kaki predstavi recimo.«

Kakšne so danes največje skrbi najstnika?

»Ocene. Kdaj lahko grem naslednjič vn? Ljubezensko življenje. Kdaj bom mela nekoga?
Čeprav sem tk busy, da tudi, če bi ga mela, bi mogu z mano hodit na sestanke, da bi se sploh kaj vidla, haha.«

O šolskem sistemu veliko govorimo, se mi pa zdi, da se tudi bolj izpostavlja pritisk, ki ga čutite mladi.

»Ja, mislim, da je veliko stisk zaradi ocen, sploh na gimnaziji. Poslušam kdaj kake prijatlce, ki majo v šoli res noro. Profesorji pomoje ne vidijo realne količine učenja. Rečejo, da so tudi oni šli čez to, sam js si mislim ja, ja, pred stotimi leti, haha. Dost se učim, kdaj tudi do polnoči, ker je velik snovi, hiter kej pomešaš. Kdaj se prav razjočem od vsega. Štipendijo mam in tudi to je dodatni »prešer«, da dobivam vredu ocene.«

Hodiš na Predšolsko vzgojo na Gimnazijo Celje – Center. Kako si se navadila na drug kraj?

»Definitivno mi je grozno zjutri vstat, ful se velikrat zaspim, rekorde podiram, haha. Vozni red vlakov je čuden, velik čakam. Avtobus mi tudi zaradi ur ne pride v upoštev. Drugač pa v Celje hodita dve sošolki iz osnovne šole pa še par drugih punc je iz Velenja, tk da mamo tako velenjsko grupico. Tja pa ne hodim čez vikend, da bi se šla posebi s kom družit.«

Si si od nekdaj želela na to šolo?

»Ne, nisem vedla, kam bi šla. Najprej sem razmišljala o kozmetični. Na neki točki mi je to čist dol padlo. Z otroki sem si fajn, verjetno sem se zato odločla za to smer. Zdej sem pa ugotovila, da mogoč pa ne bi tega delala. Ne bom šla tega naprej študirat. Želim si bit PR-ovka.«

Glede na to, da upravljaš z družabnimi omrežji Mladega foruma Šaleške doline, bi se pa sedaj lotile osrednje teme – politike. Malo ti je bila položena v zibelko.

»Ja, po atijevi strani družine. Ko sem prišla v lokalni Mladi forum SD ni bil najbolj aktiven. Lotila sem se socialnih omrežij, kar so opazili tudi na »centrali« v Ljubljani in nas prišli obiskat. Js in še ena punca sva priletele glih pred 8. marcem in sma dobile nalogo, da pomagama spelat predstavo. Potem pa sma se menle, ka bi lahko znotri tega delale naprej in sma se lotile uradnih profilov. Obe sma mlade, zato nama je zanimiv Tik tok, Instagram, zaživel je Facebook in to mi je ful fajn delat. Povabljena sem bila na delovni vikend, kjer sem spoznala ljudi iz drugih forumov iz stranke in so vsi ful prijazni. Zanimivo je poslušat debate, ki jih imajo. Ker sem stara šele šestnajst, se mogoče kdo čudi, kaj delam zraven, sam js pa mislim, da s tem pridobivam velik informacij, da znam bolj presodit, kaj je prav in kaj ni. Zdej že mam dober detektor za levo in desno usmerjene, haha.«

Za poklic politika žal ne moremo trditi, da je najbolj cenjen med ljudmi. Kakšen bi po tvojem moral biti človek, ki se ukvarja s politiko?

»Definitivno mora imeti pristen stik z ljudmi, more bit prijazen. More bit dober retorik. Zavedam se, da bom to mogla znat, če bom hotla s kom it v kako resno debato. Če maš dober point pa to znaš povedat, maš vse kar rabiš. To me prevzame. Gledala sem recimo soočenje strank in se mi je zdel en velik kokošnjak. Sam kreganje. S tem ne bojo nikamor prišli.«

Haha, tudi jaz sem gledala soočenja.

»A smo mi nori? … to si mislim, ko jih poslušam. Če ne bi bla aktivna v tem, bi takoj ugasnala, če bi mi nekdo prižgal.«

Kje vidiš prednosti tvoje stranke – SD?

»Zavzema se za mlade, za stanovanjsko problematiko, predlaga dobre zakone, ker je vmes, pač levo sredinska. Zlata sredina je. Za mene je to dobra stranka in bi rada z njimi to počela. To mi je pomembno, da ne podpirajo dogajanja v Ameriki. Glede tega sem res jezna in morm kr zapret telefon, ko kej vidim. Moja stranka teh politik ne supporta.«

Kaj bodo glavne teme na teh volitvah?

»Plače, zdravstvo, stanovanja.«

Ljudje se pri politiki največkrat skregamo, doma ali za »šankom«, nekateri pa se o njej nočejo niti pogovarjati. Zakaj misliš, da ljudi ne zanima, čeprav jim kroji življenje?

»Dobro vprašanje. Mogoče so krivi ti njihovi prepiri. Kot država bi mogli bit bolj enotni, sploh pri temah kot so recimo plače, kjer vsak vleče svoje. Koalicija bo mogla bit široka. Če se ne znajo zmenit kot normalni ljudje, ne vem kako bomo.«

Omenila si pozicijo stranke, torej leva sredina. Se ti zdi, da znamo sprejemat drugo mišljenje, drugi pol?

»Js osebno sprejmem druga mišljenja, ampak ne pri Trumpu. Tam ne morem spremenit mnenja. To mi res gre v eno uho not in v drugo vn, ko mi kdo daje argumente zanj.«

Kako bi bi lahko bolj nagovorili vas mlade?

»Js sem najstnica in sem ful na Tik tok-u, tk da naj pridejo gor, haha. Ful spremljam Luko Gorška. Člankov res ne berem, zvem pa od njega velik o kakih zakonih. On mi je motivacija. Pa mladi, ki se odločijo za kandidaturo za državnozborske volitve. Res si želijo kej spremenit na boljš, zato jih občudujem. Andreja Katič mi je kul, ker je nasmejana, pride se pomenit s tabo, če te vidi. Ni treba, da mi o BDP-ju razlaga, bolj mi je pomembno, da je dostopna. To mi da občutek, da te vidijo. S predsednikom Hanom sem že tudi sedela in je res zagret.«

Zakaj misliš, da več mladih ne vstopa aktivno v politiko?

»Ker jih straši, ker mislijo, da je to za starejše. Sam ni tk, js opažam, da lahko glas mladih v Velenju predam naprej. Mi županu povemo, če nam kej ni všeč. Recimo en tak primer je Lokal’c. Tam se večkrat nisem počutla varno, ker me ogovarjajo kaki čudni moški. Pa dam jasno vedet, da se ne bi rada menla pa me še kr neki sprašuje naprej. Ni prijetno. Lah bi bla neka simbolična cena za vožnje, mogoč bi to pomagalo.«

Kaj pa bi mladi še radi, da sporočiš županu?

»Lani na Dnevih mladih in kulture na Tržnici mladosti smo meli z Mladim forumom stojnico in smo tam dali mladim opcijo, da napišejo kaj rabijo in to smo oddali županu. Spomnim se, da so taborniki želeli, da se zrihta težava s taborom v Ribnem, eni so omenli več zelenih in športnih površin, želeli bi več prostorov za mlade, dobili smo razne predloge za koncerte … Js bi rekla, da je Velenje za mlade kr ok. Mamo ful dogodkov, sam ne pridejo na njih, ne vem zakaj?«

Biti viden član stranke pomeni biti tudi izpostavljen. Imaš glede tega kako dobro in slabo izkušnjo?

»Spoznala sem veliko ljudi, to je plus. Dobiš od njih idejo, nasvet. Povabljena sem na kako sejo v kako drugo mesto, na kako konferenco, kjer so tudi »glavni« politiki, tam dobim veliko navdiha. Tudi recimo za kampanjo. Minus je pa, da gre mogoče v šoli to komu v nos. Kdaj bi se o tem pogovarjala, njim pa ni do tega in pač pustim pr miru. Sem misla, da bom zgubla kakega frenda, ker mamo različna mnenja, ampak ni prišlo do tega, smo ok.«

Ste mladi dovolj informirani, bi želela volilno pravico pri tvojih letih?

»Za mene ja, za vse pa ne, haha. Ne bi dala vsem volilne pravice, tudi pri osemnajstih ne, haha. Sej so eni že fejst zreli, sam eni so pa res »omg«. Tk mi je 50:50. Bolj bi nas mogli informirat. Brata so ful na to temo naučili v šoli, mene pa recimo ne. Js sem največ zvedla preko Mladega foruma in atija. Imam svoje zapiske o oblasti, parlamentu, sestavi in bi želela mladim bolj približat za kaj se gre. Frendicam tudi o tem razlagam pa niso vedno navdušene, haha. Eni se pa radi menijo in debatiramo, se kdaj tud skregamo, ker mamo drugačno politično razmišljanje. To mi je gušt, da zagovarjaš svoja stališča. Želim se naučit fajn debatirat.«

Česa mi »od zunaj« ne vidimo pa bi morali?

»Zdej, ko so volitve, mogoče to, kok je organizacije, sestankov, priprav, stojnic, kok je truda, da je vse perfektno, res se velik dela. Js osebno mam ful enih grafik za zrihtat.«

Omenila si stanovanja. Slej ko prej ga boš iskala. Maš ti kako rešitev, kako bi vam lahko pomagali?

»Problem je, da so stanovanja ful draga. Fajn bi blo, da bi zgradili eno stavbo samo za mlade, ki bi stanovanja odkupili ceneje. Bila bi neke normalne velikosti, da ne bi bli čist nabulani. Pa da smo sam mi,  da nimaš stare mame za sosedo, ki bi ti trkala z metlo, če bi blo mal bolj glasno, haha. To bli blo zanimivo. Meli bi spodi kak mali lokalček, plac za učenje.«

Haha, ideja je dobra, kar pocukaj župana še za to. Kaj te še zanima poleg politike?

»Hjoj, ne vem, ker se mi zdi, da sem tk zaposlena z vsemi stvarmi, da ne vem ka bi lah še delala, haha. Ful sem zgodovina freak, obožujem zgodovino. Če bi mela čas, bi se temu bolj posvečala.«

Zanimivo! Katero je tvoje najljubše obdobje, v katere prelomne zgodovinske dogodke bi se teleportirala?

»Obdobje po reformaciji, absolutizem, Katarina Velika, Marija Terezija … vse vem o prvi in drugi svetovni vojni. Rada mam «murder mystery«, leta 1848 bi zato šla v  White Chappel v Londonu, druga stvar, ki bi jo rada doživela je Francoska revolucija, tretja pa leto 1914, ko je Gavrilo Princip umoril prestolonaslednika Franca Ferdinanda.«

Kaj pa filmi, serije, kaj bi predlagala?

»Haha, js sem sucker za romantične filme, obožujem jih. Mogoče Red, white & royal blue, Anyone but you, No strings attached. No, nazadnje sem pa gledla en triler Wake up dead man.«

Dajva vseeno povedat za konec – Kaja v MC-ju, eMCe-ju, ŠŠK-ju?

»Začela sem v čistilni ekipi na Kunigundi, takoj sem rekla, da itak, da pridem, ko sem dobila klic, da iščeš ljudi. Tam sem spoznala Ano in sma se fajn ujele. Potem sem čez čas srečala Jošta, njenega brata, ki je slišal, da mam željo delat v tehniki in sma se glede tega mal pohecala, pol mi je pa reku, da te bo vprašal, če me rabiš v PR in sma se dobile in zmenle. Na tem festivalu res srečaš velik folka, vsi so prijazni. V ŠŠK sem prišla v bistvu tudi preko Kunigunde, ker sem na delavnici Coffee arta spoznala Evo in Petjo, kasneje še Laro in druge ŠŠK-jevke in smo se dogovorile za dijaško. S Teodorjem sem mela sestanek in to je blo to, sem zraven. Lah bi rekla, da so mi postali druga družina. Bla sem tudi na delovnem vikendu s ŠŠK-jevci in mi je blo super.«

Verjetno doma z eMCejem niso imeli težav, je pa do tebe vseeno prišel kak trač?

»Ne, o eMCeju me doma niso strašili, frendice pa so govorile, da se tam sam drogirajo, tk da me je blo mal strah. Ko začneš hodit sem pa vidiš, da je to normal hang out place, kjer mladi spijejo kako kavo, fajn atmosfera je. Folk se meni s tabo, noben ti ne teži zaka si tam.«

Kaj bi lahko mi mladim še ponudili?

»Pa sej mamo eMCe plac in Popoldanc v MC-ju na Efenkovi. Velik aktivnosti je. Mislim, da je tega čist dost. Da se ponuja, kar mladi želijo, sam rajš brain rottajo na Tik toku doma pa se smilijo sami seb pa nikamor ne pridejo. Mi ponudimo vse, mladi pa nočejo vzet. Koronski otroci so velik doma, na telefonu. eMCe je fajn za družit, poceni je, js kr furam frendice sem. Dober support nudi dijaški sekciji, tk ono – maš plac, delite kar želite. MC nam je pomagal pri izvedbi koncerta, ki smo ga delali z Mladim forumom. Pač maš idejo, mi bomo pomagali speljat, tk js to vidim.«

Se pa mladi radi družite na veselicah, ogromno vas je tam.

»Niso tk strogi pri prodaji alkota pri mladoletnih, hahaha. Mal se hecam. Ja, ful je folka, poješ, se družiš, res je dober vajb.«

Kaj pa ti rada poslušaš?

»Od teh narodnozabavnih Stil pa Fehtarje. Drugač pa poslušam Mrigsa in Gheta od domačih, vse njune komade sm ful preposlušala pa Resin Records, Drill. Mix music taste mam, vse poslušam. Siddharta, MRFY, Joker out. Angleške pop in rock bende, latino.«

Čas mineva, prihodnost bo hitro tu, hehe. Kako gledaš na to, kje se vidiš?

»Mam momente, ko se zbudim in vidim novice pa sem kr mal omg, a bomo sploh preživeli leto 2026? Grenlandija me skrbi, glede tega me je strah. Kak dan pa dam to vse na stran. Mislim, da mormo v Evropski uniji stopit skupi. Da morjo prit bolj taki zmerni politiki na oblast. Drugače pa main fokus mi je to, da bi lahko delala PR v prihodnosti. Zanimajo me tudi mednarodni odnosi. Bruselj me mika, hehe. Sam ne za zmeri. Folk bi se kr rad odselil iz Velenja, js pa ne. Šla bi na kak Erasmus, rada potujem, sam js mam tu frende, družino, čutim, da sem res zaživela Velenje in mi je fajn.«

Luka Lazarević: »To je uspešen event – če je bilo naglas, pa če je bliskalo!«

Ko sva se dobila, mi je povedal, da je večer prej razmišljal, ali bi se moral na najin pogovor kaj posebej pripravljati. Rekla sem mu, da ga v bistvu sprašujem za mnenje. Da me zanima, kaj si o stvareh misli on. Izpostaviti se in povedati svoje mnenje je pogum. In vesela sem, da imamo pogumne mlade, ki jih spoznavate skozi to rubriko. V našem sistemu, čeprav mi ta beseda sploh ni več všeč in bi jo najraje zamenjala s katero drugo, je Luka že toliko let, da je bil del sprememb, dobrih, slabih dni, uspehov, padcev, skupnosti, odhajanj … manjših in velikih projektov.

Vedno se smejiva, ko se zagledava na pogostitvah. Nekako se tam znajdeva istočasno in po navadi sva še sama ter lahko temeljito pregledava in oceniva, kaj miza ponuja. Cenim ga, ker je deloven, odkrit, duhovit in ker mu dana beseda še nekaj pomeni. Če reče, da bo zrihtal, pol bo.

Med branjem boste naleteli na kratke kitice in, če si jih zamrmrate v glavi, boste hitro prepoznali komade zasedbe Alo Stari!, še eno najino skupno točko.

Kaj vse si pri nas že delal?

»Najprej sem bil kelner, potem prvič vodja šanka. Za tem sem delal kot tehnik in bil en čas vodja tehnike. Lučna tehnika, vodja lučkarjev. Trenutno spet vodja gostinstva – drugič. Zraven sem še Žigov asistent, del koncertne ekipe na Festivalu mladih kultur Kunigunda in pa sodelujem pri eMCe programu.«

Uh, ok. Mam že takoj veliko vprašanj. Zakaj si se prvič odločil, da ne boš več vodja šanka?

»To je pa že kr neki let nazaj … takrat je na to odločitev vplivala celotna situacija. Janko, ki je bil v tistem času direktor, naš šef, je odšel na drugo delovno mesto v Mladinski center Velenje, začela je počasi odhajat cela takratna ekipa, menjale so se vodje, imel sem občutek, da se malo sesuvajo stvari … Pa zdelo se mi je, da sem to funkcijo prerastel, želel sem it naprej.«

Se spomnim tega obdobja ja. In me kar zapopade nostalgija, ker sem imela nekoč pisarno v eMCe placu in tukaj preživela res ogromno časa.

»Z Jankom se je zaključilo eno veliko obdobje tega prostora. Med frendi rečemo tej eri »stari eMCe«. Z njim so ene generacije kr šle. Spremenil se je program, včasih je bil ta klub bolj alter, več je bilo koncertov, sploh žanrov kot sta pank in metal, zdej je ful elektronike, eksperimentalnih glasbenih eventov, tematskih večerov. Je pa res, da je z Žigom, zdajšnjim direktorjem, prišel en new wave, drug vibe. Mogoče se vidi bolj poudarek bolj na izgledu, svoj stil pa je vnesel v vsak segment tega joba.«

Kako te je prepričal, da spet zasedeš to funkcijo?

»Iskreno – ne vem kk me je dobu haha. Sem se o ponudbi posvetoval tudi z Jančem, verjetno je to vplivalo. Mal sem premislil pa se odločil, da ja. Pogoji so drugi, funkcija je druga. Vloga je drugačna. Ni me zares dolgo prepričeval.«

Kaj pomeni biti desna roka direktorja?

»Kar se tiče gostinstva sem vodja ekipe, trenutno imam sedem dijakov in študentov, skrbim, da so skladišča urejena, da mamo vse na zalogi, delam obračune, kar se tiče pomoči Žigu pa različna pisarniška dela, urejam študentske ure, vedno se neki najde. Všeč mi je, ker ne maram monotonih šihtov, tu se vsakič pustim presenetit. Ne vem kaj bo prinesel dan, haha.«

Kakšen splet okoliščin je pa tebe pripeljal v eMCe?

»Prijatelj Mešaki je prvi začel delat tu. Govoril mi je, kk je to ful kul plac, njemu je blo noro dobr. Sam on je tudi malo čudn, mogoče zato, haha, zejbavam se. Pol sem ene parkrat pršu, čeprav mi ni blo glih neki, kr sem poznal govorice. Čez čas sem pa vidu, da ni tk bed pa začel delat, haha. Tu sem najdu eno mini družino.«

Kakšne govorice?

»Pač, da je tak posebn in agresiven folk tu, kar sploh ni res.«

Ko delaš za šankom, vidiš te »posebne« ljudi od blizu. Prostor vidiš od blizu. Dinamiko, odnose. Kaj si ugotovil?

»Ful pozitivno sem doživljal ta plac, ko sem bil enkrat zraven. Vsak dobi priložnost, vsakega se sprejme in to brez nekih predsodkov. Sem hodi čist skuliran folk. Tudi kot kelner nisem imel nikol kakih zares slabih izkušenj, mogoč ti kdaj kdo dvigne živc, ko je gužva. Ulit folk ne šteka, da maš delo al pa ti razlaga eno in isto zgodbo že desetič. To je mal tečno.«

Kdo hodi k nam?

»Je kr mešano, ful prihajajo različne skupine ljudi. Zanimivo je, da je to odvisno tudi od letnega časa, grupe se res menjajo kot letni časi. En folk recimo pride sam pozimi pa jih pol vmes nikol ni, ne vidim jih do naslednje zime, haha. Vsak pa definitivno najde tu safe place, drugo dnevno sobo.«

V sedmih letih se zamenja veliko enih ljudi. Ti je to všeč, da je ekipa taka živa stvar?

»Mixed feelings mam glede tega. Po eni strani si vesel, da pridejo novi ljudje, po drugi maš pa pričakovanja kdaj tudi previsoka. Ta generacija, ki zdaj prihaja, je drugačna, na stvari gledajo iz drugega kota kot js. Morš se jim prilagajat, če hočeš preživet oziroma sobivat z njimi, haha. Včasih jih ne razumem, se pa trudim. Majo neke trende, ki jih ne štekam, odraščajo v drugih okoliščinah, standardi v družbi so se spremenili, tudi njihove vrednote.«

Raziskave kažejo, da mladi nasploh manj pijejo, manj žurajo. Če se že dobijo, težko odložijo telefon.

»Ful so bolj healthy life scena, bolj so ozaveščeni glede tega haha. Taki bolj spiritualni… haha. Med korono recimo je blo vse obrnjeno na glavo, vse je blo narobe, velik je šlo navzdol in zdej na drugačn način doživljajo henganje nasploh.

Glede telefona lah rečem, da sm js tud odvisn od njega, preveč ga uporabljam. Sem že na točki, ko se mi sploh ne zdi več nesramno, da ga potegnem iz žepa pa sem na njemu, čeprav sem v družbi. Se pa probam glede tega poboljšat, vsaj kadar sm zuni.«

Kakšna pa imaš ti, kot vodja šanka, pričakovanja od študentov, ki pridejo delat?

»Za začetek, da ma človek normalni odnos do dela, da opravi naloge, ki so v resnici kar simpl. Biti kelner je eden lažjih študentskih jobov pri nas. Da pride na izmeno, kadar se piše, da ne išče skos menjave. Odnos je ful pomembn, to, da se drži tega, kar reče. Da naredi kej sam od sebe. Me kr razjezi kdaj, ker jim niso samoumevne ene stvari, ki se men zdijo čist normalne. Neke osnovne stvari moraš kdaj narisat in še pobarvat in še pol je ful podvprašanj, zaka je to tk, zaka ni tk. Se pa probam razumet z vsemi, kljub vsemu.«

Kaj pa oni pričakujejo od tebe, od eMCeja?

»Zadnje čase jih zanimajo sam njihove pravice haha. Najprej moraš kej nardit, da pridemo sploh do pravic. Tu js vidim problem, da v argumentih res omenjajo samo pravice, noben pa ne opravi dela kot bi bilo treba. Logično je, da morš na šithu najprej kej nardit, da maš pol pravice, a ni?«

Ja, vse našteto je verjetno tudi stvar vzgoje, ki se tudi zelo spreminja.

»Velik ma vzgoja tu ja, pomoje. Js sicer nisem odraščal v strogi družini, sta se pa starša trudla, da sta mi vcepila osnovne življenjske vrednote, kaj je pomembno v lajfu, kak morm met odnos do drugih.«

Je težko biti šef in imeti prijateljski odnos hkrati?

»Z vsemi sem frend, ampak ne v službi. Znam potegnat črto, kdaj je delo, kdaj je družba, oni pa včasih mogoče tega ne štekajo in jim ni kul, ko preklopim iz friend v manager mode. Ko si šef morš na konc dneva ti zrihtat stvari, če kej ni narjeno, Je ful enih odgovornosti.  Ni mi težko dat navodila, težko mi je pa že desetič neki ponovit pa met feeling, da me sploh ne slišijo. Postaneš sam seb dosadn haha. Je pa fajna izkušnja.«

Na vseh področjih si na eni točki postal vodja. Kaj meniš zakaj?

»Ključ do tega je pomoje to – ko se lotim, vedno probam nardit 125 posto, ne sam 100. Ne zaradi drugih, zaradi sebe.«

In itak to ne ostane neopaženo.

»Js se fajn počutim, če neki naredim čez svoje meje.«

Kaj pa lučkarstvo, to je tudi zanimivo delo. Kako si začel s tem?

»Če se prav spomnem, je »kriv« Vid Hrovat. Naredu si je enkrat double booking in seveda ni mogu bit na dveh placih hkrati. Naštimal mi je stvari vnaprej in reku naj sam pridem, da bo vse bo vredu, naj pač klikam. Men se je zdelo fajn in sm se hotu dejansko več naučit. Z Amadejem Šupergerjem sma ful delala. Pri tem delu mi je najbolj všeč ta občutek, da si del koncerta, ti si del tega vajba, showa, ta filing, da se brez tebe pa tvoje ekipe folk ne bi mel tk dobr. Fajn je bit v ozadju neke produkcije.«

#bravolučke, priljubljen hashtag pri vseh, razen pri toncih hehe. No, razčistimo enkrat za vselej, ste res ves čas nekaj skregani, haha?

»To je ful mit, da se ne maramo. Pa ne samo pri nas, to je tak world wide beef, v vseh organizacijah. Neki je na tem haha, če bi reku, da nikol nč ni, bi se zlagal, haha. Ne, res velik tega je bolj za hec. Mi skupaj preživimo tudi dvajset urne smene. Pri odrski tehniki maš tonce in lučkarje in mi smo ekipa. Rešujemo stvari skupi, nima veze na keri strani problem nastane. Znamo se met fajn, še posebi velik hengamo med pavzami, ko mamo time windowse, tisti čas vmes, ko lahko malo zabušavamo. Daleč od tega, da smo sam sodelavci, js rad hengam z njimi.«

Preživeli smo drug drugega,
skregali smo se na smrt,
ampak tisti nasmeh, ko smo vid’li se spet,
tega neoš mogo nikol’ razumet’!

Kdaj ti rečeš, da je bil dogodek dobro izpeljan? Kaj je za tebe dober event?

»Če spelemo, kot smo si zamislili. To pomeni, kot smo nardili vizualne in druge načrte, da gre postavitev ok, da vse sprobamo, da vse dela, da je med koncertom vse vredu, da vse pospravimo v čim krajšem roku. To je uspešen event. Če je blo naglas pa če je bliskalo!«

Ljudje si velikokrat ne predstavljajo kaj vse delate. Vidijo vas zvečer, ko stojite za mixerjem.

»Sej to. Ne vidijo, da smo prizorišče postavljali cel dan, v vsakem vremenu, da smo bli zjutraj že v  skladišču, vidijo mogoče tonsko in potem koncert, to je tafajni del šihta. Pol pride pa pospravljanje. To je najtežje, ker se maš kul, dober koncert, kr naenkrat grejo vsi domov, prazno prizorišče, sam še kufri, tovornjaki, kombiji, hrup, vsi so utrujeni, živčni. Tud to je del tega šihta.«

Spali bomo te ko bomo mrtvi,
drli se da naj bo bolj na glas.
Spali bomo te ko bomo mrtvi,
tak da bo švic, tak da bo vse,
teklo dol po nas.

Delal si tudi na večjih produkcijah, kako pa je tam?

»Je ok, sam ni tok friendly vzdušje, velikrat skor nobenga ne poznaš. Sem pa ugotovil, da mamo mi tuki ful čez, smo profesionalni in izkušeni.«

Lansko poletje si šel delat v Grčijo, je bila dobra izkušnja?

»Ojoj. Fajni plačan dopust, haha. Mam priliko, da bi se vračal sezonsko nazaj, sam ne, tam se ful čuti jug.«

Kako?

»Južnije, tužnije.«

Katera lokacija v Velenju se ti pa zdi najbolj zahtevna? Kateri dogodek ti je mogoče najbolj ostal v spominu?

»Festival Metaldays definitivno, ne samo zaradi obsežnosti, bolj zaradi improvizacije in določenih stvari, ki so se tam dogajale – od spremembe podizvajalcev, ekip, malo smo se gledali, malo čudli, sproti smo reševali probleme, ki so nastajali dobesedno iz sekunde v sekundo, vsak segment je delal vse, ni blo več važno, a si bil glavni odrski tehnik al nekej čisto drugega, vsi smo stopli skupi. En problem rešiš pa pride sto drugih, hehe.

Lokacija pa mogoče Vista, ker je odprt prostor, znajo bit vroče temperature. Čeprav ne bomo pozabli  krsta Viste,  tist naliv … pa še kr pogosto dežuje, nepredvidljiva je. Titov trg je podoben, recimo.

Velik evetov zdejle premotavam po glavi, velik je blo fajnih, velik kje sem užival. Alo stari! so mi zmeri kul recimo, Lake fest, Days of Thunder. V ful lepem spominu mi je ostal zadnji Rock na gradu, leta 2019. Takrat sem bil v šank ekipi, moj prvi večji dogodek, ekipa je bla res super, Ambrož vodja šanka. To je ta »star eMCe«.«

Omenil si Ambroža, zdaj si na njegovem mestu ti. Kaj ti je najbolj ostalo od njegovega vodenja, zakaj si ga kot šefa spoštoval?

»Da je imel avtoriteto, ki se je uspešno prenašala na vedno nove delavce, bla je samoumevna. Znal se je hitr razjezit, mel je rad red, ampak so ga vsi upoštevali. Na drugi strani je bil pa frend, vsem nam. To je res bla zasedba. Luka, Timi, Lara, Marko, Ado, Monika, Mešaki, Filip, Marko, Sadmir. Ziher sm koga pozabu. Še zdej se štekamo.«

Preživeli smo še eno noč,
začeli hitro že čez dan,
danes vse me boli, sao ker ste b’li vi,
sreč’n sn ker vas mam.

Toliko let si zraven, da si dal čez tudi nekaj mandatov ŠŠK in bil del tehnične ekipe na nešteto dogodkih. Kako pa doživljaš ta študentski segment velenjske mladinske scene?

»Opažam, da se ŠŠK kar spreminja čez čas, dijaki in študenti. Zdijo se mi bolj oddaljeni. Js sm začel delat, ko je bil predsednik Moši, takrat so bli ŠŠK-jevci tu v eMCeju ko en inventar. Več so sedeli, hengali, bolj so bili povezani s tem placom. Potem sem bil zraven v Joštovih, Martinovih, Teodorjevih mandatih, zdej je prišla Eva. Včasih smo bli tudi ostali, ki delamo tu, bolj vključeni, bi rekel. Jošt in Martin sta nas velikrat povabla za mizo, smo prisedli na kak sestanek, smo povedali mnenje, seje so meli v času, ko je bil eMCe odprt. V zadnjih letih mam kdaj filing, ko da nekateri nočejo, da bi jih povezovali s tem prostorom, verjetno zaradi vsega kar govorijo o eMCeju. Ko da vidijo sam pisarno, ki jo majo tu. Da delajo dogodke za svojo dušo, take neke male projekte, ki niso glih za vse. Sej je prav, da se stvari spreminjajo, da prihajajo nove face, ne more bit sto let vse isto. Njihovo delovanje gre v neko drugo smer, ampak kljub mnenju, ki ga mam pa ŠŠK itak podpiram in spoštujem vso delo, ki ga vložijo in naj uresničujejo želje, ki jih imajo. Pri novi predsednici mam občutek, da resno jemle funkcijo, vidim potencial v njej, tud mam fajni kontakt z njo.«

Rojen si v Srbiji, domači kraj pa si zapustil leta 2017, star približno 18 let. Živel si v dijaškem domu. No, kaj se kaj dogaja v dijaških domovih?

»Haha, mi smo kr žurali, smo kr hengali, se kregali, pobotali, vsega je blo, haha. Vsi štirje cimri smo delali v eMCeju, čeprav ne v istem obdobju. Z Mešakijem sma en drugega krila pri vzgojitelju Mraku, ker nam ni dovolil delat čez teden. Skos sma neki mutla, taki bedni izgovori – šel je nekam s punco, neki je mogu zrihtat, v resnici sma šla pa smeno oddelat. No, js sm še probu mal držat tega pravila, Mešaki pa ne glih, haha. Žal ne živima več v istem mestu, se pa še čujema pa vidima.«

Kako doživljaš to dvojnost – dva doma, dve državi, dvojni prazniki, prijatelji?

»Navadu sem se. Vedno bolj se počutim doma tu, ker mam tu družbo. Prišu sem v teh letih, ko spoznavaš ljudi, ki ti bojo ostali frendi do konc lajfa, navezuješ neke resne konekšne. V Srbiji sem zgubu social life. Dol se počutim kot gost, ne grem niti ven. Grem k družini na obisk.«

Koliko težko je navezati stik z ljudmi tu? Mesto ti je bilo všeč?

»Ful morš dat ti efforta, ko si tu. Morš se naučit jezika in se potrudit za odnose. Ne, Velenje mi na prvo žogo ni blo všeč. Še danes je tk love hate relationship. Iz prve, ko sem pršu, se mi je zdelo ful malo, neka vas. Pa kk je zeleno, sploh se mi ni zdelo, da sm del mesta. Razmišljal sem, kam naj grem, tu nč ne obstaja. Če ne poznaš folk zna bit res dolgočasno.«

Bi šel kam drugam? Kako vpliva svet, v katerem živimo, na tebe?

»Če bi se ponudla fajna prilika, bi jo izkoristu, ja. Šel bi v kako veliko evropsko mesto like Berlin al pa Lizbona. Pa … to kar se dogaja v svetu ne vpliva, zaenkrat, direktno na moje življenje. Ne pustim, da vpliva. Mislim oziroma upam, da smo dovolj pametni, da se bo zrihtalo.«

Rad bi spi* nekam stran,
pa nea vem kam, pa nea vem kam,
pa nea vem kam …

Kaj pa bi rad počel?

»Vse po mal me zanima, skos switcham. Eno obdobje delam neki, pol neki drugega, se kr hit naveličam pa probam kej novga, tk da … ne vem ka bom v lajfu. Ne razmišljam še resno o tem, se mi zdi, da je še dovolj prostora za to. Ne počutim se še, da sem na tej točki, ko se morm odločit ka bi.«

Ko si fraj, ka te »nafila«, kaj rad delaš? Hodiš privat na kake koncerte, festivale?

»Hengam s frendi, ročni nogomet rad špilam. Rad grem v naravo, če mam priložnost pa čas za to. Ko grem privat na kak koncert, nimam več filinga, da sm obiskovalec. To je tok moje domače igrišče, da sploh nimam več festival hypa. Čekiram prizorišče. Predn sm začel to delat, sem mel vedno on filing waw kak vlek oder, zdej pa ko ga vidim, mi je pa tk navadno, ko da pridem zjutri na šiht, hehe.«

Kaj ti pomaga, če maš slab dan?

»Izogibam se ljudi in konverzaciji, predvsem nepomembni in nepotrebni. Da ne komuniciram, to mi pomaga.«

Star si 25 let. A bi reku, da si izkoristil mladost, bi vse še enkrat?

»Haha, uh. Še kr sm mlad! Js mislim, da nism nč zamudil, kvečjemu sem kej preveč. Boljš tk, da smo ziher. Hahaha. Vse bi čist isto, brez premisleka.«

Pa sej še nisn star …
Sej še nisn star …
Pa sej še nisn staaaar ...

A ti je za kaj žal, si človek, ki obžaluje?

»Ne.«

Končajva, kjer sva začela – v eMCeju, kjer tudi sediva. Še združuje različne subkulture?

»Ja, ampak se mi zdi, da je tega med mladimi vedno manj. Se bom pa potrudu preko Kunigundine koncertne ekipe, da pripeljem kak fajni bend v punk al pa metal žanru.«

Kje še ti vidiš priložnosti? Si del najožje ekipe tega prostora, maš kako idejo kaj lahko naredimo še boljše, drugače?

»Programsko smo pokriti, mogoče se moramo največ ukvarjat s tem, kk privabit nov folk, ki si je ustvaril napačno mnenje o eMCeju. To se mi zdi edini problem. Je pa to long shot, to je neki na čemer se dela ful časa in traja eno daljšo obdobje. To je proces. Da dobiš ljudi in da jih po prvem in drugem obisku tudi obdržiš. Mene kdaj ful zmoti, če je kdo nespoštljiv do tega placa, pride pa vsak dan. Prav ni mi jasno, kk je lah nekdo cel dan v eMCeju pa ma recimo slab odnos do kelnerjev, do prostora. Kk, če hodiš dnevno sem?!«

Kdo bo stopo zraven, kdo gre poleg na izlet?
Kdo bo tisti? Kdo bo prvi, ki bo spremeno svet?
Prii poleg, nea čakaj, mam dosti upanja.
Mi smo nova generacija, ki se ne da.

Maš kako sporočilo za ljudi, ki se nas bojijo?

»v eMCeju sprejemamo res različn folk, dejansko smo neka mala družina. Bolj je vse po domače, tak domač vajb in tu vsak dobi priliko.«

Evo, ste slišali? 🙂

Poslušite še to:

Eva Meh: »Zadovoljna bom, če bojo naši člani zadovoljni s tem, kar nudimo in če jim bomo lahko na kakršenkoli način pomagali.«

Ko sem prvič zagledala Evo, sem pomislila kakšno milino in lepoto izžareva. Z eno besedo bi jo opisala šik. Čutiš njeno samozavest, a ni prevzetna. Takoj opaziš občutek za modo, kombinacije, za estetiko. Zlahka si jo predstavljam kot mlado Parižanko z rdečo baretko, ki ob sobotah pije kavo na Boulevard Saint-Germain, kot so jo prej Simone de Beauvoir, Hemingway, Sartre ali pa Anaïs Nin, a kaj, ko ji je srce ukradla Dalmacija.

Čeprav je nežna in prijazna, slutim, da ima v sebi tudi »đajsn« sparkle. Ogenj, odločnost in iskrenost – šefica. Vesela sem, da je pred leti postala del nas in iskreno navijam, da bo mandat predsednice Šaleškega študentskega kluba odpeljala, ko si je zamislila.

Čakam jo v dvorani eMCe placa, kamor se prismeji z vnaprej sporočeno zamudo, ker je mama ne spusti od doma brez kosila. Za trenutek se spomnim na čas, ko sem še živela doma. Zanimivo, kako začneš pogrešati neke stvari, ob katerih si prej zavijal z očmi.

Naročiva kavo, se namestiva in začneva – tu.

Kako je Eva zalutala sem, v eMCeja?

»Moj prvi stik je bil kar pozno, leta 2021, ko sem si šla po študentske bone v ŠŠK. Takrat sem prvič stopla v eMCe, dobesedno stopla samo do okenca, nisem šla naprej, haha. Potem sem pa prišla na odprtje razstave Žige Gojevića: En plakat na dan. Takrat smo hengali na terasi in sem pomisla, da je prav fajn tu.

Mine leto in grema z Laro spet podaljšat bone, tam pa rečema, da bi rade kej delale za ŠŠK. Noben naju ni poklical, tk so zgleda mal pozabli na naju, haha.

Potem pa je prišla priložnost za sodelovanje v art ekipi na Festivalu mladih kultur Kunigunda in sem si rekla, da bom šla probat. Postala sem navdušena, ko sem videla, da dejansko res delaš projekte, ki so ti fajn in sem se odločila, da bom ostala tudi naslednja leta.«

Maš kak najljubši Kuni event?

»Res zabaven mi je bil »To ni haha event, to je hihi event« v Maxu, Um & Kuna sta res kul. Moje prvo leto. Velik vsega prvič. Velik fajnega.«

Dej povej, ka si pa ti čula o eMCju?

»Ja, sej veš, to kar vsi. Joj, to ni dober plac, to je neka luknja, tam se zbirajo čudni ljudje, tja hodijo taki, ko kej vzamejo … Zato prvič sploh nism gledla ne levo ne desno. In sploh ni tk! Niti približno ni tk. Zdej mi je smešno, ko reče kaka frendica, da ne pride v eMCe, ker jo je strah. Tk nč se ti ne bo zgodilo haha. Folk hodi potovat v vse možne kraje, sam v eMCe pa ne pride, to pa ne!«

Marsikdo pravi, da ga je odbila predvsem zunanjost – poslikave, nalepke, grafiti, …

»Men je to kul! Ker je klub, mi je tudi všeč, da je v dvorani malo bolj temno, da so poslikave. Na razstavi En plakat na dan se ful spomnim, da je mel kelner eno dobro playlisto in mi je bla všeč ta drugačnost, ta dober vibe.«

Kakšna pa je bila tvoja izkušnja z vključevanjem v ŠŠK?

»V ŠŠK me je pa povabil Teodor, prejšnji predsednik. Sestavljal je ekipo in od Maruše iz MCV-ja dobil predlog, da bi mogoče lahko povabil nas tri – mene, Laro in Laro. Odzvale smo se na vabilo na kavo v Luciferju, kjer nam je predstavil svoje plane in kje nas vidi, z njim pa smo šle tudi na zadnjo Martinovo sejo. Za začetek sem se videla kot zapisničarka, ko so mi ponudili PR pa sem z veseljem prevzela to nalogo. Mislila sem si, da če ne bo šlo pač ne bo, bi pa rada probala. Od takrat sem del ŠŠK-ja in mi je ful všeč proces načrtovanja in izvedbe projektov in odzivi ljudi, ko vidiš, da se ma folk fajn.«

Biti del ekipe je eno, biti predsednica tako velikega študentskega kluba pa drugo. Kakšna je bila tvoj pot do sem?

»Nisem si mislila, da bom enkrat predsednica. Bili smo na enem delovnem vikendu z mladinskimi organizacijami in je Janko razlagal s čim vse se Teodor kot predsednik ukvarja, od financ do raznorazne dokumentacije in js bi se kr namest njega zjokala, sem si misla eh, svaka ti čast. Pol sm dala čez prvi mandat, kjer sem mela čez promocijo, drugi mandat sem PR sicer predala, sam sem bla tesno zraven, pol me je pa nekot zagrablo, da bi probala, da bi kandidirala. Vedla sm, da morm skočit pa plavat in sm ful vesela, da se je to zgodilo.«

Kje znotraj ŠŠK-ja vidiš največ priložnosti?

»Eno res veliko izkušnjo timskega dela. Pa cel ta proces nastajanja projekta. Neke stvari so, ko si ljudje sploh ne predstavljajo, da jih res delajo mladi sami. Da za koncerte sami pokličemo artiste in z njimi komuniciramo, urejamo birokracijo, promocijo, pripravimo prostor. V lajfu se enih stvari ne bi naučili drugje. To, da delaš program za mlade pa da lahko obogatiš prosti čas mladih v Šaleški dolini, da lahko komu pomagamo, to so za mene priložnosti. Realiziraš lahko nekaj, kar je v korist večini.«

Katera pa so največja bremena, ki jih ŠŠK prinese s sabo?

»Odgovornost je velika. Na prvi seji sem ekipi povedla, da smo s tem, ko smo prevzeli mandat in znotraj tega funkcije, sprejeli tudi odgovornost. Največkrat je stiska čas, ker še vsi delamo zraven za faks. Je kar zahtevno aktivno delat v študentskem klubu, moraš si znat splanirat stvari, ful je pomemben time management. To me kdaj bremeni, usklajevanje obveznosti.  Sem glede tega tudi razumevajoča do drugih, razumem, da ima kdo kdaj preveč stvari, ampak, ko se nekaj zmenimo, je treba to realizirat. Takrat pričakujem, da se prosi za pomoč, če vidiš, da se ti neki ne bo shojdlo.«

Kako vam gre? Prvi meseci so za vami, kar nekaj stvari ste že izpeljali.

»Zelo sem zadovoljna z ekipo. Tisti, ki so se nam pridružili na novo so me ful pozitivno presenetili. Želim, da delamo kvalitetno, da delamo stvari, ki jih želimo, da se ne silimo v neke projekte, samo zato, da so.«

Kakšen odnos imaš do tradicije, čutiš kak pritisk glede tega?

»Tradicija mi je pomembna in sem za to, da se ohrani, zagovarjam nekatere tradicionalne projekte, ne bi pa pristala na to, da nekaj je, samo zato, ker je tradicija, čeprav vem, da ni več več v interesu naše ciljne publike. Še vedno imamo Dneve mladih in kulture, Šampejn žur, LakeFest, Ribno, če jih samo nekaj naštejem. Jih pa posodobimo, naredimo po naše.«

Kaj je tvoja glavna motivacija za ta mandat, na kaj želiš vplivat, je kaj, kar res želiš spremenit?

»Najraje bi čim bolj zafilala datume in mesce s kvalitetnim programom, da ponudimo različne aktivnosti mladim. Rada bi, da na nekaterih področjih dvignemo kvaliteto dela, da gremo kje korak naprej. Trenutno mi je zares dober projekt Klubski konceRtrat, cikel dobrih koncertov. Želela bi si narediti več za študente in dijake iz socialno ogroženih družin. Zadovoljna bom, če bojo naši člani zadovoljni s tem kar nudimo in če jim bomo lahko na kakršenkoli način pomagali.«

Kako hendlaš pričakovanja, ki jih mamo do sebe?

»Odvisno. Sem kar stroga do sebe, že v srednji šoli sem bila. Prizadelo me je, ko sem na faksu padla prvi izpit, haha. Sam, če neki nardiš po svojih najboljših močeh, je to dovolj dobro. To sem se naučila.«

Po desetletjih je na predsedniški stol sedla ženska. Mogoče slučaj, mogoče ne. Je bilo to, da si ženska, kadarkoli ovira za karkoli?

»Ne, zaenkrat tega še nisem začutla. Da bi kdo drugače pristopil, da bi me recimo podcenjeval. Saj je podpredsednik Matevž fant, hehe. V ekipi imam fante, ki stojijo za mano.«

Misliš, da smo kot družba že opustili idejo, da je »poslanstvo« ženske skrb za dom, za otroke, za moža? Če je zaposlena, pa naj ne zaseda pomembnih položajev in naj ne bo bolje plačana od moških? Smo pomirjeni s tem, da imamo ženske pravico odločati o sebi in o svojem telesu?

»En korak naprej smo naredili, nismo pa še tam, kjer bi lahko bili. Pri službah konkretno, je pri ženski vedno vprašanje porodniška – a bo mela otroke, kdaj jih bo mela. In je to velikokrat pomislek delodajalca. Pri plačah še nismo enakovredne, čeprav smo že dokazale, da smo sposobne toliko kot moški.«

Trenutno te čutim, da si v takšni »boss babe« eri, kako se počutiš na vrhu, je kdaj osamljeno?

»Dejstvo je, da sem vedno na koncu js odgovorna oseba, vedno bo to padlo name in v tem sem sama. Imam pa res fajn ekipo, pridemo si nasproti. Stojijo mi ob strani in mi pomagajo, čutim oporo in se zaradi njih ne počutim sama. Nismo sam sodelavci, smo prijatli, nočemo se razočarat med sabo. Imam tudi podporo mladinskega centra, eMCe placa.«

Omenila si prijateljstvo, ki je lahko pri delu prednost ali pa minus.

»Prvi mandat mi je blo ful hudo, ker smo ble sodelavke tri res dobre prijateljice in ti ni fajn devat neka navodila ali pa opominjat nekoga, da kaj ni naredil. Zdaj, ko sem predsednica, sem to že vnaprej skomunicirala. Ko se dela, se dela, ne bo »spodnašanja riti«. Odkrito smo se pogovorili, da to ni samo moja izkušnja, tudi njihova je in treba je speljati stvari. Ne bo se vedno pojavil nekdo, ki ti bo kril hrbet. Zaenkrat upoštevamo drug drugega, si olajšamo stvari in nimamo težav. Je pa odbor poln različnih karakterjev, tudi to sem ekipi povedala, da ne pričakujem, da se imajo vsi radi, moramo pa vsi sodelovati.«

Je pa verjetno ravno ta različnost tista, ki bogati.

»Men se zdi to velik plus. Da različni ljudje pokrivajo različna področja, od arta, športa, muske. Je res, da se v delovnem procesu mnenja kdaj »clashajo«, sam za projekt se to izkaže kot dobro.«

Kakšne skrbi in radosti pridejo s to funkcijo?

»Skrbi so vedno … največkrat finance, prilivi, bolj si pozorn na to kok kej stane, kok mamo. Pa ne vem, če bi ravno rekla, da je to skrb, bolj je to ena nova tema, o kateri moram dosti razmišljati. Zavedam se, da sem šele na začetku, da grejo trenutno stvari res super in da me mogoče še ni tk »hitnalo«, ker velike stvari kot so DMK in Ribno šele prihajajo. Pa to zavedanje, da morem ostati mirna in ok, če pride znotri ekipe zaradi stresa do česa. Da sem glavni motivator. Če bi meni dol padlo, bi to vsi čutili.

Pri radostih se pa spomnim trenutka, ko mi je Teodor reku, da se ful veseli za mene in koliko vsega bom doživela. To že opažam, je odgovornost pa je kdaj scary, sam je res vznemirljivo. Lep občutek je, ko smo pohvaljeni, ko kej zrihtamo al pa ko vidiš kk je kak član ekipe ponosen na svoj projekt, kk je kdo zagret.

Recimo LakeFest vol. 1 je bil en tak dogodek, ko smo bli  vsi tok hyped, čeprav je šlo vse narobe, tk je vse poplavlo, da smo mogli it iz Letnega kina v eMCe, zuni je bla apokalipsa sam mi smo si pa rekli, da bo super in smo se iskreno veselili večera, ful fajn zrihtali plac, iz pisarne nardili silent disco, folk je prišu kljub vremenu, naš najboljši event do zdej. Glih zaradi tega ekipnega vajba.«

Kako pa ocenjuješ vključevanje mladih? Se mi zdi, da je korona v tem pogledu res game changer in jih od takrat težje privabimo v organizacije in na dogodke? Kako uspešen je pri tem ŠŠK?

»Mislim, da se zelo, zelo počasi spet odpirajo. Ta korona je mlade nardila ful zadovoljne s telefonom, koncerte pogledajo kr na Tik Toku, dovolj jim je, da so samo tam. Mi se trudimo, moram pohvalit našo PR-ovko Tino, da smo povsod prisotni, da dela zanimive videe, imamo plačane oglase pa tudi to ni vedno dovolj. Ziher obstaja neka rešitev, kaka mogoče bolj gverilska promocija, ki bi folk predramila iz spanca, sam mislim, da bo še kr trajalo, da pridejo zares nazaj. Gledam kdaj stare slike, kk se je žuralo, folk se je zares družu, plesu, kake številke so ble pri članstvu, veliko zgodb poznam s strani prejšnjih predsednikov, kako je bilo v njihovih časih. Zdej skoraj noben ne mingla po plesišču, bolj so okameneli, ne vajbajo glih. Včasih pa kdo tudi preseneti.«

Nisi pa samo predsednica, si tudi študentka Umetnostne zgodovine na Univerzi v Ljubljani. Kdaj si se srečala z umetnostjo, kaj te je tako prevzelo, da si se odločila ravno za to smer?

»V srednji šoli me je navdušila profesorica. Odločala sem se glede na to, na katere predmete mi ni muka it. Na tem faksu sem diplomirala in se vpisala na magisterij, se bom pa v drugem letu prepisala. Mam v glavi, nimam v srcu, tako lahko najlepše razložim. Lani sem si vzela absolventa in pisala diplomo. Čeprav sem si sama zbrala temo, sem ugotovila, da to ni več to. Bi vse še enkrat, nič ne obžalujem, vesela sem, da sem zaključila, tudi delo v Galeriji eMCe plac in v drugih galerijah mi je veliko dalo in mislim, da bom lahko fajn kombinirala nova znanja. Ta študij mi je dal veliko širine. Ko pa sem začela bolj aktivno delati v ŠŠK-ju, sem začela razmišljati o kulturnem menedžmentu. Zaznala sem priložnost, da lahko naredim iz tega področja kariero, zakaj pa ne? Naslednje leto bom verjetno vpisala Tržno komuniciranje, kjer so smeri, ki me zanimajo.«

Kaj ti je dalo delo v različnih galerijah, še posebej zanimiva je verjetno prodajna?

»Prodajna galerija je res tok dobra izkušnja, tok sem se naučila, spoznala ogromno zanimivih ljudi, umetnikov, strank. Približali so mi zbirateljstvo, odkrivam zanimanja ljudi. Sem vesela za to priložnost. Tudi drugje sem z veseljem delala.«

Misliš, da se lahko ljubezni do umetnosti »priučiš«? Včasih se zdi, kot da se ljudje kar naravno razdelimo na tiste, ki jih bolj vleče k umetnosti, in tiste, ki jih bolj pritegne šport, ali ali, ne in … čeprav v teh delitvah ne vidim smisla.

»Če nekaj veš o določenem delu, ti bo sigurno bližje, kot pa če sam prideš nekam pa se siliš v to, da nekaj čutiš. To, da študiram umetnost še ne pomeni, da morm kr vedet, ka predstavlja  neka banana tamle. Hecno mi je, da smetana, elita, vedno vidi v abstraktni umetnosti neka čustva. Recimo, če en mlad človek pride v stik z umetnostjo in nima nobenega predznanja, bo imel verjetno odpor. Če pa bo imel informacije, mu bo lažje. Predznanje rabiš, da lahko umetnost zares doživiš, kot je želel avtor. Namen nekega dela je treba ustrezno skomunicirat. Eni mislijo, ko pogledajo neko inštalacijo, da morajo doživet ob tem ne vem kaka intelektualna spoznanja in čustva. Ni treba, fora je, da lahko delo tudi samo obhodiš, pogledaš barve, kombinacije, materiale. Umetnost je subjektivna.«

V katerem muzeju ali mestu si bila najbolj fascinirana, kaj bi mogli vsi vsaj enkrat videti ali doživeti?

»Fotografske razstave so mi všeč. Jakopičeva galerija ma ful fajne. Ena, ki me je recimo prevzela je bila fotografija protestov med korono. Noro dobre fotke. Sem vsem rekla, da si jo naj grejo pogledat.«

/ Naša last: Slovenska protestna fotografija 2020–2022, ki na ogled postavlja izbor več kot 250 fotografij protestov iz časa pandemije, ki jih je prispevalo skoraj 40 fotografov. /

Pa v Zagrebu sem bila na razstavi hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića. Mene in sestro sta starša že od malega »vlačla« po galerijah. Takrat sma mele do tega itak vlek odpor in si nisem velik zapomnla, zdej mi je žal. Enkrat sm rekla v eni lepi gotski cerkvi, mislim, da na Portugalskem, da je to sam kup kamenja, haha. Sta bla kasneje kr šokirana, ko sem povedala kaj grem študirat.«

Mogoče malo provokativno, a v zadnjem času spet zelo aktualno vprašanje, kaj meniš – moramo ločiti artista od dela?

»Na faksu smo se učili, da moraš ločit umetnost od umetnosti, ja. Profesionalno bi mogla delo predstavit z neko čustveno distanco. Osebno pa ne, ne bi mela na steni avtorja, ki je sporen.«

Če bi si lahko zbrala katerokoli obdobje,  v katerem bi se rodila, katero bi to bilo, če je ključna umetnost?

»Če gledam iz vidika umetnosti mogoče prehod iz 19. v 20. stoletja – Avantgarda, Art Déco, Art Nouveau. Iz vidika arhitekture pa gotika, gotske cerkve so mi res fascinantne.«

Z leti niso več samo več kup kamenja, haha. Imaš kako mesto, ki ti je še posebej ljubo?

»Moje najljubše mesto je Dubrovnik. Tako dušo ma … Men je Dalmacija res tk … mal dobre hrane, mal vinčka. Res lepo, staro, srednjeveško mesto. To mi je recimo dosti bolj všeč kot novejša mesta.«

Torej te vleče na morje?

»Zelo. Ko sem bla majhna, me moja dva nista mogla spravit iz vode. Morje, reka, mrzlo, toplo, ni važno. Rada plavam, rada hodim na morje tudi izven poletnega časa, tam zares uživam.«

Kaj se more poklopit, da se lahko res daš na off?

»Rada hodim na Krk s starši al pa mojo Ajo, najboljšo prijateljico. Aja mi pomeni odklop, da dama vse stran in sam uživama.«

Koliko ti pomenijo prijateljstva, ki jih imaš?

»Ful. To mi je neki najpomembnejšega. Da mam nekoga, ki mi stoji ob strani. Tega me je mogoče strah, da bi zgubla prijatlce, ki so z mano v ŠŠK-ju, ker mi preveč pomenijo. Če nimaš prijateljev oziroma te ljubezni, ki ti jo dajo prijatelji … meni je to največje bogastvo.«

Kaj ti še veliko pomeni?

»Družina, ker smo ful povezani. Moja starša sta odprta, topla človeka, z vsem lahko pridem k njima. Ja, lahk, da bota kdaj tud jezna, sam bota zmeri pomagala. Sestro Živo mam najrajš na svetu, sam, če mi še enkrat vzame majco …  hahaha. Ona je tudi v ŠŠK-ju, me je malo skrbelo kako bo to šlo, ampak me ful podpira.«

Si imela lepo otroštvo?

»Ja, mam zelo lepe spomine. Ogromno stvari sta nama starša omogočila. Velik sma doživele, vidle. Ati je ful za literaturo, oba rada bereta, mama je modna oblikovalka.«

No, zdaj pa je vse jasno, od kot ta občutek za modo in estetiko, hehe. Se dosti ukvarjaš s tem kdo si, kam greš? Si bolj človek, ki ga enostavno življenje samo pelje?

»Rada mam stvari splanirane. Js mam urnik, mam beležko, more bit jasno kdaj, kje, kk. Ful sem redoljubna. More bit čisto, če ne, ne funkcioniram. Cimre so se na začetku morale malo soočat s tem haha, v tem smislu sem naporna, priznam. Tudi ŠŠK pisarna mora bit spucana in urejena, če ne se ne da delat. Je pa del mene, ki je go with the flow, ampak samo z določenimi osebami, ko sem res na off. Ko ne rabim skrbet za socialno baterijo, ko nimam nobenega prešerja. Kar bo bo.«

V kaj verjameš?

»Nisem verna, niti vzgojena nisem bila tk. Doma sta mi starša sicer ponudila, da lah hodim na verouk, če želim. Prišla sem do vrat, slišala vpitje in si premislila, haha. Ne verjamem v karte, kamne … Mogoče še najbolj v to, da se more zgodit kar se more. Če se neki zgodi, že more bit tk.«

Kaj ti pomaga, če si zgubljena, na kaj se opreš?

»Prijatli. Aja. Z njo sem si res ful blizu.»

Na kateri točki v »lajfu« si trenutno?

»Js sm v mojem študentskem bubblu z boni in ostalimi ugodnostmi, ki jih prinaša študentski lajf haha. Še nisem v adult eri, sploh. Se tudi tega veselim, vem približno, kaj bi rada delala, trenutno pa sem vesela, da furam ŠŠK, da sem ugotovila, da bi menjala smer študija in da ga tudi bom.«

Ko si omenila delo, si predstavljaš, da bi po študiju živela in delala v Velenju?

»Mogoče bi lahko v prihodnosti, trenutno se bolj domače počutim v Ljubljani, čeprav sem imela na začetku selitve kar domotožje. Velenje se mi zdi še malo zaprto za neke drugačne programske vsebine. Mesto pa mi je všeč. Pogrešam ljudi, ki so tu. Lani sem več časa preživela v Ljubljani in sem tudi eMCe pogrešala. Fajn je prit domov.«

Eva, ne verjameva v karte in kamne, dejva pa vseeno pogledat v prihodnost. Kakšno leto bo 2026?

»Dobro leto bo. Delamo na tem, da bo dobro leto. ŠŠK bo mel dober program!«

Teodor Majcenovič: »Ko si mlad, maš to srečo, da je več prostora za napake«

Dobiva se v pisarni Šaleškega študentskega kluba, kjer je moj sogovornik v zadnjih letih preživel kar nekaj časa. Da na pogovor z njim malo počakam, sem se odločila načrtno, čeprav je bil eden ključnih obrazov mladinske scene v zadnjem obdobju. Ravnokar je zaključil svoj drugi mandat kot predsednik kluba. Ker se mi zdi to ena velika sprememba in konec nekega obdobja, ki ga res intenzivno živiš, me je zanimalo kako je, kako je doživljal svoja dva mandata, čez kakšne procese je šel in na kateri točki v življenju je sedaj.

S Teodorjem lahko sediš ure in ure, ima neko posebno energijo, globino, ki jo včasih spretno skriva, na splošno bi rekla, da je malo skrivnosten, nekje blizu, nikoli preblizu, k sreči pa tudi predaleč ne, ker je eden tistih ljudi, ki so zaradi svoje kompleksnosti vedno znova zanimivi. Ne bi rekla, da ga zares poznam, se pa sprašujem, če ga sploh kdo, razen dnevnik, ki ga piše.

Bi mogoče začela kar pri eMCeju, ker so se naše poti križale največkrat tukaj. Kdaj si ga odkril, kako se ti je dopadlo tu?

»Js sem bolj pozno začel hodit v eMCe plac. Pomoje sem prvič pršu kot nek naključni tedenski obiskovalec. Študirali smo v Ljubljani in preden smo šli konec tedna nazaj, smo se dobili tu. Kakih dogodkov se sploh ne spomnim zares. Moji frendi, recimo Martin, Val, Pele, so bli velik tu, js mogoče kdaj poleti. Nisem dosti pil, nisem bil žurer, ker sem veliko treniral.«

Zanimivo, zdaj pa občasno delaš celo za šankom, hehe. Kaj pa nek tak prvi res pristen spomin?

»Prvič sem zares delal neki tuki, ko smo med korono prenavljali eMCe. S prijatli smo hkrati delali in se meli fajn. Zanimivo pa je, da sem v prvem letniku srednje izbral za obvezne izbirne vsebine filmski krožek, ki ga je ponujal ŠŠK. Izvajal ga je Anže Čas v multimedijskem centru Kunigunda (danes MMC Nuklus, op. a). Ko sem začel hodit na faks sm si pršu sem zrihtat študentske bone, ful se spomnem Ane Brunčič, haha. Dobli smo ŠŠK mapice, mam jo še zdej doma.«

Si si mislil, da boš enkrat predsednik kluba?

»Ne, sploh ne. V  ŠŠK-ju sem bil v Martinovem mandatu vodja odbora za članske ugodnosti. Delal sem pa tudi šah turnirje, organiziral bowling večer, sodeloval pri Oktoberfestiču, take random zadeve. Js sem sam ful rad sodeloval, nisem mel nekih ambicij.«

A ti je blo pa kul tuki? Kot prostor, kot ideja kluba?

»Moji starši niso iz Velenja in ne poznajo sloves eMCeja, zato nisem imel nobenih stereotipov al pa predstav kk je pa kk bi naj blo. Nisem dolgo vedu, da sploh obstaja. V srednji šoli smo pili zuni nek al pa v Maxu. Nisem bil niti alternativec, včasih je bil ta klub mogoče bolj alternativen kot je danes. Pozno sem tut zares začel hodit ven, velik druženj sem žrtvoval zarad atletike, ker mi je to blo ful pomembno.»

Omenjaš šport, ki vemo, da človeku veliko da, na drugi strani verjetno kaj vzame, sploh v najstniških letih.

»Dal mi je frende. Vsak dan greš na trening z istimi ljudmi, zato so trije moji najboljši prijatelji od tam, že od osnovne šole. Dal mi je ta občutek, da je treba skrbet za sebe. Če pijem, če bedim predolgo, če sem ful na telefonu, če ne treniram en teden, se počutim ful slabo, mam nek filing, da se fizično zanemarjam. Dobil sem ta »sense of«, da je zdravje pomembno, da je treba bit aktiven. Pa ne zaradi izgleda, zaradi mentalnega počutja. Na treningu se spučem vsega in mi to manjka, odkar ne treniram več “profesionalno”. Kadar je neki ful težko in preguraš čez to težko … recimo imam zelo naporn trening, si že mislim vmes, da bom odnehu in tud kdaj sem … sam, ko sem pa stisnu, je bil pa na koncu najboljši občutek, ono, ko si sam sebi najjači. Pomirjeno se počutim. Zdej grem recimo tu pa tam nardit kak trening pa nekot ne dobim tega istega filinga. Močno zavedanje mam, da je ful pomembno športat. Fajn mi je, ko zašvicam, mentalno se slabš počutim, če dolgo ne zašvicam. Težko razložim.«

Nekako povezujemo športnike tudi z disciplino, ki se verjetno prenese tudi na druga področja v življenju.

»Maaa, js nisem discpliniran. Js sem se bal trenerja pa verjetno zato nisem sfalil treninga, haha. Neki je tudi rutina, ampak js res ne morem rečt, da je pri men to zares disciplina, nikjer je nimam. Pri atletiki še največ. Ni se pa to razširilo na druga področja, vsaj nisem opazu, da bi se. Imel pa sem izkušnjo, da sem za neki delu in se je obrestovalo.«

Si imel kdaj občutek, da kaj zamujaš, ker si toliko svojega časa preživel na stadionu?

»Ko sem bil mlajši sem mislil, da priložnost za druženje. Za žure, za igrice, večna vprašanja, zaka grem že zdej domov, če se mamo fajn pa vedno isti odgovor, da mam zjutri trening, da ne morem ostat. Ta notranji fajt med tem, da na polno treniram in kaj dosežem, na drugi strani pa da se več družim. Ker hkrati ne gre, je vedno nekaj trpelo. Mam frende izven atletike in hotu sem več časa preživeti tud z njimi.«

Omenil si, da ne treniraš več profesionalno. Zakaj?

»Še na faksu sem treniral, nehal pa sem zato, ker mi je iskreno mankalo vsega tega. Mogoč bi mogu še mal zgurat. Deset let sem treniral, lahko bi se mi še bolj obrestovalo. Na drugi strani sem si pa želel biti samostojen, neodvisen – od treninga, trenerja, da lah pač grem v Meka, če hočem. Še danes grem z največjim veseljem na stadion, najbližji ljudje so tam, ampak sem rabil to spremembo.«

Ta sprememba pa je bil verjetno tudi ŠŠK. Si v tistem času uradno zaključil?

»Na začetku korone sem manj treniral, ker nisem smel na stadion, sem se pa več družil. Po prvem valu korone sem se sicer odloču, da dam atletiko na prvo mesto in me dve leti ni blo nikjer. Nič žurov.  Zaključil sem, ker nism bil zares stoprocentno predan in na tak način ne moreš pričakovat rezultatov. Js sm želel več, obenem pa nisem nardil vse, kar bi lahko, da bi cilje dosegel. Primerjaš se s svetovnimi mladinci, js pa postopoma, prepočasi rastem. Pa tudi razmere v atletiki, vsaj pri nas, niso najlažje, kar nekaj denarja gre za to. Že samo čevlji so dragi, živel sem od pomoči staršev in donacij. Ob intenzivnih treningih nisem mogel delati. Dokler nisi na nivoju, ni zaslužka. Skupek razlogov torej.«

Zadnjič me je zadelo, koliko let je že od korone pa je še vedno tako prisotna. Bolj kot se oddaljuje, bolj zares zaznavamo posledice.

»Kr naenkrat se je pa ponudla priložnost, da prevzamem vodenje kluba. V tistem času sem hodil na terapije in tam govoril o tem, da me je strah prevzet odgovornost in je mogoč prišla ta prilika za »face your fears«. Ko sem se začel zares ukvarjati s to mislijo, da bi kandidiral, sem šel čez rollercoster čustev. Ful sem bil nahajpan, ful bi, potem sem naenkrat spremenil mišljenje, v smislu, da to bo preveč vplivalo na vse skupaj, veliko nekih občutkov. Ko sem zares razmislil, sem se pa odločil, da se bom temu posvetil, tako kot sem se atletiki.«

Kaj je bilo tisto, ki je obrnilo tehnico na »ja, evo, grem probat«?

»Da sem mel frende iz atletike in oni so še redno trenirali in niso imeli toliko časa, hotu sem spoznat nove ljudi, si ustvarit nek svoj nov krog. Vodilo mi je blo, da sestavim fajn ekipo, s kero bom lah sodeloval, krepil veščine, tudi dela z ljudmi. In uspel sem si res ful razširit poznanstva. Vsem, ki nimajo družbe, priporočam, da se nekam vključijo. Sploh ŠŠK ni zaprt krog, čeprav se kdaj zdi. Res ne.«

Kako si doživljal prvi mandat?

»Veliko sem odnesel od Martina, prejšnjega predsednika, s katerim sva se tudi sicer družila. Vidu sem kok dela za klub, ka vse dela, kok vpliva to na njegov lajf. Enkrat mi je reku, da predsednik »ščije kri«, tok je vsega. In js sm se pri sebi odločil, da ne bom dal toliko bremena samo na sebe, kot ga je mogoče on, želel sm si ful več ekipnega dela, da bomo skupi stopli pa zrihtali in prvi mandat se mi ni zdel tok stresen. Iskreno zato, ker nisem dojemal vseh razsežnosti vodenja kluba, gledal sem bolj iz sebe – kaj se bom js naučil, kaj bom js novega spoznal. V drugem mandatu je bla pa drugačna zgodba, bolj sem začutu to, kok je ŠŠK velik, da mi dejansko delamo za mlade, za druge, da mamo nek vpliv.«

Vodstvene funkcije prinašajo ogromno neke odgovornosti, hkrati pa moraš znati dobro delati, sodelovati z najrazličnejšimi profili ljudi. Kako ti je šlo?

»Martin mi je dal nasvet, naj naštudiram vsakega člana ekipe posebej in prilagodim način komunikacije. Js sem pa probal tako, da sem vse tretiral enako. Poudarek na probal haha. Bi rekel, da sem bil odprt in nahajpan. In najboljše sem sodeloval s tistimi, ki sem jih znal nekako navdušit za nekaj.«

Kako pa si shajal s tistimi, ki mogoče niso najbolj zapopadli tega »hajpa«?

»Veliko sem dal na to, da smo se družili, da smo kaj skupaj počeli in s tem gradil nek team spirit. Naredili smo kdaj kak manjši dogodek, ki ni bil nek resen strošek pa se zmenli, da pride tja cela ekipa. Skupi smo šli na kej v Letni kino pa na kak koncert. Druženje.«

Zakaj pa misliš, da se kdo mogoče ni najbolj vključil?

»Eni so imeli zadržke pred eMCejem. Eni so meli težji faks, kakšne stvari v osebnem lajfu in niso mogli tok pogosto prihajat sem. Smo šli pa skupi v Ljubljani kej pogledat. Mogoč sem tem potem posvečal manj pozornosti, ker niso bli tok not.«

Na kakšen način si si pa izbral ekipo?

»Iz prejšnjega mandata je ostala Petja, ki je bila tudi moja podpredsednica, ostali so bili novi. Na enih področjih sem imel težave z izborom, večinoma pa sem delil vloge po zanimanjih … mogoče bi se dans kej drugače odločil, ker poznam širši krog ljudi. Kak vajb začutiš ob človeku, to mi je pomembno. Te, ki sem zbral točno na ta občutek, z njimi je bilo najboljše delat. V drugem mandatu sem zraven povabil nove ljudi, predvsem mlajše. To se mi je zdel cel point, ker mlajši drugače gledajo na stvari.«

V vsaki ekipi pride do kakšnih nesoglasij, verjetno se je to dogajalo tudi tebi. Na kakšen način rešuješ konflikte?

»Če je prišlo do česa takega sem se recimo dobil ena na ena, da sem videl kaj se dogaja, včasih smo kakšen problem izpostavili kar na seji in se pomenli, to je dostikrat pomagalo. Pogovor.«

Izbral si si študij psihologije, ti je tu kaj koristil?

»Ne, mogoče, ker nisem bil niti tok aktiven na tem področju v zadnjih letih. Neki je teorija, neki je pa real life haha. Petja mi je tu kr pomagala, ki je tudi to študirala, kako situacijo je spretno umirila. Če bi sam mal boljše komuniciral in bi se znal boljše pripravit na konfliktne situacije, bi se mogoče bolš s tem spopadal, tako pa je kdaj kaj pač moglo it samo mim.«

Po dveh mandatih lahko iz prve roke poveš – kaj morš met, da si uspešen v vlogi predsednika?

»Zanimivo vprašanje. Vsaka ekipa fura svoj mandat drugače. En predsednik je mogoče bolj strog, vesten, celo avtoritativen, js sem bil pa veliko bolj odprt, fleksibilen, to zna bit tut kdaj pomanjkljivost. Verjetno kombinacija vsega tega, popolnega verjetno ni haha. A veš, bivši predsedniki, ti, ki jih poznam, mislim, da so meli v seb ono zdej sm js šefe in pač morš kdaj udarit po mizi, js pa nisem tak. Mogoč je to mal vplivalo na moje vodenje. Sem pa zares šel iz cone udobja. Dost sem spodbujal svojo ekipo, naj delajo, kar si želijo. In eni so to ful zagrabli in delali dobre stvari. Mene je že od nekdaj zanimala kultura pa sem skos mislu kk v Velenju ni nič. Ka ti je, ful dogaja, če pa ne dogaja, kar bi ti rad pa prit pa naret. Ker lah. Iz šah turnirjev smo ustanovili klub. Vse se da. Manjši projekti, manjši dogodki, vse to ti da samozavest. Pa pol koncert pa to pa to, lah rasteš. Vedno sem se lahk tudi obrnu na Jošta in Martina, to je bil dober support system.«

Po čem misliš, da si bomo zapomnili vaš mandat? Kaj je tisto, ko bomo rekli »to je bla pa Teotova era«?

»Smo naredili kake faile pa kake evente, ko so bli tk mogoč res za pet ljudi, na pamet mi pade Valentinovanje. Pripravli smo svečke, vino, rdečo luč, haha. Blo nas je mal, ampak smo se meli res lepo. Pa kak bowling v Ljubljani, ki se je končal v kazinoju, haha. Ampak nasploh bi reku, da je good vibe tist. Skos smo bli dobre volje. Nismo delali neki iz neke nejevolje, nismo se velik kregali in se je čutlo. Pride do kakega stresnega trenutka, itak, ampak načeloma je blo res fajn. Js sem nas doživljal kot ono – mi smo mladi, ki se zabavamo, prite se z nami zabavat, to je blo naše sporočilo. Folk si bote zapomnili. Tisti, ki so bli del ekipe so prinesli ful neke mladostne energije. Js mam ful otroka v seb, ful znam bit playful.«

Torej ni treba vedno vsega tk ful resno jemat (smeh)?

»Ne, kje. Velik fajnega se zgodi iz nekih for.«

Ja, velikokrat sem vas vidla tičat skupi, spet je blo slišat ta termin »ŠŠK miza«, tam so pa ŠŠK-jevci, delovali ste ful povezani. In zdej je tega obdobja konec, vodenje je nekaj dni nazaj prevzela Eva. Kako se pa s tem spopadaš?

»Na začetku me je ful panika, v smislu tole je moj cel lajf in zdej bom to zgubu. Dobil sem se z Jankom in Žigom in jima povedal kk se počutim. Čudno obdobje sem mel, prišla je mal kriza. Pol sem si pa reku, da se morm sprijaznit s tem, da more it naprej tudi brez mene, da je prav, da pridejo mlajši. Svoje sem naredil in na koncu z največjim veseljem predal to funkcijo. Kot sem že omenil, Martin je vedno reku, da je kot predsednik kr »kri scal«. Js se mogoče nisem nikoli zares tk počutu, sem pa na drugi strani zanemarjal pomembne stvari – mentalno in fizično zdravje, prijatle, družino, zaradi tega, ker sem mel fokus tu.«

Kaj prinaša novo obdobje?

»Včasih je bla atletika, potem ŠŠK, zdej se bo zgodila nova stvar, najdu bom neko novo avenijo.«

Kako pa sprejemaš lajf in vse kar ti nalaga, razmišljaš o nekem globljem smislu, čutiš kdaj, da imaš tu kako poslanstvo?

»Pa ne vem. Odvisno od obdobja v katerem sem. Ne bi rekel, da mam poslanstvo, bolj mi je važno to, da živim najboljši lajf, kar ga lah živim. Recimo … kdaj se mam sam fajn, ne razmišljam o tem, da lah moja dejanja vplivajo na druge slabo. Kdaj pa ful celostno razmišljam pa iščem meaning, ka je point, humanity, rad bi se konstantno izboljševal. Včasih je pa perspektiva kot neka psihedelična izkušnja – sam človek si, tu si, vsak dan se ti neki dogaja in če stopiš mal stran od tega, vidiš, da si dejansko sam ena žival. Zato chill, vse bo vredu. Morš pa delat na tem, da bo vse v redu. Včasih si mislim, da bo kr magično vse vredu in se bom z nekom recimo pobotal samo zato, ker mine cajt, ne zato, ker sem js neki nardil za to. Sam se zavedam tega. Zdej sem mel izgovor ŠŠK pa eMCe, ful dela, delavnice, eventi, opisi, dogodki, ono, ovo, dejansko se sam o ŠŠKju še menim. Nisem si vzel časa za pomembne stvari, zdej sem pa vesel, da sem stopu mal stran, morm se mal osredotočit nazaj na odnose. Tudi sam s sabo morm predelat več stvari, ka bom glede študija, poklica, lajfa. Ja, bla je brutalno fajna izkušnja, zdej je pa tega konc in morem naprej. Ne bi si želel bit ono: »Ja, koo sem js bil predsednik … to mi nismo tk delali … «. Nočem bit ko nek tak starček haha.«

Ja, eni težko spustijo. Si pa omenil prej, da maš otroka v sebi, da znaš bit razigran, kateri parametri morjo met kljukco, da se fajn počutiš?

»Morem bit mentalno v redu, js pa to enačim s tem, da si ne meglim misli s čimerkoli, al je to telefon, alko, kajenje, dolgo bedenje, slaba prehrana. Takrat nimam dobrega vajba. Pišem dnevnik, probam ne bit tok na telefonu pa da ne zabušavam, pol pa to pride samo, to veselje. Ljudje, ki so mi blizu hitro opazijo obdobja, ko nisem ok. Sem lah tud sam v postli cel dan na telefonu. Kot predsednik sem mogu rihtat stvari, mogu sem bit kul, če bi bil skos zafustriran, bi to ful vplivalo na odnose znotri ekipe. Je pa vse to izkušnja, ko si mlad, maš to srečo, da je več prostora za napake.«

Dnevnik? Wau. Redko še slišim, da kdo piše dnevnik.

»Ene par let ga že pišem. Petindvajset konS zvezkov mam napisanih haha. Ko sem padu v študij psihologije, me je dosti zanimal self improvement. Mogoče sem ga tudi zato izbral. Zasledil sem, da preko pisanja izražaš tisto, kar težko ubesediš in prek pisanja lažje povem, kaj čutim. Probam res pisat vsak dan. Ko sem pisal najbolj banalne stvari, sem opazu, da moja roka prehiteva misli in sem dobil zanimiv uvid v neke situacije in sem jih lažje shendlal. Refleksija. Ne bremeni me več.«

Si človek, ki obžaluje?

»Zdej treniram otroke atletiko, že neki časa. In še kr si ne zapomnim vseh imen haha. Sem ko neka zlata ribica. Tk da ne, ne gledam ful nazaj. Prošlo je, vredu je. Ne ganejo me pol tud neke stvari, ne vem, recimo kako bo zdej odraslo življenje. Iz preteklih izkušenj se probam neki naučit. Ok, če sm nekoga prizadel, se obremenjujem, sploh, če mi je oseba pomembna. Načeloma pa – vsak dan je nov dan. Zdej mi je všeč, da bom mel čas da zadiham in mogoč zgladim kake odnose z bližnjimi ljudmi.«

V tem času si dosti delal z mladimi, z generacijo in mlajšimi. Kako bi opisal neko, recimo stanje duha, v lokalni skupnosti?

»Malo je te apatičnosti, to sem pri sebi tudi kdaj opazu. Lažje je it na fon al pa špilat igrce, kot pa neki spremenit. Mel sem pa sense of responsibility, da morm pač zrihtat kar mam. Pomembno je tudi na kak način pristopiš do mladih. Mislim, da majo velikokrat filing, da ne morjo nč nardit, primerjajo se med sabo. Vseh pa itak ne boš dobil sem. Generalno mislim, da se nekateri želijo dokazat in pokazat v smislu največ keša mam, ful sem jeben, pol maš pa kup ljudi, ki to totalno zavračajo in so ful “normalni”. Mlade punk »straight edge«, ki niso na socials, ne pijejo, furajo svoj lajf.«

Kok težko jih je potegnat sem, vključit v neko »angažirano« mladino?

»Ful je težko, ker majo svoj jezik, vsaj ti mlajši in morš bit ful v stiku s tem. Kar pomeni tud ful bit na fonu. Pomoje jih je v tem obdobju vsega mal strah. Ono – če ne grejo moji frendi, js tud ne grem. Gradili smo na posameznikih. Recimo na predstavitvah na Šolskem centru Velenje smo koga poznanega pohaklali pa mu rekli, naj pripele še kolege. Največ smo se ukvarjali s tem, kako skomunicirat z njimi. Nardili smo neko stvar, ki se nam je zdela ful pomembna in upali, da jih bo pritegnalo. Če je pršu en nov, je pršu pa sam en nov in tk naprej, en po en. Moj point je bil, da več glav več ve. Vsak ma priliko sodelovat, sej jih vmes zgubiš ene dve tretjini, eni pa ostanejo in s tistimi neki gradiš.«

Mladi ste itak, vsaj meni se zdi, pomemben del mesta. Sploh tisti, ki ste predstavniki mladih in imate dejansko v neki meri vpliv na lokalno politiko in družbo. Katere so močne točke Velenja?

»Zdej, ko se več udeležujem srečanj mladinskih centrov, recimo preko URSM-ja, Mreže MaMa, mednarodnih projektov, nacionalnih posvetov, lahko rečem, da nikjer v Sloveniji ni kot v Velenju. Tudi, če primerjam nekatere druge klube … pri nas en petek nič ne dogaja pa je vse narobe, haha. To se mi zdi tk unique, res. Tu se vidi podpora mladinskega centra, da je vse skupaj prepleteno z eMCejem in ŠŠK-jem. Da je zadaj močna tradicija predsednikov, članov. Od direktorja knjižnice, do nekoga na občini, celo na banki me je en bivši ŠŠK-jevec vprašal, če mamo še na isti lokaciji pisarno, haha.«

Kje bi pa bile rezerve?

»Mi smo generacija, ki je še bila v tem vajbu, da je treba it vn, žurat, delat neke zabave, velik poudarek je bil na tem, zdej pa mislim, da so mladi bolj na day time dogodkih, da niso več tok za night life. Korona je veliko vplivala na to. Enako velja za koncerte, jih kr na Youtube-u gledajo doma v postli, haha. Treba jim je ponudit različne aktivnosti, ki ne vključujejo popivanja. Več drugačnih vsebin. Kvalitetno preživljanje prostega časa.”

A si upava napovedati kje bo ŠŠK čez, ne vem, 30 let?

»Takrat bo približno 90 let ŠŠK-ja, kr noro, haha. Mal je ta strah kaj se bo zgodilo zaradi globalizacije, lahko bi počasi upadala pomembnost nečesa lokalnega, tudi eMCeja recimo. Lahko, da se bo prestrukturiral v neki drugega, v nek dnevni center, da ne bo več nočni klub. Al pa bo zarad tega, ker bo vedno bolj vse politično korektno, nastalo neko močno uporniško gibanje in bo sam še bolj eMCe plac, a veš ka mislim. Vzponi bodo in padci tudi, ena ekipa bo mal boljše pelala stvari, ena slabš. Nikol ni isto. Vsak dan je neki novga. To je fajn.«

In ker si vendarle eMCe faca, dej povej, ga mesto rabi?

»100 posto mislim, da ga rabi, se pa generacije, ki so odraščale s tem prostorom, mogoče preveč oklepajo definicije tega placa. Ni več kot je blo in treba je spremenit koncept, idejo tega placa in se prilagodit času. Še posebej, če je to mladinski kulturni klub, študentska scena. Več bivših, starejših predsednikov mi je kaj očitalo, tudi recimo, če smo prekinili kakšno tradicijo ali pa jo samo želeli prekiniti. So mi tudi kdaj navrgli, da so bili včasih v ekipah intelektualci, neka gonilna sila, ki so ful furali stvari naprej. Ok, respect, sam zdej se mi pa zdi, da je vse tok zabetonirano, vse mamo in ni take potrebe začet nekih stvari na novo, kot je mogoče blo včasih. Neki se zares borit, sam zato, da se, pomoje tud ni smiselno. Vse je safe, kar pa ni vedno ok. Mogoč je pa naslednji korak nas mladih, da neki res drastično spremenimo v Velenju oziroma začnemo neki novega, neki svojega. Bomo vidli!«

Tadej Vončina: »Velikokrat sem prišu peš v Velenje in šel peš nazaj, tri ure pa pol v eno smer.«

Tadej je star devetnajst let in prihaja iz Lepe njive. Odraščal je na kmetiji in izkusil tisto pravo kmečko življenje, ki si ga mogoče sploh ne zamišljamo več. Trdo delo in veliko odrekanja. Še preden sva se zares spravila k intervjuju mi pove, da je danes slabše spal. Skrbi ga kar nekaj reči, tudi takšne, ki večino sovrstnikov ne. Zgodba fanta z velikimi očmi in prikupnim naglasom se me zelo dotakne in na trenutke ostanem čisto brez besed.

Vsega nisva zapisala, sva pa skozi pogovor veliko povedala.

Vedela sem, da si iz Savinjske, nisem pa vedela, da imate doma kmetijo.

»Ja, en čas sem mel svojega telička in kure«, pove navdušeno. »Dej ti pokažem fotko!

Sicer pa imamo še druge živali, kar nekaj gozda, travnike. Dela ne zmanjka. Mama vsak dan vstane nekaj do petih in potem do večera rihta kar je treba.«

Kako si odraščal?

»Na kmetih noben dan ni isti, hkrati pa delaš vsak dan, cel dan pa nikoli ni konca. Bili smo navajeni na delo, na to, da nimaš prostega časa, da ne hodiš ven. Mi smo doma sredi goše, če lah tk rečem, najbližji prijatelj je bil 6 kilometrov stran. Sošolci so imeli telefone že v tretjem razredu, js sem ga dobil šele v osmem. Nekega starega, glih tok, da lah pokličem.«

U, madona. Jaz sem odraščala na Konovem, kjer je bila naša ulica polna ulica otrok.

Iz leve, desne, spodnje hiše. In še tiste nasproti.

»Trije otroci smo bili, imam brata in sestro, tk da smo se igrali med sabo.«

Kaj pa? »Štor smo privlekli, vzeli vsak svoj žebelj in se špilali kdo ga prvi s kladivom čisto zabije«.

Ahaaa pa to igramo v Ribnem, pomislim. Jaz, otrok s polno sobo igrač. Jaz, z Barbie hišo, bazenom, Tamagotchijem, Game Boy-em.

»Hodli smo na marof pa smo se metali iz strehe na seno. Salte smo delali.«

Prosim? Se nejeverno smejim. In se smeji tudi on. »Haha, ja, sej se ni nobenmu nič zgodilo.«

»Pa meli smo enega od prvih traktorjev v Lepi njivi. Takega ful dobrega oldtimerja. Ne vem točne letnice, ampak res, res star. Že pri 11 letih sem začel delat na žagi in kar sem zaslužil, sem vložil v ta traktor, da bi spet delal. Lani smo ga prodali.« Delat? Na žagi?

Se pravi si večino časa preživel doma, ni bilo toliko časa za druženje?

»Nisem se družil z nikomer do 14 leta. Takrat sem si kupil svoj prvi motor, 630 ur na žagi sem nardil za njega. Najboljši frend živi v Šmihelu in sem se mogu nekot pelat gor. Mam kr veselje do motorjev, ta je bil prvi, a ne edini«.

Če sem do sedaj kdaj samo potihoma razmišljala, da se veliko mladih kdaj sploh ne zaveda, v kakšnem privilegiranem svetu živi, povem sedaj to naglas.

Kako živijo drugi?

»Pri nas nismo praznovali nič, niti božiča, ni prišel Božiček, niti Dedek mraz. Botra je kdaj prinesla jajca za veliko noč. Nismo praznovali rojstnih dni. Prvič sem praznoval 18. rojstni dan in to glih v eMCeju.« Si predstavljamo, tako, zares?

»Takrat so frendi okrasili plac in mi kupli skiro, da ne bi skos peš hodu. Velikokrat sem prišu peš v Velenje in šel peš nazaj, tri ure pa pol v eno smer.«

Kakšen otrok si bil?

»Priden. Po tem sem bil znan. Pač, kmečko življenje sem mel. Večina ljudi, ki živi na kmetiji tk živi, dela se. En spomin mam, ko sem bil še ful mulc pa sem že s traktorjem vleku drva iz goše. Kr pustili so mi haha. Drugače pa tih, velikokrat žalosten.«

Učitelji niso opazili, da pri tebi nekaj ne štima?

»Verjetno so. Ena mi je kasneje povedala, da so. Sam … da pač ne morejo nič nardit.«

Ne morejo nič nardit. Ne morejo nič nardit?

Si kdaj razmišljal o tem, kako drugače živijo tvoji sošolci?

»Ko sem bil mlajši sem ful zavidal tistim, ki jim ni blo treba delat. Js nisem mel prostega časa, da bi kr tk neki okol hodu. Dobra stvar tega mogoče je, da imam delovne navade. Brez tega ne bi mogu delat kar zdej delam, tehnična dela na velikih koncertih.«

Kam si se pa vpisal v srednjo šolo?

»Za Mehanika kmetijskih in delovnih strojev v Šentjur, tam sem živel v dijaškem domu 2 leti. Ful je blo fajn. Najprej sem se sicer mogu navadit, nisem mogu spat. No, kasneje sem pa zaradi družinske situacije v šolo hodil iz Kriznega centra za mlade iz Slovenj Gradca. To pa pomeni, da sem se zbudil ob pol 4 zjutri, da sem prišu z javnim prevozom prav čas do šole. Nazaj sem se vrnil ob šestih zvečer. To je blo čist preveč. Zato sem se prepisal Velenje, na elektro šolo. Tu sem nekaj časa živel v dijaškem domu, kasneje sem se pa preselil v privatno stanovanje. Živel sem skupaj z eMCejevci – Luko, Dimitrijem in Stefanom, to mi je blo pa res ok, ko da z najboljšimi frendi živim. Videlo se pa je, da ni nobene ženske, ker je bil hladnik non stop prazen. Haha. Šolo sem tu potem uspešno končal.«

Kako si pa prišel v eMCeja?

»Eh, ful random. To je blo leta 2022. Brat mi je reku, če bi šel z njim po učbenike v Velenje. Predstavu mi je družbo, v kateri sta bila tudi Gal in Bine, sami fajn pobi. In odkar sem jih spoznal, sem vsak dan v eMCeju, ker so oni tam.

A veš, prvi dan, ko sma se z Galom spoznala sem zamudu bus za Savinjsko in mi je Gal reku, čeprav me sploh ni poznal, da bo z mano celo noč na busni počaku, da lah grem zjutri domov. In res je. To mi je najlepši spomin. Še zdej kdaj prespim pri njemu, njegova mama je tudi ful prijazna do mene, se fajn razumemo.«

Wau. To je pa bilo prijateljstvo na pravi klik. Kako pa si se počutil tu?

»Najprej mi je blo čudno. Pri nas doma v Lepi njivi nisi slišu niti za travo recimo, haha. Sam nisem bil dolgo kr tk tam, ker je Dian en dan pršu do mene pa reku: »Ej Tadej, ti skos sam sediš tule, a ne bi rajš kej naredu pa zaslužu?«. In sem začel delat kot dežurni, kasneje za šankom pa tehnika. Dian, Žiga, Muhič, Erik, oni so mi poleg Gala ful pomagali v lajfu, res.«

Kako pa so bili prvi delovni dnevi?

»Prvi dan, ko sem začel delat, sem bil dežurn, ful je bla gužva, prijetno vzdušje, všeč mi je blo. Vedno mi je blo mal nerodno, zarad kelnarjenja sem se pa naučil menit in razumet ljudi. Prepoznam čustva, tudi jezo in potem znam pristopit. Najtežje mi je bilo mogoče premagat ta strah, se soočit z ljudmi, social anxiety sem mel. Na Hiši groze mi je blo fajn delat, ker sem lah bil čist nekdo drug. Zadnjič sm srečal eno punco. Nisma se vidla več let in je rekla, da ji je res lepo videt, da govorim, da debatiram, da sem drugačen, js sm bil včasih skos tih.«

Zakaj hodiš v eMCe?

»Tk se mi zdi, da vsak, ko hodi v eMCe, pride sem z razlogom. Vsak od obiskovalcev ma svojo zgodbo, travmo, svoj problem. Zaradi eMCeja sem ugotovil, da ni normalno, ka vse se je dogajalo meni v otroštvu in mladosti. Glede na to, ka vse sem slišu od drugih, ni pa tudi neki najhujšega, kar bi se mi lah zgodilo, eni majo še hujše zgodbe. Tu te vsi sprejmejo. Znamo se poslušati med sabo, si pomagati.

Rad mam ŠŠK-jevce, vsi so ful prijazni in zabavni. So rekli, da je fajn energija, kadar gremo mi trije – z Galom in Erikom – kam zraven. Recimo na delovni vikend smo bili povabljeni. Pogovarjali smo se kk organizirat dogodke, razpise pisat, fajn izkušnja.«

V življenju si dal čez kr neki stvari, tudi grdih in težkih. Kaj bi rekel, da te je najbolj zaznamovalo?

»Da sem se v enem trenutku opogumil in se rešil iz tega kroga nasilja. To me je na pozitivno zaznamovalo.«

Če kdo, ki to bere, tudi zbira pogum, kaj bi mu svetoval?

»Moreš nekomu povedati, več časa, ko držiš v sebi, slabše je in težje je povedat. Ker sem bil samo doma cele dneve, nisem imel nobenega, ki bi mu lahko zaupal. V šoli sem se pa držal bolj za sebe. V zadnjih treh letih osnovne šole sem postal odličnjak in dobil posebno priznanje, v smislu za učenca, ki je najbolj izboljšal svoj uspeh. To mi je predal župan. Doma se za šolo niso zanimali, js sem bil pa vesel.«

Omenil si, da si v enem obdobju živel v kriznem centru. Bi malo podelil to izkušnjo?

»Meni je bilo v redu to, da se starejše zaposlene gospe tam z mano veliko pogovarjale. To je bilo najtemnejše obdobje v mojem lajfu. Razmišljal sem o samomoru. Si pa pod stalnim nadzorom. Ko se zbudiš, pozvoniš, te peljejo do wcja, lahko uporabljaš kuhno, dnevno sobo in teraso, ob omejenih času. Bil sem sam, nisem imel cimrov. Tam sem bil 2 meseca. Veliko sem razmišljal in ugotovil, da rabim čas za sebe, to je skor najbolj pomembno v življenju. Nisem se ustavil od malega, nisem se spraševal kaj se mi dogaja, meni so bile ene stvari normalne in sem mislil, da se tudi drugim dogajajo. Tu sem šele zares ozavestil, kako življenje sem imel do zdaj. Od takrat delam na sebi, končno mam normalno kilažo. Prej sem bil zelo suh, čeljust sem imel kar udrto. To je od dela, od stresa. Skos sem bil živčen, velik me je blo strah.«

Off the record sva govorila o alkoholizmu pa bi ga mogoče omenila v kontekstu življenja na kmetiji.

»Ko si bil še čist mali, so ti že ponujali »toukec«, ker je to baje fajn za holestrol haha. Pivo so ti kr nalili, kadarkoli si ga lahk dobil, se ni nobenmu zdelo nič takega. Zdej sploh ne pijem velik, se mi je kr zamerlo. Alkohol prinaša same slabe stvari. Že zjutri so bli ljudje na kmetih v kevdrih kdaj čist rdeči. Na kolinah smo otroci ure in ure na minusu mešali maso za krvavice, starejši so šli pa že kej spit. Roke so te pekle, tk mrzlo je blo. Še zdej se spomnem tega občutka.«

Kje živiš danes?

»Zdej živim spet doma, ker rabijo starši pomoč. Oče je fejst bolan, ne hodi več, mama ne zmore vse sama. Brat in sestra sta se odselila. Trudim se, da bi vsaj malo pomagal mami.«

Bi lahko rekel, da ste si dali novo priložnost?

»Ja. Mislim, da ja.«

Bi še živel na kmetiji?

»Ja, sam na kaki že razviti. Zdej je že velik mehanizacije, sploh za velike kmete obstajajo subvencije pa ti olajšajo, če moraš kej večjega kupit. Naša recimo ne paše tja po hektarjih. Želim si met neki svojega. Pa tak prihodek, da se ne sekiram skos, a pridem čez mesec al ne. Da bi bil svoboden. Pa da si ne bi lomil hrbta celo življenje, da ne bi bil na starost čist uničen.«

Življenje se ti je vendarle spremenilo, si odrasel, polnoleten, sprejemaš svoje odločitve, imaš več časa. Kaj rad počneš?

»Z avtom se rad vozim, v fitnes sem začel hodit. Hodim na sprehode. Že od nekdaj rad veliko hodim. Odkar sem spet doma spoznavam svoje starše na novo, prej se nismo zares nikoli menli. O ničemer. Zdej sem šele zvedel, da je bil fotr dober fuzbaler, pokazal mi je celo staro fotko, sploh ga nisem prepoznal. Postaven, močan. Mama mi je zaupala, kako je odraščala. Težka zgodba, huda. Drugač pa mama res ful fajn kuha, dela domače nudlce pa take stvari.«

Kakšne so pa tvoje vrednote, čemu slediš? Česa ne maraš?

»Delo, da je treba biti prijazen do vseh, js vedno rečem, da nikol ne veš, kdo ti bo šef haha. Niso mi ok dvolični ljudi pa tisti, ko sam govorijo kaj bojo naredli, nardijo pa nč. Da nisi fer do drugih.«

Kašno pa je tvoje delo, poleg vsega kar delaš v eMCeju?

»Delam na koncertih. Razložimo kamion, zvežemo luči in LED ekrane na oder. Všeč mi je delo, edino bedimo velik. Je kar tempo iz koncerta na koncert. Večinoma delamo čez vikend, ko so moji frendi fraj, js sem pa čez teden, ko so zasedeni, hehe.«

Kateri koncert do sedaj ti je bil pa najbolj wauuu?

»Dino Merlin, 40 tisoč ljudi, Slavonski brod, ful robe na odru. Nora izkušnja. Pa Senidah recimo.«

Te pa lahko redno vidimo na line up-u Mešalnice24.

»To me je pa Gal spravu zraven. Enkrat me je kr sam prijavu na Mešalnico24, kjer se lahko mladi učimo rolat in me dejansko naučil. Tk mi je blo všeč, da sem tudi doma začel sam kaj ustvarjat na programih kot so FL studio al pa Serato DJ pro. Kar me je pa najbolj potegnalo noter, če se lah tk izrazim, je blo pa to, da so me ljudje spraševali kdaj spet nastopam, ker jim je blo kul. Te pohvale so mi velik pomenle pa me nekak gnale naprej. Zdej sem že čist not in grem z veseljem za mešalko nardit fajni set.«

Plani za lajf?

»Trenutno avto porihtat, poiskat si redno službo. To mi je najbolj pomembno. Na resn job morem it, ne morem se več zanašat na študentsko delo. Spanje me mogoče še malo zejbava, to morem uredit. Živel bom trenutno še doma, čeprav mam do prve trgovine 7 km, to si v Velenju ne morte prestavljat haha.«

Še bolj nežno, drug z drugim. Ljudi s stiskami je ogromno. Ne živijo tam, nekje. V sosedni klopi so. V zgornjem nadstropju. Tretji v vrsti na pošti. Za sosednjo mizo v eMCeju. Tisti z najglasnejšim nasmehom. In tisti nevidni. Bolj strpno, več razumevanja in sočutja. In poguma, da pomagamo, ko lahko.

Katja Klinc: »Živimo s telefoni in praktično gledamo, kako tja izteka naše življenje. Ko jih pa le odložimo in se spravimo kaj narediti, pa nastanejo zelo dobri rezultati.«

Katjo sem spoznala v direktorjevi pisarni. K nam jo je pripeljal takratni grafični oblikovalec Festivala mladih kultur Kunigunda, Žiga Gojević. Zaradi študijskih obveznosti je predlagal, da bi bil mentor kakšnemu novemu talentu in počasi predal štafeto. Izbral je Katjo. Ko smo se pogovarjali kakšne so potrebe festivala (logo, grafike za družbena omrežja, merch, gif, video napovednik, plakati, jumboti, supremi, časovnice, gradiva za art ekipo, majice za ekipo, banner za Hišo bandov, predloge za časopise in še in in še), sem ujela njen zmedeni pogled. Tak »o-ow« pogled. Kot je povedala kasneje, festivala sploh ni poznala. Z Jankom sva ji podarila Kunigundino knjigo Pod svobodnim srcem, gre za zbornik srčnih slik, programskih poudarkov in zanimivih utrinkov, s katerim smo želeli na enem mestu zabeležiti dvajsetletni kardiogram festivala, in ji »zažugala«, da moraš naprej spoznati preteklost, razvoj, utrip, da lahko daš svoj pečat.

Ko je Katja čez nekaj mesecev pokazala prve ideje, smo si rekli: »Ta je naša!«. V tem času se je vključila tudi v druge projekte mladinskega centra, igrala je lik Samare v Hiši groze in se udeležila ter bila mentorica na mednarodnih izmenjavah.

Stara je dvaindvajset let, v tem letu pa je zaključila prvo stopnjo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje – Univerza v Ljubljani, smer Grafično oblikovanje. Ravno te dni čaka rezultate vpisa na magistrski študij. »Kmalu me čaka iskanje službe«, zavzdihne.

Kaj pa si želiš? »Rada bi se uveljavila kot oblikovalka. Še prej pa, če bo le možno, izkoristiti izmenjavo preko programa Erasmus +. Mikata me Portugalska ali pa Poljska.«

Začneva pri grafičnemu oblikovanju, najprej me je zanimalo, kako je doživljala svoje prvo leto kot ustvarjalka celostne grafične podobe Kunigunde.

»Povabil me je kolega Žiga pa sem si rekla, zakaj pa ne, čeprav v resnici nisem vedela za kakšen festival gre (smeh). Zame je bila nova izkušnja v smislu oblikovanja, končnega izdelka, delovanja v timu, kaj vse bo iz tega nastalo. Na začetku je bilo težko, ker si nisem točno predstavljala kaj vse me čaka. Ko pa smo sedeli skupaj, je steklo. Dobila sem usmeritve, razumela sem želje in smo se našli. To sodelovanje je dvignilo moja nadaljnja pričakovanja do sebe in naročnikov.«

Kako pa si se lotila dela, čez kakšen proces si šla?

»Najprej sem se lotila Kunigunde, kaj sploh je (smeh). Pregledala sem zgodovino in prebrala zgodbe. Potem sem razmišljala o tematiki, ki jo je ekipa izpostavila za to edicijo. V Velenju je bilo to leto Green Leaf-a in tudi mi smo razmišljali bolj »na zeleno«. In moj odgovor je bil v smeri »green washinga«, bombardiranje z zeleno. Priznam, da se mi zelene tematike kdaj zdijo trenutna senzacija (smeh).«

Imela je ogromno idej, ki jih je skupaj z ožjo programsko in promocijsko ekipo strnila v ožji izbor, dokler nismo izbrali en logo. »Ta način dela mi je veliko pomenil, skupinski uvid mi je dal najboljšo smer. Prvič sem sodelovala pri čem takem. Potem pa nič, idejo imamo, temo imamo, logo imamo, sledi dolg seznam na »to do« listi.«

Kaj pa elementi konkretno, kako si jih ustvarila, kako bi logo opisala?

»Kar preprosto, grafično dvopomensko, sam logo je lahko srce ali bomba, kakor vzameš. Neke vrste odraz časa, na vojne po svetu, na to, da se na okolje gleda skozi marketing pa te fore.«

Kaj si se naučila? »Delat po časovnici, vsaj približno,  manageriranje lastnih datotek, hitro odgovarjanje na maile, sledenje smernicam, ki se ves čas izpopolnjujejo, delati v ekipi, zraven pa se tudi zabavati.«

Prvič si ustvarila tudi merch, kaj predstavlja?

»Ta majica je velenjska kultura v eni sami majci (smeh). Mladina v hoodijih, obdana z drevesi in bloki. Razmišljala sem o parku v mestu, zgodovina Velenja, to me je takrat zanimalo.«

Kunigunda ti je zaupala tudi letos. Kaj se je spremenilo?

»Razmišljanje se je kar preneslo. Lani sem delovala bolj na zunaj, srce, bomba, okolje, vojne, kot sem že omenila, to leto pa sem šla bolj na noter, na lokalno skupnost, tema mi je bila bolj blizu. Pristop je bil drugačen, lažje se je bilo poistovetit, vidla sem ful nekih stvari, povezanih z mestom. Postavljala so se mi goreča vprašanja, taka, ko te kr glava zapeče, zato je bila malo rdeče – oranžna to leto (smeh). Je pa res, da je bilo lažje oblikovati, mela sem proces naštudiran, program je bil hitro zasnovan, vedela sem kaj delamo, estetiko je bilo lažje najti.«

Z nami si bila na programskem vikendu, kjer ste mladi izpostavili negotovo prihodnost doline. To si letos preslikala na majice.

»Ja, prva asociacija sta itak premogovnik in termoelektrarna, razmislek kaj vse spuščamo v zrak, ravnanje z drevesi, posek gozdov, povezava z globalnimi težavami, kot je še vedno vojna. Mačko sem naredila radioaktivno. Gas maska. Majica za merch je kar politična.«

PETJA PLAMBERGER:  “Ta prehod v odraslost prinaša anksioznost.”

S Petjo se dobiva v Letnem kinu ob Škalskem jezeru, kjer pravkar v zavetju mogočnih dreves poteka festival Neki poletnega. Ta dan so bile obiskovalcem na voljo raznorazne družabne igre, turnir v šahu in večerni Pub quiz, organiziral pa ga je Šaleški študentski klub. Del te ekipe je tudi moja sogovornica, ki opravlja vlogo podpredsednice. Aktivna je tudi na nacionalni ravni kot svetnica Sveta Zveze ŠKIS in Sveta ŠOLS.

Če niste najbolj domači v študentski sceni, vam to ne pove kaj dosti, zato en »schnellkurs« omenjenih organizacij.

Torej Zveza študentskih klubov Slovenije (ŠKIS) je krovna organizacija študentskih klubov iz vse Slovenije. Ukvarja se s študentskimi problematikami in zastopa interese študentov na lokalni in nacionalni ravni. Klubom, kot je naš ŠŠK, nudi podporo pri izvajanju projektov, izobraževanj in prireditev, skrbi za informiranje mladih o njihovih pravicah, možnostih šolanja in zaposlovanja, ter organizira večje dogodke, kot je na primer tradicionalna Škisova tržnica. (To pa vsi poznamo, hehe). Verjetno ste slišali tudi za krvodajalsko akcijo »Častim ½ litra!«.

Študentska organizacija lokalnih študentskih klubov (ŠOLS) pa predstavlja mrežo lokalnih študentskih klubov, ki delujejo zunaj univerzitetnih središč. Njena naloga je povezovati te klube, skrbeti za enakomeren razvoj študentskega organiziranja po regijah in zastopati študente na državni ravni. Prizadeva si predvsem za ohranjanje lokalne pripadnosti in razvoj mladih v domačih skupnostih.

Svet ŠOLS, kjer deluje Petja, je najvišje predstavniško telo študentskih organizacij lokalne skupnosti.

Nasmejano dekle z zanimivim imenom bi opisala predvsem kot prijetno, odgovorno, zanesljivo, empatično, razumevajočo, a tudi odločno. Ima to lastnost, da v stresnih situacijah ostane mirna in zbrana. Če se motim, to dobro skriva.

Veselila sem se pogovora, ker jo vedno rada srečam. In kako je ona srečala nas?

»Videla sem tvoj poziv, da iščeš ljudi na programu eMCe plac ozavešča. Zdela se mi je zanimiva pobuda. Bežno sem poznala eMCe, ne pa zares. Poslala sem mail and the rest is history, ostalo je zgodovina (smeh). Začela sem pisati članke na različne teme, pripravljala sem infografike, z Janjo sma organizirale pogovor o spolnosti, kamor sva povabile Lucijo Burgar.«

eMCe plac ozavešča: Lucija Burgar

Zelo fajn je bilo sodelovati s tabo in sem vesela, da si prišla zraven. Večina ljudi pa te pozna kot ŠŠK-jevko.

»Na zaključku mladinskih organizacij me je Rok, ki ga nisem videla leta, cel resen pocukal, da bi se rad z mano pogovoril. To me je kar začudilo, razmišljala sem, kaj bi se pa midva imela tako resnega za zmenit, kaj sem naredila?! (smeh). No, povabil me je, da bi v drugem Golobovem mandatu prevzela odbor za izobraževanje in socialo in sem rekla ja, itak.«

Kako pa se spominjaš začetkov?

»Vse se mi je zdelo zelo kompleksno, nič mi ni bilo jasno. Potem pa sem začela spoznavati ekipo in se udeleževati sej in se počasi uvajati. Danes sem srečna, da sem postala del tega. Ogromno sem se naučila, spoznala sem nove ljudi, se z nekaterimi ponovno povezala, v bistvu mi je tudi Velenje zaradi tega postalo bolj domače.«

Kaj bi rekla, da je bil zate največji izziv, ko si začela delati?

»Poleg dokumentacije, ki mi je še danes izziv, samo postavljanje projekta. Pri tem je ogromno segmentov, ki jih nisem poznala, ampak moreš poštudirati tudi na njih. Presenetilo me je, kok stvari je treba zrihtat, koga vse poklicat, na kaj vse mislit. Na začetku se nisem zavedala, da moreš imeti res vse pod kontrolo. Zdaj je drugače, sicer imam še vedno seznam, kaj vse moram obkljukat, sam si rečem »gremo naši!« in speljemo.«

Kaj ti je bilo pa takoj všeč?

»Ekipa. Ko skupaj narediš neki fajnega, ko si pomagaš, ko en drugemu nekaj dajemo skozi proces, ta občutek ponosa in veselja, ko zrihtamo, to največ šteje. Ta koncept, da delamo mladi za mlade.«

Potem pa je predsednik postal Teodor in tebi se je spremenila vloga … gospa podpredsednica!

»Ja, js sem si želela ostati v ŠŠK-ju tudi z novo ekipo. Teodor me je potrdil kot podpredsednico kluba. Iskreno, nisem pričakovala, da bom dobila tako odgovorno funkcijo.  V prvem mandatu sem pokrivala še odbor za kulturo in zabavni program, v drugem pa sem svetnica.«

Kaj pa dela podpredsednica?

»Kaj ne dela! V prvi vrsti daje podporo predsedniku, skrbi za tekoče zadeve kot so administracija, sestanki, klici, bdi nad tem, da se zrihtajo stvari, asistira pri dogodkih, sfura kakšen svoj projekt, hodi na seje ŠKIS-a in ŠOS-a. In vse ostalo, kar ji predsednik naroči (smeh). Sem, kjer se me rabi.«

Koliko pa imajo nacionalne študentske organizacije posluha za klube?

»Kar se tiče Zveze ŠKIS, bi rekla, da se res trudimo. Smo sicer omejeni, ker so nad nami še višje instance, ampak kolikor lahko, podpiramo dobre prakse in odpiramo diskusije. Vse entitete se trudijo, da bi lahko bolj soodločali pri pomembnih odločitvah in tesneje sodelovali z ministrstvi.«

Kaj bi pa rekla, da so najbolj izstopajoči problemi, ki jih zaznavate v študentskih organizacijah?

»Odvisno od oblike organizacije, vsi pa že nekaj let opažamo kadrovsko stisko. Sprašujemo se, kako bi privabili mlade, da bi se aktivno vključili. To je tema tako znotraj ŠŠK-ja kot ŠKIS-a. Mlajše generacije delujejo bolj pasivne ali pa mogoče samo ne najdemo skupnega jezika. Mogoče jim ne znamo na dovolj zanimiv način predstavit možnosti, ki jih imajo.«

Takšne teme se verjetno odpirajo tudi na sejah. Kako pa potekajo vaše seje?

»Vsak se more na sejo pripravit, to je zelo pomembno. Potem poročamo o projektih, ki smo jih izvedli in predlagamo nove, sledi odprta debata o marsičem. Z ekipo se zelo razumemo in družimo tudi izven »uradnega« dela in se to vidi. Kot je omenil Uroš v prejšnjem intervjuju, zaradi različnih perspektiv, zanimanja, smeri študija in izkušenj, se razvijajo kvalitetni pogovori in na koncu prejemamo skupne odločitve.«

Kako pa hendlate različna mnenja, pričakovanja, mogoče tudi vizijo?

»Predvsem s komunikacijo, trudimo se razjasnit stvari do konca. Do sedaj nikoli ni prišlo do kake eskalacije, kar me veseli. Vsak argumentira svoje mišljenje in potem najdemo »middle ground«, srednjo pot. Znamo povedat svoje mnenje, hkrati pa poslušati druge in upoštevati tudi te druge vidike.«

Kaj bi rekla, da ŠŠK daje mestu?

»Trudimo se delat raznolike dogodke, da vsak neki najde za sebe. V mesto to vnaša nek utrip, sploh recimo Dnevi mladih in kulture. Maj je tradicionalno »naš«, to je mesec mladosti, celo leto se ve, da bo takrat dogajanje. Sledi mu Lakefest, upam si trditi, da je to res udaren zaključek poletne koncertne sezone v Velenju. Z drugimi manjšimi dogodki, ki pa so tudi pomembni, pokrivamo več lokacij, pripomoremo k temu, da mesto diha. To prinaša kontinuiteto živahnosti na tak in drugačen način. Mladi se s tem, ko smo aktivni, učimo, se razvijamo, spoznavamo delovanje občine. Te kompetence lahko nekoč izkoristimo v profesionalni karieri, v prihodnosti pa tudi vračamo lokalni skupnosti. S to vpetostjo v študentske organizacije se gradi naše zavedanje o problemih, ki jih imamo kot družba. Mladim lahko kaj tudi pomagamo rešiti.«

To pa je tvoj zadnji mandat, ker ravno zaključuješ faks. Si študentka psihologije.

»Trenutno intenzivno pišem magistrsko in delam v kadrovski službi, ja. Kar se tiče konca … trenutno mam obrambni mehanizem zanikanja haha. Še bolj cenim vse dogodke in trenutke, ker so zame v tej vlogi zadnji. Verjamem, da bom imela krizo, ker je ŠŠK zelo pomemben del mojega življenja. Vem pa, da morem tudi to dat čez in sem nekako pripravljena na druge priložnosti, ki me čakajo. Je pa to obdobje, ki je malo zmedeno. Tudi moji kolegi, ki so v podobni situaciji, so malo tesnobni. Se trudimo iti čez to s proaktivnostjo in medsebojno podporo.«

Kaj je tvoj pečat, kaj puščaš za sabo?

»Vse kar sem počela, sem z ekipo, ne morem izpostaviti samo sebe. Sem pa ponosna, da imajo mladi preko ŠŠK na voljo subvencionirane razbremenilne pogovore z Nevo iz Psihologike. To smo si dolgo želeli.«

Treba je izpostaviti, da je Petja na to vprašanje odgovorila precej (pre)skromno …

Kako pa si zadovoljna z izbiro faksa?

»Ena boljših odločitev v mojem življenju. Če se navežem na ŠŠK – če ne bi študirala psihologije, ne bi pristala v tej sceni, tk se je vse začelo – s pisanjem tovrstnih vsebin za program eMCe plac ozavešča. No, gledala sem velik »true crime« oddaj in me je začela zanimati forenzična psihologija. Pristala pa sem na področju kadrovske in organizacijske psihologije haha. Ampak mi je tudi to super. Z delom v ŠŠK-ju sem ugotovila, da mi paše projektno delo, rada imam stik z ljudmi, veliko je dinamike.«

Če še ostaneva malo pri psihologiji – veliko govorimo o duševnih stiskah mladih …

»Tempo lajfa je enostavno prehiter. Zgoščenih je ful informacij, prihodnost je negotova, nepremičninski trg vemo kak je, vsi se sprašujemo, kaj bo z nami? Ta prehod v odraslost prinaša anksioznost. Pri večjih spremembah seveda čutiš negotovost. Mi je pa vzpodbudno to, da se več govori o duševnih stiskah. Pandemija je v bistvu odprla to razpravo. Med korono smo ostali sami s sabo, nismo meli kam zbežat. Soočali smo se z osamljenosti. Zanimivo se mi je zdelo, kako je vlada komunicirala z nami.«

Kakšno mnenje pa imaš o tem?

»Mislim, da ni bila konstruktivna. Seveda jim je bilo težko, ampak zame je nedopustno, da predstavnik  vlade reče: »Uživajte, dokler lahko«. Tudi val protestov, razkrite slabe prakse, vse to je pokazalo, da delo ni bilo optimalno. Ogromno prostora je bilo za izboljšave. Krizni management je bil slab. Omenila bi tudi duševno zdravje zdravstvenega osebja, ki so bili takrat na prvi bojni liniji. Šele takrat smo začeli govoriti o bremenu, ki ga nosijo. Se je pa ustvarila oblika rezilientnosi in močan občutek skupnosti na socialnih omrežjih. Čeprav jih demoniziramo, so lahko tudi vidik povezovanja, zabave in informiranosti.«

Kako pa lahko ločimo kvalitetne vsebine na spletu od škodljivih?

»V prvi vrsti moreš poznat sebe in svoje triggerje. Če nekaj klikneš in ne vpliva dobro nate, moraš zavzeti distanco. Informacije je potrebno preverit čez več virov in iskati kredibilne. In se zavedati, da socialna omrežja niso resnično življenje, pomembni so mehanizmi podpore izven tega. Je pa povezovanje lažje na spletu. Tam lahko tudi izpostaviš nek svoj problem in se še kdo drug najde v njem.«

Kaj bi svetovala nekomu, ki doživlja stisko, a jo še zmore obvladovati brez strokovne pomoči?

»Podporni krog je ključnega pomena. Da nekomu poveš težavo, da dobiš povratno informacijo, to veliko spremeni. Na spletu pa previdno, ni vsak vir dober.  Jaz predlagam Nevine vsebine (Psihologika), spletno svetovalnico To sem jaz, dobre članke najdete na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje – NIJZ, fajn vsebine pripravljata Društvo psihologov Slovenije in Društvo študentov psihologije Maribor. To so dobri resursi. S tem pazljivo, a recimo za ljubezenske težave tudi CHAT GPT dobro odgovori. Pri globljih stiskah pa vas naj ne bo sram poiskati pomoč. To ni znak šibkosti, to je skrb zase, da boš prišel dobro čez situacijo.«

Kaj ti je ta študij dal?

»Joj, jaz bi ga res priporočala. Snov ti pomaga pridobit širši, racionalen in kritičen pogled na situacije in svet in tudi sam oddelek za psihologijo v Mariboru je sestavljen iz čudovitih strokovnjakov, ki te res opogumijo, tudi za življenje. Tam smo študenti res zacveteli.«

Kaj pa je tvoja vzpodbuda, ko ti je težko?

»Rečem si: »Mamo čez!« (smeh)

Nekaj iz »tvojega hofa« bi te še vprašala … spremljaš proces sprejetja Zakona o psihoterapevtski dejavnosti? Imaš kak komentar?

»Spremljam. Mislim, da ni bilo puščenega dovolj prostora za strokovno debato in premisleka o učinku, ki ga zakon prinaša ne samo uporabnikom, ampak tudi strokovnjakom, ki na področju že delujejo ter javnim izobraževalnim programom, ki usposabljajo strokovnjake na področju duševnega zdravja. Pomembno je, da pri določanju kriterijev sledimo smernicam s trdno znanstveno podlago, saj bo takšna usmeritev z največjo verjetnostjo prispevala v dobrobit uporabnika.«

To je tema, ki bo strokovno in splošno javnost verjetno še razburjala, midve pa se vrniva k tebi. Odraščala si Gabrkah, kako pa se spominjaš srednješolskih dni v Velenju?

»Druga tema, ja, haha. Vsak letnik sem bila nekdo drug. Od rock darkerce z grdimi, namazanimi obrvmi, do ne vem kaj vse. Nisem vedla, kaj bi bla. Začela sem z dobrim uspehom, kasneje pa naredila »akademski glow up«, ko sem izvedela kako visoke so omejitve na želenem faksu. Hengali smo v parku pred Gimnazijo ali pa pri komu doma, na jezeru. Js sem si kr delala dramo z nekimi stvarmi, dans si pa želim raje tiste probleme kot današnje, haha. So bili pa to lepi časi.«

Kaj bi bile neke prve asociacije?

»Preizpraševanje identitete, prijateljstva. Matematika. Ker mi ni šla, me je pa naučila učenja. Profesor R. mi je kar utrdil karakter! (smeh) Se pa spomnim, ko je prišla na šolo ekipa ŠŠK-ja in sem dobila mapico »Mamo čez«. Sem jo rada uporabljala in takrat nisem vedla, da bom enkrat del tega.«

Kaj te polni, osrečuje?

»ŠŠK, hehe! Rada sem psihologinja, rada raziskujem, rada berem, rada potujem, rada imam prijatelje.«

Kam bi poslala naše bralce na potep?

»Poleti kamor koli ob morje! Tajska septembra. To je bila res izkušnja, tok lepe plaže, morje, zahodi …  obožujem morje.«

Bliža se študentska izmena v Ribnem, kako se ti počutiš tam?

»Js sem bla lani prvič in mi je blo ful fajn. Res je sproščeno, noben ti ne gleda pod prste, lah sam si in to je čist ok. Mal «težimo« s programom, sam mislimo, da je to ful dober način, da se skonektaš s folkom. Z direktorjem mladinskega centra smo lani zakurili ogenjček v tipiju in poslušali tehno (bi rekla, da ni bil on DJ, op.a.), kje se ti lah še to zgodi? (smeh).«

Midve sva pri koncu, prihodnost pa je menda še daleč … kako si jo zamišljaš?

»Odvisno od trenutka. Pridejo momenti, ko ne vem, kaj si naj mislim. Je pa lažje, če veš, da nisi sam. Čutim, da bo vse ok. So neki faktorji, na kere ne morš vplivat, kar pa lah, kjer maš nadzor, si pa lah nardiš po svoje.«

Ej, sej to veš, da si v »naših krogih« prepoznana tudi kot najbolj strastna fenica Kokosy?

»Haha, ful fajni band so, ful rada delam z njimi, imajo veliko artistično vrednost, ne komplicirajo, nardijo žur, vse perfekt. Z veseljem jih kdaj organiziram za vas! Če sem v MC poznana kot »Kokosy girl« pa naj bo to »my legacy«, moja zapuščina (smeh)!«

Petjin najljubši komad je Lana ne, jaz pa vem, da marsikdo pomisli nanjo, ko se pevec Boris zadere: »Tiiiii … si moja najljubša oblika ljudi!«

LANA NE: https://www.youtube.com/watch?v=buwqxCJ6mKQ

SRCE: https://www.youtube.com/watch?v=pvW9yWxwUbE

UROŠ MIĆIĆ: »eMCe je iz mene naredil lokalca, čeprav sem »včeri« prišu!«

Uroša nisem spoznala v eMCeju, ampak pri sosedih – v Maxu. Postregel mi je bevando z limono (ja, vem …) in mi kasneje povedal, da je prvič slišal, da to obstaja. Kelnaril je z masko, ker smo še bili v nekih delno orahljanih korona časih. Ker tam poznam vse kelnerje (kdo jih pa ne … ane?), je vsak nov zanimiv. In izkazalo se je, da je ta študent iz Srbije res zelo prijazen, srčen in ima dober smisel za humor – kakšen Balkanec bi pa bil, če ga ne bi imel?

Najina prva srečanja so bila kar pestra, ker on ni znal slovensko, jaz pa, sicer za las rojena v Jugi, ne znam srbsko. Nikakor si ni mogel zapomniti mojega najbolj slovenskega imena, danes pa je že osvojil vsaj ključen del pesmi o Špeli iz planin. Nekaj časa me je klical Špila, meni se je pa zdelo čudno, da je Srbu ime Uroš. A ni to naše?

Kakorkoli že, s časom je jezik lepo stekel in tudi njegovo življenje je šlo v smer, ki si jo je želel – postal je del mesta. Ni več tujec, je … Ćićmi.

Trenutno končuje magisterij na Fakulteti za energetiko. Preden spregovoriva o tukaj in zdaj, me je zanimalo življenje tam. V Srbiji.

Kako je bilo odraščati v malem mestu, Ivanjici?

»Sem še generacija, ko smo se skos družli zunaj na ulici, nismo bili toliko navlečeni na računalnike. Marsikdo ga sploh še ni mel. Igrali smo fuzbal, šli smo se »golmana zezat«, najlepše spomine imam na večere, ko se je cela ulica otrok igrala skrivalnice. Tudi po dvajset se nas je nabralo. V trdi temi so se slišali klici, da mormo domov.

Pri štirinajstih sem pa šel v srednjo šolo v drugo mesto, v Čačak. Tam sem spoznal nove ljudi in drugačen način razmišljanja, kot sem ga bil vajen v našem malem mestu.«

Kaj je bilo drugače?

»Ma že to, da se na vasi sosedi več družijo, čutiš to povezanosti, srčnosti med ljudmi. Novo mi je bilo tudi to, da non stop spoznavaš nove ljudi, na »selu« vse poznaš haha.«

Kako pa si doživljal to selitev od doma, pri razmeroma mladih letih?

»S selitvijo sem dobil svobodo odločanja, ker sem živel sam. Ni mi blo več treba vprašat, če lah grem vn, kdaj morm prit nazaj. Čutil sem pa tudi težo, da bom nosil posledice za dejanja sam, ker starši niso bli tam, da bi me nadzirali in s tem kaj preprečili. Danes bi rekel, da sem šel prehitro od doma. Nisem bil dovolj samostojen in zrel.«

Torej si počel tudi kakšne neumnosti?

»Ja itak, pač te najstniške. Začel sem kadit, mal sem eksperimentral z drugimi stvarmi. Tudi to se mi zdi prehitro, vse probat. Ker sem kar ekstrovert, sem si hitro našel družbo. Čez poletje sem delal v »hladnjači« pa gradbena dela, da sem nekaj zaslužil, hodil na festivale, žural.«

Po srednji šoli se je pojavila opcija za študij v tujini. Bil si na predstavitvi faksov in med njimi se pojavi Velenje. Kaj te je pritegnilo?

»Verjetno to, da je to mesto izbralo več sošolcev haha. Sploh nisem vedel kam grem, nisem imel nobenih pričakovanj ali predstav. Spomnim se, da sem šel kak mesec pred prihodom na Google Earth iskat Velenje. Opravil sem tečaj slovenščine in to je blo to. Gremo.«

Zakaj si se odločil za ta pomemben korak?

»Želel sem nekaj novega, si malo razširiti obzorja, mislim, da je za človeka to zelo pomembno. Bilo mi je lažje, ker sta me starša pri tem podpirala, oče tudi finančno. K sreči mi je to lahko privoščil, nekateri mladi sicer pridejo, a morajo res veliko delati. Jaz sem se prvo leto posvetil samo faksu.«

Kakšna študentska dela pa si opravljal kasneje?

»Moj prvi študentski job v Velenju je bilo rušenje stavbe, kjer je stal (legendarni op. a.), Čuk v Starem Velenju. Ful je blo zanimivo. Dali so nam macolo in pajser in akcija! (Pomislim na Rage room haha.) Potem sem, kot večina, delal v Meku in v Gorenju za trakom, kasneje pa v Lamilesu, občasno v Malinci, na golf igrišču, na Pikinem Festivalu in drugih dogodkih Festivala Velenje, še zdaj pa za mladinske organizacije, v Kinu Velenje in ponovno v Gorenju, tokrat v razvoju.«

Tvoje izkušnje z Barcelono se bova kasneje še dotaknila, o njej si sicer že dosti povedal na pogovoru v eMCe placu: Moja izkušnja življenja v tujini, ki je še na ogled na Youtube kanalu Klub eMCe plac. Pred tem pa bi omenila tvoj doprinos k naši mladinski sceni. Si tudi ŠŠK-jevec.

Kako pa danes vidiš naše mesto? Maš kake slabe izkušnje?

»Meni je Velenje veliko ponudilo. Zdi se mi prijazno, vzdušje je sproščeno. Motijo me sam uničene ceste haha. Nimam slabih izkušenj, čeprav se mi sliši, da nisem od tu. Dostikrat je komu prej simpatično kk mešam jezike in besede kot pa da bi me grdo gledali ali pa me žalili. Se mi pa nasmejijo.«

Kako pa se vaša mentaliteta razlikuje od naše?

»Meni se zdi, da smo bolj »komšije«, pri nas poznaš cel blok, tuki sploh ne veš kdo ti je prvi sosed. Smo bolj narodno zavedni, tega nacionalizma ne čutim toliko (razen na tekmah in veselicah hehe, op. a.). Mogoče ni prava beseda, da ste hladni, recimo bolj zadržani, mi smo »opušteni«. Hkrati smo pa zelo tradicionalni. Drugačne vrednote živimo, tu je družba bolj odprta, vse je bolj sprejemljivo.«

Pogrešaš Velenje, ko greš poleti domov?  Po katerem domu imaš domotožje?

»Ja. Bolj kot da grem domov, bi rekel, da grem obiskat družino. Čeprav bo moja družina vedno nekako moj dom, ker sem tam in z njimi odraščal, ampak danes se tu počutim bolj doma kot v Srbiji.«

Če se vrneva še nekaj let nazaj. Zdej si preseljen v študentski dom, prvi vtisi so mimo – kakšni so?

»Ves čas sem si želel spoznati lokalce. Na začetku nisem našel načina, ker sem bil veliko v študentu. Tam so bli študenti iz Balkanskih držav, poznan jezik, znana mentaliteta in sem skos hengal njimi. Med prvim valom korone sem šel pa itak domov,  ker bil lockdown.«

Itak, da vprašam … kako si doživljal korono?

»Bil sem jezen, kot verjetno vsi moji vrstniki. Ono, ka mi bojo zdej oni govorili, a lah grem vn al ne?! Večino časa sem bil doma, tudi pri nas je bila policijska ura. Prve tri mesece sem bil pri mami na podeželju, imeli smo online predavanja, zvečer sem šel kej na zrak. Čez poletje sem bil pri atiju v mestu, tam smo se že malo bolj družli, veseli smo bili, da so se sprostili ukrepi, ni blo več feelinga, da si v zaporu. Eni so se je dejansko ful bali. Tudi js sem kdaj pomislil, če se bo svet sploh še kdaj vrnil v normalo, a bo kr skos neki? Čez čas pa se je vse umirilo in sem prišel nazaj sem.«

Ja, tudi ta normala, ki smo jo dobili »nazaj«, je relativna …

Kdaj naletiš na eMCe?

»Prvi spomin na eMCe mam, ko sem si rihtu bone v ŠŠK pisarni in se mi je zdel tak kul bar. Vidu sem plakat, da bo koncert Smokea Mardeljana in sem šel pa mi je blo noro. Nisem pa v tistem času mel koga, da bi hodu z mano pogosto sem. Kasneje sem spoznal Luko pa Mešakija, oba sta tam tudi kelnarla, Luka je zdej dober lučkar. Kasneje tudi preko tebe – ljudi in mladinske organizacije … curling haha.«

Zakaj pa misliš, da je eMCe place to be tudi za priseljence?

»Ker je sproščeno, ljudje te kr sprejmejo. Pa nasploh je v Velenju dosti tujcev in ne izstopaš zares. Da bi se hitro naučil jezika je fajn najt neko delo z ljudmi, kar šank definitivno je. Pa eMCe je pač tak … ko spoznaš enga, spoznaš vse.«

Čez čas pa si se tudi ti vključil v delovanje, najprej kot grafični oblikovalec.

»Ja, iz Barcelone, kjer sem bil na študijski izmenjavi. Tam je blo ful drago, štipendija mi ni pokrila vseh stroškov, mel sem težave s stanovanji, dolga zgodba. Ko si me vprašala, če bi lah naredu en plakat, sem takoj reku ja itak, pol sem se pa začel sekirat kk bom to zrihtu haha. Sem se pa naučil, čisti samouk, nikoli prej se nisem s tem ukvarjal. Zdej že par let oblikujem za eMCe. Res uživam, ko to delam. Slučajno sem odkril to o sebi, nikoli si nisem mislil, da sem kreativen, da bi lahko kaj takega znal. Brez vas tega ne bi nikoli vedel. Ful mi napolni srce, ko nekdo opazi in pohvali grafike. Lep občutek.«

»Ko sem prišel iz Barcelone, sem začel delat v tehniki, moj prvi dogodek je bila ponovitev ŠŠK koncerta Siddharte na Visti. Čeprav je kdaj naporno, je ful fajn. Recimo ob petih zjutri, ko še kr hebamo in smo že ful zmatrani, takrat pokamo največje fore pa se zezamo med sabo. Dober vibe je, fajn pobi so.»

… ja, nad mestom se po navadi že dani, ko jih Jošt spusti iz Viste.

»Takrat je bil predsednik Golob in sem mu izrazil še željo, da bi v eMCeju organiziral šah turnirje. Povezal me je s Teodorjem, ker je imel isto idejo. Skupi sma zaštarala projekt, ki se je nadgradil v ŠŠK ligo.«

Samo za intermezzo – to je prerastlo v novoustanovljeni Šahovski klub Velenje.

»Ja, na ligo in turnirje je hodil Vid, ki je pobudnik ponovnega odprtja kluba. Zaznali smo zanimanje med ljudmi vseh generacij in smo videli potencial v tem. Prostore mamo zdej v Planetu Generacij, dobivamo se vsak četrtek ob petih, tk da vabljeni!«

Evo, reklamo sva naredila, nadaljujeva …

»Ko je vodenje kluba prevzel Teodor, me je povabil v svojo ekipo. Z veseljem sem pristal. ŠŠK je en del mojega življenja, na katerega sem ponosen in sem za to priložnost res hvaležen.«

Kašna je tvoja vloga znotraj kluba?

»Sem deklica za vse, haha. Tehniko mam čez, sodelujem pa včasih tudi programsko. Organiziral sem dva dogodka z živo glasbo in sicer pravo »Kafansko veće«! Obisk je bil res dober in vzdušje tapravo.«

Ja, tudi kleni slovenci so začutili balkanski melos, zaplesali in glasno nazdravljali …

»Sodeloval sem na razstavi na temo Oktoberfestiča v Galeriji eMCe plac z Niko in Evo, oblikoval sem tvojo razstavo Ženske, na katere mislim ponoči v toaletnih prostorih eMCe placa. Organiziral sem delavnico grafičnega oblikovanja. Napišem tudi kakšen razpis. Pomagal sem na festivalu Park s5 dogaja, skrbel sem za nastopajoče. Karkoli kdo rabi.«

V prvi vrsti si torej segment tehnika, kaj je bil do zdaj največji izziv?

»Najbolj strah me je bilo taborjenja v Ribnem. Ful sem bil pod stresom, ker nisem poznal prostora, potreb, načina dela, ampak je blo na koncu super. Ribno je ful fajn plac, to more vsak vsaj enkrat doživet.«

Kaj ti je najbolj všeč pri ŠŠK-ju? Kako se počutiš v ekipi?

»Da lahko vplivamo na mlade in sceno, da imamo kdaj rešitve za probleme mladih, da jim lahko ponudimo kvalitetno preživljanje časa, da jim lah kej zrihtamo. Da organiziramo dogodke in se ob tem ful naučimo. V ekipi smo složni, folk je prijazen, dodana vrednost je, da študiramo različne stvari, od psihologije, umetnosti, kemije do energetike in še kaj vmes. Imamo različne poglede in kvalitetne debate.«

S kakšnimi težavi pa se soočate mladi?

»Z nerazumevanjem. Stiska, da more bit vse v življenju perfektno, čeprav vemo, da to ne gre. Vpliv socialnih omrežij in primerjanje z drugimi. Tam je vse tk fajn. Tudi osebnost. Ko spoznaš človeka pa kdaj hitro vidiš, da ni tak, kot se predstavlja. S porastom tehnologije se hitro razvijajo tudi odvisnosti, algoritmi in aplikacije so narejene, da te zadržijo na netu čim dlje.«

Česa te je angažiranje v ŠŠK-ju najbolj naučilo?

»Naučil sem se delovati v teamu. Veliko je prilagajanja, da pridemo do skupne odločitve. Spustijo te kdaj tudi na realna tla, v Srbiji rečemo: »I nad popom ima pop«. Znotraj delovanja in vsega kar počnemo najdeš nove talente, potenciale in jih lahko razvijaš.«

Sodeluješ pa tudi z Mladinskim centrom.

»Moj prvi stik z MC-jem je itak študent, praktično živim tam, kjer je njegov sedež. MC ti da veliko priložnosti, ne samo za delo, podpirajo tvoje ideje. Super mi je bilo, ko sem bil mentor na mladinskih izmenjavah, na Kunigundi sem delal poleg tehnike tudi intervjuje, kar je bilo za mene nekaj čisto novega. Pomagal sem na dogodkih v Starem Velenju, na Visti. Reku bi, da ti MC pomaga do nekega normalnega življenja tu. Ne sam s študentskim delom. Tu so, kadar ne zmoreš sam. Znajo te usmerit, te informirat. Če si v stiski, ti nudijo pomoč. Lah iz prve roke povem.«

Kok ti to pomeni, biti del tega?

»Ko pogledam nazaj ka sta men MC in eMCe dala, sem ono wau .. da sem del te skupnosti, zdej tudi del ŠŠK-ja, Velenja. eMCe je iz mene naredil lokalca, čeprav sem »včeri« prišu.  Dal mi je frende, ki jih mam res rad – Miha, Martin, Teodor.  Na faksu in v študentu Tamara in Matic. To je za zmeri.«

Pot pa te je zanesla tudi na študijsko izmenjavo v Barcelono.

»Pol leta sem živel tam in prišel nazaj spremenjen. Veliko je bilo lepega, veliko pa tudi težkih dni. Kljub temu je to eno najboljših obdobij mojega življenja, ker sem šel sam, brez sošolcev, nikogar nisem poznal, jezik mi ni ležal, ves čas sem imel neke probleme, ampak zelo, zelo me je vrgla iz cone udobja, non stop mi je bila izziv. Nepozabno, zato jo imam tudi tetovirano na nogi. Za večen spomin. Če imate opcijo za Erasmus izmenjavo, jo zagrabte.«

V Slovenijo si prišel pred šestimi leti. Recimo, da živiš tu nek miren lajf, medtem pa se, tako se zdi, v Srbiji dogaja revolucija. Kako ti spremljaš to dogajanje, koliko si vpet ali pa mogoče celo distanciran od dogajanja?

»Srbsko politiko spremljam. Kdorkoli jo, ve, da zakoni veljajo samo za navadne smrtnike. Za elito ne. Korupcija je dobila svojega mlajšega brata – nesposobnost. Na zelo pomembne funkcije v državi prihajajo neprimerni ljudje. Politika sama po sebi ni slaba stvar, s politiko lahko vplivaš na veliko stvari. Ampak pri nas so nujne spremembe, zato ta val protestov. Nismo zaspali. Za našo generacijo ves čas poslušamo, da smo samo na telefonih, da smo apatični, da nam je za vse vseeno. Ampak v resnici je ravno ta generacija sprožila največji protest v sodobni Srbiji. Ponosen sem na njih. Moja sestra je bila ena tistih, ki je prehodila 250 kilometrov od Niša do Beograda. Ker me ni tam, sem se udeležil vsaj protesta v Ljubljani.«

Oblast je še vedno na oblasti in protestniki še vedno protestirajo. Si optimističen glede izida?

»Res bi si želel, da se spremeni oblast. Da se organizirajo legitimne volitve in da dobimo kvalitetne predstavnike ljudstva. Malo me boli, ker nisem zraven. Iskreno, ko vidim fotke od družine, ki se udeležuje protestov in so kdaj tudi v prvi vrsti, to me ful gane. Po drugi strani pa čutim tudi olajšanje, ker sem si svoj študentski lajf ustvaril tu, kjer stvari funkcionirajo. Grozno je, da v svoji državi ne vidiš nobene perspektive, mladi ves čas odhajajo. V Sloveniji je sistem študentskega dela poštiman, kadrovske štipendije so na voljo, študentski boni … tega dol ni.«

Kaj pa ti povedo tvoji, kako komentirajo dogajanje?

»Da se je na protestih ustvaril en velik val pozitivne energije in upanja. Tisti občutek, da bo posijalo sonce. Je pa tudi policija vedno bolj aktivna, vsi se zavedajo, da so lahko jutri popisani, priprti. Ampak je vredno.«

Kaj pravijo frendi tu, debatirate kdaj o tem?

»Ja, ampak je normalno, da ne čutijo tega tako močno kot js. Tudi sam sem zgubil stik, v resnici ne vem več zares kako je živeti dol, kaj šele nekdo, ki ni od tam. Težko je ljudem opisati, zakaj je prišlo do tega in kaj se v resnici dogaja. Povod je bil en incident (zlom nadstreška železniške postaje v Novem Sadu 1. novembra 2024 op. a.), ampak to nezadovoljstvo in nemoč se gradita že leta.«

Kaj ti pomeni v lajfu največ?

»Zadnje mesece veliko razmišljam o odnosih med ljudmi, sploh tistimi, ki so ti najbližje. Tk da odnosi. Družina. Pomembno mi je s kakimi ljudmi sem obkrožen, trenutno sem v procesu, ko se trudim bolj izražat svoje mnenje, svojo voljo. Čeprav je včasih težko, je treba iskreno povedat to kar misliš.«

Kaj rad počneš?

»Rad hengam z ljudmi, potujem, poslušam muziko, igram šah.«

Ves čas te na nek način vleče tujina … kje se vidiš v prihodnosti?

»Potovanja so mi res fajn, ker doživiš nove stvari. Ne samo, da greš pogledat neke znamenitosti, ampak to, da raziskuješ ulice, opazuješ dogajanje, sebe, kako se znajdeš v novem okolju. Dobro ješ. Js ful rad jem. To so potovanja, življenje pa si predstavljam tu, želel bi se zaposliti tu. Slovenija mi je dala toliko priložnosti za dober lajf. Tega mi moja država trenutno ne zmore.«

Kaj je bila najbolj nora stvar, ki so jo naredil do zdaj?

»Skoču sem s padalom in med padanjem ugotovil, da so mi adrenalinske stvari ful všeč haha.«

Glede na to, da veliko poslušaš glasbo, te je prepričala tudi naša?

»Odkar razumem slovenski jezik mi je všeč tudi vaša glasbena scena, še posebej hip hop, recimo Mrigo in Ghet, Emkej, Vazz, iz rock scene pa Alo!Stari, Siddharta, MI2. «

Ko si omenil potovanja in, ker je ravno poletje, katere destinacije priporočaš?

»Barcelona itak, to zdej že vete, poleg nje pa recimo Valencio, Napoli in Bologno. Naučite se kaj iz moje napake – plačujte public transport, mene je nazadnje drago stalo, ko sem se delal nevednega turista haha.«

Čeprav zaključiva lahkotno, še dolgo razmišljam o tem, da tokrat zgodovino pišejo mladi ljudje.

Na ulice pride več kot pol milijona ljudi. In ne popuščajo. Zahtevajo pravico, demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic. Prižigajo luči, molčijo za žrtve, pripravljajo kulturni program, pojejo pesmi.  Med drugim »Svi u blokade« (Vsi na blokade), ki je v decembru nastala na Akademiji umetnosti v Novem Sadu.

»Mnogi pitaju me “Šta se ovih dana radi?”
Ja im svima kažem: “Evo na blokadi!”
Ustali su studenti i ne žele da sednu …

(Mnogi me sprašujejo: “Kaj počneš te dni?”

Vsem rečem: “Sem na blokadi!”

Študenti so vstali in nočejo več sesti …)

Študenti so vstali. In nočejo več sesti.

GAL KANDORFER: »Ni mi težko prosit za nasvet, tk se razvijam kot človek.«

Gal je star komaj 17 let (mi je napovedal, da bo ŠELE drugo leto osemnajst, pa sem ga skoraj malo očitajoče vprašala – kam se mu mudi?!, potem pa pomislila, da sem si vedno želela biti starejša kot sem in ko si starejši, se z grenkobo zaveš, da nikoli več ne boš sladkih 17.)

Posvetimo se fantu, ki ti zleze pod kožo ob prvem pozdravu. Ko sem ga večkrat opazila okoli eMCeja, sem vedno pomislila, kako je lepo vzgojen. Glasno pozdravi in močno stisne roko. Prvič in vedno. Je zelo odprt, komunikativen in iskriv. Eden tistih mladih, ki jih želiš na svojih projektih, ker opaziš njihov potencial.

Je tvoja mladost brezskrbna? Kaj opažaš pri vrstnikih?                     

»Bi rekel, da pretežno ja. Šola je seveda velika obveznost, ampak sem si zbral program, ki me zanima, in se mi ni problem učit. Nekaterim prijateljem je kar stresno, odvisno tudi kam hodiš in kako težko je. Včasih kdo kr fejst pojamra.

Druga taka stvar je denar. Vse se draži, men se zdi vse zelo drago. Mormo res delat, da si lah kej privoščimo. Če ti danes da kateri od staršev 10 ali 20 €, to ni več toliko, kot je bilo včasih.«

… in tako razmišlja dijak. Misli me odnesejo k stanovanjski stiski mladih pa h prekarnemu delu pa k premalo perspektivnim službam pa …

»Če pa misliš v širšem kontekstu, kot so recimo vojne pa bi rekel, da na nas neposredno trenutno k sreči ne vplivajo, sam posledice pa bodo. In to za vse nas. Včasih se sekiram, ka bo prihodnost prinesla.

Pa telefoni se mi zdijo problem, mladi ful preveč uporabljajo samo tehnologijo.«

V kakšnem smislu, da nimajo potrebe po druženju?

»Definitivno majo problem s tem kk navezat stike zuni, v živo. So vedno bolj zaprti, niso več tok outgoing, rajš so doma. Mogoče zato, ker potem niso izpostavljeni temu ka si kdo o njih misli. Ni pa fajn, po mojem mnenju nastane v glavi vedno več težav, če si skos sam not.«

Rekel si, da si zadovoljen s srednjo šolo, ki si si jo izbral. Kam pa hodiš?

»Na Medijsko v Celje. To je res edina šola, ki me je zanimala. Že v 6 razredu sem študiru, ka bi rad delu. V eMCeju sem malo spraševal folk kam so oni hodli pa kk jim je blo in je en omenil medijskega tehnika pa sem mal raziskal. Je tak super razvejan poklic, lahko deluješ na več področjih. Všeč mi je, da mam več opcij, da nisem takoj v neki specifičnega usmerjen. Šel sem na informativni dan in vedel, da to je to in sem res zadovoljen. Oblikovanje mi je super. Edino vožnja mi vzame nekaj časa, je treba kar zgodaj vstajat. Prednost pa je, da je sprememba okolja, drugi ljudje, mam pa Velenje še rajši, rad pridem vsak dan nazaj.«

Preden nadaljujeva s podobnimi temami pa ga naj še predstavim v kontekstu eMCe placa. Gal je pri nas natakar, fura dijaško sekcijo ŠŠK-ja, sodeluje pri programu in je pomladek projekta Mešalnica24, ki ga je pred leti vzpostavil Matic, za njim pa vodil Domen.

Enkrat si prišel sem prvič …

»Ja, kr kmal po koroni enkrat (dragi bralci, tudi tokrat ji nismo ušli). Na začetku so nas mal grdo gledali, ker smo bli res malinovci, tk so bli ono: »Ka zdej neki otroci sem hodijo?!«. Mi smo pa prišli dobesedno pit vodo! Skejtali pa hengali smo tamle pri Rdeči dvorani, bivši skejt park, ker smo bli žejni smo pa prišli fehtat kelnerje za kak kozarc. Tadej, Erik, Nik mi zdej prvi padajo na pamet, mi smo bli taka družba.«

In, ste dobli za pit?

»Vedno, nikol ni bil problem, na nobeni smeni! So se nas kr hit navadli haha. Čez čas smo pršli pa kdaj zares na drink pa se nam je hit razširu krog ljudi.«

In praviš, da si ful želel tu delat … »Ja, js sm si skos mislu kk bi blo fajn delat za šankom. Ful se mi je zdelo tako kul delo. In sm začel pomagat vse živo pa dežurat pa tk in so me zagrabli in zdej končno tudi kelnarim.«

O eMCeju je tok mnenj kokr je velenjčanov. Kak se je pa zdel tebi, ko si ga začel odkrivat?

»Men so ble vedno ful všeč poslikave pa tak nek alter vibe. Lepo mi je tuki. Ko pridem sem, mi nič ne manjka. Spoznal sem ljudi, ki jim lahko danes rečem frendi, z vsemi obiskovalci sem ono: »Ki si ti lejga serbus, serbus!«, greš en krog okol po mizah, da pozdraviš, da rečeš kako, men je to fajni filing.«

Kaj je bila tvoja prva naloga tu?

»Moj čist prvi job je bil v sedmem razredu, ko je bil Sešel šef šanka. Takrat je bil tudi del dijaške sekcije in so organizirali Park s5 dogaja (stavim, da si Gal niti v sanjah ni mislil, da bo nekaj let kasneje prevzel to vlogo) in me je prosu, če lah plakate raznosim po mestu. Z veseljem sem jih šel obesit, za nagrado mi je pa dal nekaj svoje napitnine. Pol pa čistilna, dežurstva, kdaj tehnika. Zdej že nekaj časa pa tudi program.«

Kaj te programsko najbolj zanima?

»Ja žurkice, haha, Mešalnica24. Začel sem spoznavat ta svet DJ-anja in Domen, ki ga lahko kličem moj mentor, me je vzpodbujal, da sem čim več rolal, spoznal me je z ljudmi, res sem mu hvaležen za to. No, on je mel veliko obveznosti na faksu in s tem manj časa pa mi je predal ta projekt. Men je blo to res bolano. Prav ono, js si lahko zamislim kak bo dogodek, kdo bo rolal, kaka bo časovnica. Najljubše mi je, kadar delamo dogodke zunaj, na terasi ali pa v Letnem kinu.«

Če Mešalnice24 še ne poznate – gre za inovativen izobraževalni projekt, zasnovan za mlade, še ne uveljavljene DJ-e, ki pod mentorstvom izkušenejših DJ-ev rolajo različne zvrsti elektronske glasbe.

Kako pa se lotiš organizacije?

»Je kar odgovornost, ko veš, da je vse na tebi. Jaz imam eno slabo navado, da delam stvari zadnji trenutek, to me včasih kr lovi haha. Mislit je treba na vse, večkrat koga poklicat, preverit, bookirat, potem je treba postavit prizorišče, pospravit, je kar nekaj dela.«

Si pa tudi v ožji ekipi za pripravo dijaškega festivala Park s5 dogaja, ki že vrsto let poteka pod okriljem starejših sovic – Šaleškega študentskega kluba. Tvoj prvi je bil lanski?

»No, Park s5 dogaja pa je zalogaj! Lani smo se ga lotili skupaj z Binetom, Erikom, Tadejem, Dianom, s podporo ŠŠK-jevcev in Žige. Najbolj mi je ostal v spominu dan, ko smo pred eMCejem pekli hamburgerje, potem smo zvečer gledali filme. Prijeten občutek je, ko ljudje pridejo, pohengajo, da se nekot povežemo in skupi neki delamo.

Poleg tega smo odkrivali novo lokacijo, Urbani park, tam smo se naučili, da popoldne ne moreš delat dogodkov, ker enostavno preveč hajca!«

Kako pa se ti zdi Urbani park, glede na to, da si strasten skejter?

»Ful je fajn, ker se mi zdi, da smo s tem v Velenju dobili nazaj sceno. Privabil je mlade, da furajo zraven starejših, vse generacije vidiš tam, od otrok do odraslih, community se je spet nardil. Pa itak je super, da mamo kje furat, na tk vlki površini. So mi razlagali kaka močna skejt scena je bla včasih pri nas in mesto nas je končno slišalo.«

Kaj ti je še v Velenju fajn, dovolj dogaja za mlade?

»Men se zdi, da mamo vse. Urbani park, bazen, so lokali, jezero, nč ne pogrešam trenutno. Problem je, da se večina mladih ne angažira. Eni so se od korone navadli, da so kr doma, da se ne socializirajo. Bi pa omenil tuki sloves eMCeja, velik delamo na tem, da bi pokazali, da ni vse res, kar ljudje govorijo.«

Na kakšen način pa misliš, da bi lahko to dosegli?

»Preko različnih projektov, recimo konkretno te dni bomo izkoristili Park s5 dogaja. Ker se ne dogaja samo v eMCeju, bojo prišli pogledat na druge lokacije in spoznali ekipo pa bodo vidli, da smo čist okej. Tk se mi zdi, da ljudje, ki pridejo na novo v eMCe, ne sprejmejo te raznolikosti tu pa se jim zdi čudna, ne obratno.«

Kaj si recimo slišal o eMCeju pa ne drži?

»Da v eMCe hodijo sami narkomani. To se res sam smejim. Ne hodijo sem slabi ljudje. Morš jih spoznat pa jih kdaj zares poslušat, nekateri so meli res enih hudih stvari v lajfu, vsak ma neko izkušnjo. To je za mene dodana vrednost eMCeja. Js iz teh zgodb vzamem neke nauke za sebe. Težke življenjske zgodbe čuješ tu.

Tudi meni je blo prvič mal nenavadno, mel sem občutek, da me vsi gledajo. Pol pa vidiš kok je to enega zanimivega, različnega folka in tu je čar, da folk kr sobiva.«

Kako pa je na tvoji strani šanka?

»Se zgodi, da je kdaj kdo nesramen, so pa to res izjeme. Samo delo je pa bolj zahtevno, kot se zdi. Ful se sliši lahko kelnarit, pač neseš pijačo do mize, sam v praksi je pa druga zgodba. Najbolj me je blo strah nosit pladenj, študiru sem, da se lah ruknem kam pa vse pade. Pa kave z mlekom. Ko mi je kdo to naročil sem bil v sebi: »Ne, nooo!«

Zdej sem ulaufan pa gre. To je zanimiv job, na velikih dogodkih je še posebej fajn, ker je velika ekipa, velik delaš, se mal zejbavaš, s frendi si, ka hočeš lepšga!«

Park s5 dogaja sva že omenila, ker pa prihaja njegov čas, mi malo več povej o festivalu, kako si prišel zraven, koliko je dela?

»Lani smo bili na skupnem delovnem vikendu mladinskih organizacij. Mladinski center Velenje nas je povabil zraven. Tema je bila organizacija dogodkov in dobili smo nalogo, da si zamislimo en dober projekt. Če bo dobro zastavljen, nam ga bodo pomagali uresničit. Moja ekipa si je zamislila skate session in koncert, vse skupaj pa se je lepo zapeljalo v Park s5 dogaja.

Ful je dela. Lani je blo kr overwhelming, ker sem bil prvič. Uredit je potrebno papirje, skos me je mal panika, pripraviti je bilo treba finančni plan, sam tu morem povedati, da nam ves čas pomagajo ŠŠK, MC in eMCe. Ker je tak support, smo dobili ful zagon. Velik smo se pogovarjali o idejah, čvekali smo ka vse bi lahko ponudili mladim in na koncu smo sestavili program za cel teden. Od športa, delavnic, koncertov.

Velik mi je to dalo, zdej poznam proces od začetka do konca projekta, recimo pri financah naprej sploh nisem mel feelinga kok kej stane. Oziroma, mislil sem, da je vse ful cenej haha. Bli smo pa letos tudi uspešni pri prijavi na razpis na mladinski strategiji, tk da to je super.«

Kako pa ste se ga lotili tokrat?

»Dela ga lanska ekipa z nekaj novimi člani, ob podpori ŠŠK. S prijateljem Lukom delama tudi grafike,  v tej fazi je oblikovanja kr velik, ampak naju to zanima in fajni filing je, ko vidiš povsod svoj finish product. Dogajalo bo več dni, takoj po koncu šole, po več parkih po mestu in to se nam zdi res top! Izbrali smo Park pred Gimnazijo, VISTA Park z razgledom, grajski park, Sončni park in eMCe gozdiček. Vključili smo koncerte, razstavo, ŠŠK Pub quiz, kuharske delavnice, treasure hunt in za dijake je vse to brezplačno.«

Omenil si ŠŠK, si v dijaški sekciji. Kako kaj sodelujete?

»Predsednik Teodor je najboljši, res! Ful nas zna vzpodbudit, da smo aktivni. Celotna ekipa ŠŠK-ja nam velik nudi, poskrbijo za nas, nas vključujejo, povabijo na seje in programske vikende. Počutimo se sprejeti. Tudi Mladinski center in eMCe plac sta do nas super. Smo povezani kot eno. Drugač pa – v prihodnosti bom gospod predsednik ŠŠK, moja javna želja ha ha.«

… ali napoved? No, poznamo te tudi pod imenom DJ RELIEVE. Kje si se spoznal z DJ-anjem?

»Dogodek je bil v Letnem kinu in me je čist fasciniralo. Gledu sm DJ-e in razmišljal, da bi js to ful rad delu. Začel sem poslušat elektronsko glasbo in vedno mi je bila všeč ideja, da ti rolaš musko in drugi plešejo na tvoj izbor. Čist me je navdušilo.«

Kako so pa to sprejeli doma? Verjetno bi bili bolj veseli kitare, mogoče harmonike (smeh)?

»Sem hodu 10 let v glasbeno in sem zares igral kitaro haha. Še kdaj zabrenkam za dušo. Sam v 9 razredu sm si pa res zaželel mešalko in mi je ati reku, da jo lahko dobim za rojstni dan. On mi je tuki velika podpora, me vzpodbuja in pravi, da enkrat bom ziher znan DJ, haha.«

Mešalko dobiš, kaj pa pol?

»Ja mal sem sam probval, kmalu me je pa Oštir vzel pod okrilje. Doma sem mel poceni mešalko, tako res za začetnike in da sem mel možnost spoznavat klubske, profesionalne, mi je blo bolano. Da lah rolam na to fajno opremo pa na zvočnike v eMCeju.

Mel sem kr tremo na začetku, sram me je blo stat pred mešalko, ker si izpostavljen in te folk gleda. Ko se navadiš, je pa ful fajn, vživiš se, kr padeš not, drugi migajo, fajni feeling. Če te po setu kdo pohvali je pa itak neki najlepšega.«

Kakšen je tvoj proces delanje glasbe?

»Se je že zgodilo, da sem dobil navdih, ko sem sedel v eMCeju haha. Ja vsedem se za komp in štartam, če je fajn ideja, jo nadgrajujem, če ni pa pustim pa pridem nazaj. Po feelingu, ko pride zlagam skup, ne silim se neki. Sem rad kreativen.«

A je to samo hobi, so ambicije višje?

»Rad bi mel kariero iz tega, želim si, da bi se lah full time osredotočil na glasbo pa rolal po svetu. House, drum’n’bass, to mi trenutno dogaja, sam vse spremljam, ful me zanima ta scena. Sanjam recimo o ALL STARS žurkah v Španiji na plaži. Zadnjič sem videl, da smo meli v Sloveniji žur na vlaku, take stvari so mi res kul.«

Kk pa prideš na sceno? Kje si že kaj rolal, najljubša izkušnja?

»Težko. Morš s kilometrino dobit prepoznavnost, dolgo hodit po sceni, se pokonektat se s folkom, ki ti lah pri tem pomaga. V Ljubljani in Mariboru sem že rolal. Bil sem navdušen, da sem v še večjem kraju, da pleše še več ljudi. Najljubša do zdej mi je pa bla ena privatka pri Lamperčku, bravo Lignite! In hvala, Domen, da si me povabu, nepozabno.«

Če si recimo pevec in zafušaš, publika sliši. Kaj lahko gre pri tebi narobe?

»Ja prehodi, sam, če ljudje niso glih poznavalci, ne opazijo. K sreči haha.«

Se ti zdi, da ima Velenje kaj festivalskega potenciala v tem žanru? OVERLAKE recimo je en tak dogodek.

»Vsekakor, v vseh žanrih, to smo videli že na Metaldaysih, ki so bili res wau. Lanski OVERLAKE je bil fenomenalni, ljudje so prišli iz povsod. Nekaj svežega je, všeč mi je velik oder, možnost kampiranja.«

Bi si želel dom ustvariti tukaj?

»Ne. Rad bi potoval, res čim več potoval in se samo občasno vračal nazaj, podoživet kak lep spomin. V tujino bi šel probat. Več šans imam za nek razvoj. Šel bi nekam, kjer je skos poletje, recimo v Avstralijo. Čeprav tam je pa mogoč prevroče haha.«

Kaj najrajše delate s frendi?

»Men je fajn, ko se usedemo, se kej zmenimo, da gremo kampirat, na morje. Kak fuzbal užgemo, heki.«

A si rad med ljudmi?

»Ja, js sm ful ekstrovertiran, rad sm v dobri družbi.«

Kaj pa pomaga, ko imaš slab dan?

»Naštimam si fajn musko, probam odmislit kaj me muči. Poklepetam s kolegi, se mal potožim, dobim kak nasvet. Ni mi težko prosit za nasvet, tk se razvijam kot človek. Dajo mi neko podporo, ponudijo rešitve, razložijo mi kk oni vidijo situacijo. Sem jim zelo hvaležen. Tadej, Erik, Muhič, Dian in cela šank ekipa, to so moji ljudje. Moji sodelavci so tud moji najboljši kolegi, a ni to fajn?«

Maš kakšen nasvet, moto, nekaj kar bi delil?

»Če se mal pošalim, je najboljši nasvet, ki sem ga dobil ta, ko mi je Dian reku: »Dej ne bit mutav!«. Hahaha. Ma, vse se zgodi z razlogom, iz vsega probam izvlečt neki pozitivnega. Večino časa se kul počutim, ker se vedno probam razvedrit pa si rečt, da bo na koncu vse v redu. Življenje gre gor in dol. Če pride dol je normalno, da bo šlo spet gor.«

Ka ti v lajfu velik pomeni?

»Bit uspešen. Ko pride moj čas, bi rad vedu, da sem naredu vse kar sm hotu in da nič ne obžalujem. Da sem probu stvari, da sem si uresničil želje.«

… » Pa je vendar sreča biti mlad, biti mlad in poln nad!« – Karel Destovnik Kajuh

DIAN ŽUNIĆ: »Treba bi blo kdaj zaplenit telefone pa poslat mlade vn na sonce!«

Dian v eMCe placu opravlja številne naloge – med najvidnejšimi je vloga vodje šanka.

Poleg tega je desna roka direktorja, organizator različnih turnirjev, niso pa mu tuja niti različna tehnična dela.

Ko sem se pripravljala na najin pogovor, sem razmišljala o tem, kdaj sem ga sploh spoznala?

Ne vem, a zdi se mi, kot da je od nekdaj tu. Eden najbolj prepoznanih eMCe fac te generacije.

Topel, prijazen, a odločen človek, fant z zanimivo zgodbo, ki se v naši državi, v našem mestu, začne šele v sedmem razredu …

Počakam ga na terasi v eMCe placu. Ko ga zagledam, ima polne roke, nekaj nosi, pospravlja, rihta … klasični Dian. Ko prisede, pozdravi in se nasmeji, ga najprej vprašam:

Kako si pa ti sploh pristal v eMCeju, najbolj alternativnem klubu v mestu?

»Haha, ful random. Dal sem odpoved v eni piceriji, kjer sem bil dostavljavec, in prišel sem s kolegom na kavo. Prisede Ana (nekdanja vodja šank ekipe op.a.), ji povem, kaj se je zgodilo in da rabim šiht. Me pogleda, vstane, pride čez tri minute nazaj in reče naj si zrihtam napotnico. Jo začudeno gledam, ona pa: »Ja, zdej delaš tu!«. Nisem imel absolutno nobenih izkušenj v strežbi, še pladnja nism znal nosit. Kr v roki sem nosu pijačo na začetku, da ja ne bi kej razlil. Moj prvi delovni dan je bil koncert Magnifica na Titovki in to je blo res noro.

Za tem pa sem zares začel v eMCeju in strah me je blo kave kuhat, druga naročila že zrihtaš, zmešaš drink, poračunaš. Prve kave so ble pa res ful v bedu. Gosti so se na začetku kr mal bunli, sam čez čas so vidli, da se trudim, da bo neki iz tega in so bli bolj prizanesljivi.«

Kaj te je pritegnilo, da si sploh prišel sem, kaj ti je blo všeč?

»Da je bil ročni fuzbal na voljo za špilat pa terasa se mi je vedno zdela fajn za posedet. Pa najdlje je odprt čez teden haha.«

Glede na to, da nisi bil redni obiskovalec, se ti je zdel ta prostor kdaj čuden?

»Ja, na prvo žogo recimo to, ko sem videl te umetniške maske po stebrih v dvorani, ziher se jih spomniš … Js sem se res vprašal kam sm to pršu. Bil sem navajen na lepe lokale, drugače urejene. Pa morš vedet, da nisem redno hodu sem, moja družba ni zahajala v eMCe plac. Še danes ne. Prišu je kak dan, ko smo prišli spit kavo, enkrat na par mesecev recimo.«

Če bi ti takrat kdo reku, da boš nekoč vodja šanka …

»Eh, nisem si sploh predstavlu, da je to možno. Šef Žiga je to vidu v men. En dan je pristopu cel resen. Js že mislim sam pr sebi, jaoo, ka sm naredu? On me pa vpraša, če bi prevzel vlogo vodje. Mal sem se ustrašu, nisem delal tu niti pol leta … Ponudu mi je 1 € več na uro ha ha ha. In pol sem pristal.«

Kakšna je bila takrat ekipa, kakšen team si vodil?

»Fajn je blo, ker je bil en del ekipe že nekaj časa tu, torej so imeli dosti izkušenj in sem se lahko hitro učil. Nekaj nas je prišlo na novo, ampak je bil prenos znanja in nalog dober.«

Kakšen vodja pa misliš, da si?

»Js sem svojo ekipo najprej navadu, da ločimo delo od družbe oziroma druženja. Povedal sem jim, da je moja naloga, da jih vodim. Kadar Žige ni, sem js tist, ki usklajujem in rešujem stvari. Moj način dela je, da nardimo kar moremo, da zrihtamo kot more bit, ko delamo, delamo, tu ni zajbancije. Ko je pa konc pa pospravimo pa se skupi usedemo pa se družimo, magari do jutra.«

Tvoje delo je predvsem delo z ljudmi. Ne samo znotraj ekipe, predvsem ciljam na goste. Če se malo pošalim – nek renome v mestu imajo, kako pa jih ti vidiš?

»Ja, to je včasih najtežje pri tem delu. Odnosi z ljudmi. Ker nas kdaj dobesedno izčrpajo. Včasih delaš cel dan, sfuraš nek zahteven dogodek in na koncu pridejo že fejst pijani gosti in veš, kaki so eni … to je iskreno kr naporno.

Ampak za redne obiskovalce eMCeja pa res misim, da noben ni slab človek, v vsakem najdem neki dobrega. Največja težava mogoče je, da so preveč pogrupirani. Js vidim eMCe kot lokacijo, kjer tudi pomagamo in izobražujemo ljudi, tudi te malo drugačne. Pridejo sem in ene povlečemo zraven v strežbo, eni zberejo svoje aktivnosti, nekot so del tega. Tiste res sporne pač lepo odslovimo, če ne pomaga, gremo s postopki naprej.«

eMCe je neka specifika v našem okolju.

»Js na eMCe ne gledam kot na lokal. To je plac za druženje. Ko grem od doma mi ni treba nobenmu napisat ej kje si, ka delaš? Pridem sm in vedno se bo najdu nekdo, ko se lahko z njim usedem, spijem kavo. To je čar eMCja. Domače je tu, vsi smo si domači. Manjša skupnost.«

In v vsaki skupnosti, kot v familiji, pride do konfliktov …

»Pride do konfliktov, itak, med nami, med strankami, med kelnerji in strankami. Kadar pride do česa in ni Žiga, pridejo meni povedat in se potem odločim kk reagirat. Vedno k človeku vljudno pristopim, razložim zaka neko vedenje ni v redu in v 90 % se stvari zrihtajo. Verjamem v to, da če si ti spoštljiv, bodo večinoma ljudje spoštljivi nazaj. So pa pač izjeme, kot sem že omenil, tam pa rešujemo po zakonski poti.«

V zadnjem času se v delovanje vključuješ tudi programsko, med drugim pišeš razpise …

»Razpisi so recimo nekaj kar mi je kr težko. Sam ko mi Žiga reče, da rabi pomoč, mu z veseljem pomagam, ker me je vsega, kar znam, naučil on. Čez ful različnih procesov me je pripeljal do te mere, da lahko delam marsikaj že samostojno. Take izkušnje ne moreš dobit na internetu, more te met en čez in ti predat znanje, to je res dobra stvar. Nikoli ne veš kje najprej v lajfu ti lahko to koristi.«

Udeležil si se nekaj projektov v tujini, med drugim tudi študijskega obiska na Finskem, kakšna izkušnja zate pa je bila to?

»Na začetku sm bil kot en mali otrok, ki ga je nekdo vzel zraven haha. Kr tih sm bil pa sam poslušu. Na Finskem smo vidli kk drugi delajo na mladinski sceni, kk rešujejo težave. In to iste, kot jih mamo mi, ampak z drugimi pristopi. Mi pa lah ful naših izkušenj podelimo, to se mi zdi ful fajn. Pa lepo je videt svet.«

Kako doživljaš vključevanje mladih tu? Bi lahko naredili kaj drugače, več?

»Mislim, da veliko mladih trenutno ne pokaže zares interesa za nič. Marsikam bi se lahko vključili, imajo priložnosti pa je premalo entuziazma iz njihovih strani. Res so veliko na telefonu. Treba bi jih bilo kdaj zaplenit pa mlade poslat vn na sonce, se bodo že znajdli haha.«

Si tudi ti dosti online?

»Prostega čas ne preživljam več na kompu. Samo za dizajne. Do igranja igric me je minilo, sem jih prerastu. Kak CS odšpilamo dvakrat na leto. S punco pogledam film, si nardima kej za jest, sprehajama psa. Na telefonu se največ stresiram z urnikom, ker ma vsak neke želje kdaj bi delal, haha. Na appih sploh nisem.«

Kaj še rad počneš izven eMCeja?

»Ukvarjam se s tiskom majic in nalepk, to je hobi, ki se počasi spreminja v biznis. Par dni na teden delam v Gorenju. Tam delam že 6 let preko študenta in nisem tak, da bi našel neki drugega pa kr šel. Zmanjšal sem obseg dela, ampak se rad še pojavim tam.«

Ustaviva se pri tisku … kaj konkretno počneš, kakšen biznis si želiš, kako je prišla ta poslovna ideja?

»Nudim izdelavo grafičnega dizajna, tisk na majice, jopice, delam nalepke, vabila na poroko, voščilnice. Fora je bla, da so mi ble všeč ene nalepke za avto, želel sem jih met, nisem jih pa nikjer najdu. Šel sem raziskovat, kako jih narediš, in ugotovil, da v resnici rabiš samo računalnik in printer, kar sem mel, nisem mel pa rezalnika. Takrat je bla glih korona, fasu sm jo, bil sem doma bolan in prvega v mesecu dobim plačo. Celo sem takoj dal za to mašino. Sam prenakazal sem jo, haha.

In sem dobu mašino in sem zaprt doma začel delat, ful mi je blo zanimivo. Pol pa sam naprej, evo, če hočem majce, morm kupit še to in to in sem šparal in zdej skos to delam, raziskujem, dokupujem in mam že tok opreme, noro, že kr neki denarja sem vložu v to.«

Sama pri sebi rečem, da bi lahko pisala še rubriko »Moje življenje med in po koroni«, ker se k njej v pogovorih z mladimi vedno znova vračamo …

Potem vprašam, kateri je njegov najljubši artikel do zdej? Pogleda po terasi in se zadere: »Šodi, obrni se!«

Ta majica!

Omenil si, da imaš poleg nas še eno študentsko delo, znan si po tem, da dobro delaš, da veliko delaš. Kako to, kakšna je motivacija?

»Že od srednje šole imam dva šihta, do tja pa me je pripeljalo življenje. Posebna družinska situacija.  Bolezen. Želel sem si, da kljub temu stvari doma laufajo čim bolj normalno. Vpisal sem se na faks v Ljubljano, na Geotehnologijo in rudarstvo, tam nisem mogu dobit študentske sobe in sem se vozil. To stane. Nimam štipendije. Treba je delat.«

Ko si omenil družino, kakšno otroštvo si imel? Kakšne vrednote so ti starši dali?

»Iz Bosne smo se preselili leta 2011. Moj sedmi razred.«

Uf, tukaj pa se bova malo ustavila. Kako je otroku, ki zapusti življenje, ki ga je poznal?

»Ful težko. Prve tri mesece sem samo prosil starše, če me lahko vrnejo k babici in dediju. Ful sem pogrešal življenje prej, prijatelje. Pa so mi lepo razložili, da bomo tu ostali. Na začetku sem bil zelo asocialen, skos sem bil doma, sam igrce sem igral. Po kakem letu, dveh, sem začel mal okoli hodit. Lahko bi rekel, ko sem spoznal osnove jezika. Ena zanimivost – ful besed sem se naučil iz tiskanih reklam za trgovine, ko sem mel zraven besed še slike.«

Kako pa je bilo v osnovni šoli, so te prijazno sprejeli?

»V Sloveniji kamorkoli greš najdeš vsaj enga al pa dva Bosanca, ki ti bota neki pomagala haha. Tudi js sem imel enega sošolca, ki je bil moj tolmač, ki mi je prevajal snov. Meni in učiteljici, kadar sem imel vprašanja haha.«

Kaj pa je bil motiv za selitev?

»Ati je že prej nekaj let delal tu. Mi smo ga vidli sam enkrat na mesec za dva dni. Ni mu blo fajn, želel je, da bi bili skupi in nas je pripeljal sem. Smo trije otroci, brat in še ena sestra. V prvih letih življenja nas je mama vzgajala, ati je sicer redno prihajal, smo se ga vedno veselili, ampak je šel hitro nazaj na delo. Mama nas je učila, da smo prijazni, spoštljivi, vsi trije. Ko vidim kdaj kake neprijazne ljudi, to je men ful grdo … recimo nekdo te pozdravi pa se stran obrneš. Moj karakter, tisti del, ko se znam tudi razjezit, to pa je od atija haha. Ati je enkrat lepo povedal, drugič pa že bolj na trdo ha ha. Sem imel pa lepo otroštvo, nič nam ni manjkalo.«

Če se še malo vrneva na izobrazbo, kako pa si izbral smer študij?

»To kam se naj vpišem na srednjo šolo, kam na faks, so bile moje najtežje odločitve v življenju, res. Nisem znal dobro jezika, nisem vedel kaj je mehatronika, kaj je strojništvo. Na informativnih dnevih sm zastopu glih 30 % kar so razlagali. In pol je nekot prišla ideja za rudarsko. Ati je reku lej, končaš šolo, šiht bo ziher, ne skrbet. In sem šel v jamo. Tam sem pa imel zaradi moje narodnosti žal težave z inštruktorji. Mi je blo hudo in sem povedal v šoli, tam so mi pa rekli, naj se pač mal utrdim. Vse mi je dol padlo. In sem se odločil, da grem naprej na faks, da ne bi šel več delat v jamo.

Je pa res, da sem v jami dobu delovne navade. Ko sem prišu, nism znal niti lopate držat, zdej pa znam vse. Ni bla samo slaba izkušnja.«

Presenečena poslušam. V mestu, kjer se meša toliko jezikov, kultur, še posebej iz bivše države, se (tudi) mladim dogaja takšna diskriminacija … Opazi moj zgrožen obraz in razloži …

»Ja, to so starejši ljudje, oni te slišijo, da ne govoriš slovensko pa si takoj mislijo, da živim tu pa se nisem sposoben naučit al pa celo, da nočem govorit. Ni res. Dej človeku mal časa.

En primer. Učiteljica me je vprašala, če bom mel kosilo v šoli? Ka dafak, kosilo? Js sm pomislu na kosilnico, košnjo, ka me zdej sprašuje? Nism niti pomislu, da je to obrok.«

Kakšen odnos imaš pa danes do mesta? Je tvoj dom?

»Velenje je najjače. Ko smo pršli so mi že povedli, da je Velenje mala Bosna. Haha. Takoj sm vedu, da je to  to. Folk mi je všeč. Ni vlko, ni malo, glih mi je prav.«

Glede na to, da si trenutno gostinec, kakšna pa se ti zdi gostinska ponudba?

»Mamo Space Bar Galactico, Max, eMCe, Pit Stop in si razdelimo te ljudi haha. Na koncu pride vedno Pit Stop haha. Ne dogaja se preveč zvečer, ponoči, mi se pa trudimo, da vsaj neki je. Pa da čim boljše izpeljemo stvari, ki se jih lotimo. Ni pa veliko mesto, ne moreš nočni lajf primerjat z Ljubljano. Tisti, ki rečejo, da nasploh ni prireditev pa jim lahko rečem sam to, da ni res, sam premal spremljajo pa prebrskajo.«

Kaj si pa želiš za sebe, za prihodnost?

»A veš, da ne vem. Trenutno bi rad sam biznis zalaufal. Pri drugih stvareh se men nikamor ne mudi. Nimam kake sanjske službe, kjerkoli delaš, si morš nardit, da ti bo v redu. Da delaš neki, kar ti je všeč. Men je tule trenutno fajn. Upam, da bom vedno delu kar mi je ok, s tem bom čist zadovoljn.«

Generacije tukaj se ves čas menjajo, tudi naju enkrat več ne bo …

»Upam, da bo eMCe ostal, da bo obstajal, da ga bomo ohranli. Ko bomo v penziji, bomo pršli na teraso pa se meli fajn, kako pivo spili. Men je v eMCeju res zanimivo in predvsem zabavno to, da je vsak dan nova zgodba, nov film, ne veš kk se bo dan odvil, ne veš kk se bo končalo. Ko nek kinder suprise haha.«

Preden zaključiva – mogoče še kakšna misel na svet v katerem živimo, kam gremo?

»Iz radovednosti tu in tam berem novice, mislim pa, da kot posameznik ne morem delat ne vem kakih svetovnih sprememb. Odkar obstajamo stvari niso fer in enakopravne za vse, sam takrat ni bilo medijev, da bi vsi vse vidli. Živim nek svoj lajf. Ful mam starih sosedov v bloku, njim rad pomagam. En sosed me že kr počaka al pa mi potrka, da mu pomagam vrečke gor nest haha.  Sej bom js tud enkrat star pa bo men en pomagu.« Se še nasmeji.

Za trenutek ustavim trenutek in zaslišim Kreslinov glas:

»Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli … «

NIKA HORVAT: »Treba je fejlat, tam je napredek!«

Preden predstavimo Niko, študentko magistrskega študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer oblikovanje stekla in keramike, kot prodorno mlado ustvarjalko nakita, bomo povedali, kako se je znašla v eMCeju in postala … eMCe faca.

»V srednji šoli sem čist randomly nekoga spoznala, a veš ko se neki zgodi brez razloga pa na koncu pomeni veliko! Predstavil me je svoji družbi, s katero smo postali precej povezani, ful lepi časi! Takrat sem potem postala tudi del dijaške sekcije, kjer smo organiziral dogodke, se meli ful fino in postali več kot sam člani ekipe.«

Kaj ti je od takrat najbolj ostalo v spominu?

»Najbolj mi je ostalo to, da smo velik delali, da bomo meli kao ful ur in smo kasneje zvedli od Blaža, takratnega predsednika, da delamo za manjši dijaški pavšal haha. Recimo, delali smo event – maraton grozljivk, tk 7 ur smo gledli te filme, da si bomo lah pisali 7 ur hahaha! Ampak to je bilo konec dneva druženje, spoznavanje z vrstniki, tak mini team building. Kul je blo, dobre stvari smo delali.

Iz dijaške sem šla v čistilno, mislim, da je prav, da spoznaš vsa področja dela. Kasneje sem pristala v art ekipi na Festivalu mladih kultur Kunigunda in na začetku sem bla ful shy, mal sem sem še bala vsega, tudi takratnega šefa Tima haha. Mi je blo pa všeč, da sem lahko delala dogodke, ki sem si jih in smo si jih zamislili.«

Nika je zadnjih par let vodja Galerije eMCe plac. Skrbi za to, da imamo vsak mesec novo razstavo, komunicira z umetniki, organizira postavljanje, otvori razstavo in podobno.

Kako pa se znajdeš v tej vlogi?

»Na začetku je bilo težko, ker še nisem bila zares del tega sveta. Preko faksa sem spoznala potem ogromno mladih, ki sem jih vključila v razstave. Ful sem dobila izkušenj tudi na Kunigundi, čeprav sem se tudi tam na začetku lovila. Potem mi je Urša predala Galerijo eMCe plac in zdej lahko rečem, da že poznam pristope, da sem se dosti naučila o procesu, o organizaciji. To, da lahko povabim mlade umetnike k nam, da imajo samostojno, velikokrat prvo razstavo, se mi zdi res wau.  Je kdaj tudi naporno, ker se dela kaj zadnji trenutek, umetniki pač, haha. Super mi je. Ravno to je čar dela, ker se znajdeš v vseh situacijah in morš zrihtat.

Hvala Mladinski center in eMCe za priliko, našla sem se v kuriranju, organizaciji in vodenju. Ne maram pa javnih nastopov, to se res sekiram že kak dan prej. Mislim, da glede tega nikoli ne bo boljše haha.«

V naslednjem delu se bova malo pogovarjali o mali Niki. Si zgodaj začela kazati talent za ustvarjanje?

»Bi rekla, da ja, ker sem že v vrtcu zelo rada risala. Imam en zelo živ spomin, da sem v nulo prerisala račko od Argete, res je izpadla dobro in mama je risbo ponosno nesla v pisarno haha. Rada sem gledala oddajo Art attack, z veseljem sem vstala vsako jutro za take vsebine in podobne risanke. Tudi zato smo imeli doma ogromno enih ustvarjalnih pripomočkov, včasih za spodbudo, včasih pa tudi kot lovilce praha hehe.

Zelo dobro riše tudi ati, dosti sma skupi ustvarjala, z mamo pa sma iz mavca delali razne rožice in druge odlike. Ustvarjala sem iz slanega testa, radi smo delali duhce.«

In mala Nika pride v osnovno šolo …

»V osnovni šoli sem imela najraš likovno pa športno, nism tip za piflanje, to mi res ni pasalo. Naprej sem hotla bit arheologinja pa sm si premisla, ker bi se mogla ful učit o zgodovini, komu se da haha. Kot fun fact pa naj povem, da imam rada matematiko. Hodila sem na tekmovanja in tudi pobrala kakšna priznanja.«

No, to pa je fun fact, za umetnike bi na prvo žogo rekli, da naravoslovje ni ravno njihova močna točka … In teh stereotipov je še kar nekaj. Kakšnega bova tekom pogovora sigurno razbili.

»Nisem pa se prijavljala samo na likovne tečaje, ati me je navdušil tudi za veliko različnih športov. Recimo tekvando, ping pong, odbojko, drsala sem z najmanjšimi možnimi drsalkami, rolanje, smučanje. Tenis. Joj, js sem mal taka, da vse rada probam, se pa hitro naveličam haha. Ampak na ta način se po mojih izkušnjah hitreje v nečem najdeš.«

Pripomnim, da imam občutek, da jo je ati z zgledom dosti izoblikoval.

»Ati je zelo inovativen, veliko zna, veliko postori doma sam, pomoje sem pobrala to po njemu. Znajde se v situacijah, hitro reši stvari, tu sma si podobna. Pa tudi dober smisla za humor ima, zato se še bolj štekama.«

Šport verjetno daje tudi neko disciplino, vztrajnost …

»Ha ha ha, meni šport ni dal neke disipline, kr nism vztarajala, še zdej delam vse na zadnji dan. V adrenalinu in stresu pri men nastajajo najboljše stvari. V določenih situacijah se to še zmeraj učim, ampak mislim, da red pride s časom. Zgleda moram še mal živet na robu haha.«

Kaj pa si se naučila od mami v tem kontekstu ustvarjalnosti?

»Mami me je naučila šivat, že zelo zgodaj. Zašila mi je ful oblačil, zdej to bolj cenim, kot sem takrat. Tudi stara mama mi je pokazala kako iz starih zoknov narediti etuije za telefon. No, na eni točki mi je mami kupila šivalni stroj in js sem se zares upirala. Enostavno sem se bala, da bi si poškodovala prste, ker je zgledal precej nevaren šport. Potem kasneje pa sem imela moment, ko sem v srednji šoli začela delat torbice in različne gumice iz blaga in mi je postalo super. Še zdaj si včasih preoblikujem oblačila in na njih dodam nekaj ekstra.«

Hodila je na umetniško gimnazijo v domačem Velenju, ko pa je prišel čas za vpis na faks, jo je začelo malo stiskat. Kam? V oči ji pade Industrijsko oblikovanje, smer na ALUO – Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Na ogled faksa ne gre, ker zboli. Odda mapo in gre na sprejemce. Naredila je obvezne vaje, preko katerih prepoznavajo talent, sledil je pogovor s profesorji …

»Na zagovoru so mi rekli, da me bolj vidijo na smeri Unikatno oblikovanje in meni se je porušil svet. Kaj bom js tam? Še z glino nisem neki zares delala. Vidla sem se drugje, zdelo se mi je, da je na Industrijskem oblikovanju več opcij za službo in prihodnost.«

Domov dobi pošto. Rezultati. Sprejeta. Na ALUO ja, a ne na smer, ki si jo je želela. Postane študentka Unikatnega oblikovanja. Panika.

»Na dodiplomcu sem mela najprej mal krize, sem se kar iskala. In pride korona.«

Prešine me, da se v pogovorih z mladimi ves čas vračamo koroni in da nas je, vsakega po svoje, zares zaznamovala. Nika pravi, da ji je več dala, kot vzela.

»Sej je blo ono fak no, js bi šla ven, js bi žurala, js bi se družla, mlada sem, ne bi bla not, ampak smo se pa s družino ful povezali, vsak večer kartali in ustvarjali.«

Kako je ta čas vplival nate?

»Tik pred zaprtjem smo mogli naredit set krožnikov za eno gostilno v Ljubljani. Js sem po naravi kr ambiciozna in sem se res potrudla. Sprejeli so štiri moje krožnike in sem že preračunavala – to mi bo prineslo neko prepoznavnost in nekaj denarja, odlično. Innnn vse sfiži korona, vse se ustavi. Ampak! To mi je dalo vseeno zagon za naslednje projekte. Je bil velik push za naprej. V tem času sem doma ustvarjala po svoje, po svojih občutkih, igrala sem se z barvami, risala skice, čeprav to mi ne gre najbolj haha, imela sem ogromno časa in to je bil moment, ko sem se zares vrgla v nakit.

Ukrepi so me prisilili, da sem bila dosti več v naravi, bolj sem zaznavala stvari okoli sebe, razvila sem čuječnost, dobila ogromno navdiha, ki me načeloma še zdej spremlja, po več letih. Zanimali so me detajli in tiste skrite stvari, nevidne očem. Od zmeraj sem oboževala nakit takšnih in drugačnih oblik, sem to znanje in navdih združila. Pred tem nism niti pomislila, da bi delala nakit.«

Prvi izdelki so bili, po njenih besedah, res zanič (to pa res dvomimo!)

»Nekje pač moreš začet!«, se zasmeji.

Vrneva se k stereotipom o umetnikih.

»Če hočeš ustvarjat, morš bit mal drugačn, morš mal drugač razmišljat. Se mi zdi, da velikrat idealiziramo stvari, ljudje okoli nas se zdijo bolj realni. Ampak vsa svoja čustva, svoja videnja daš v svojo umetnost, čez to ustvarjanje nekaj sporočaš. Možgani so aktivni 24/7. Če ne bi bil poseben, ne bi mel dobre stvari. Za sebe ne bi nujno rekla, da sem umetnica, sem oblikovalka, malo drugače definiram določene stvari. Po drugi strani pa – ko delam nakit more seveda bit nosljiv, ampak ne samo to. Moj nakit je umetniško delo z zgodbo. Ne gre le za funkcionalnost, ampak, da ob tem tudi nekaj čutiš.«

Kaj pa recimo opažaš pri sebi, imaš kakšne lastnosti, po katerih bi ti lahko dali tag »joj, ti umetniki«?

»Haha, ne vem. Opazim velik detajlov, to se odrazi v mojem oblikovanju. Arhitektura sama po sebi me recimo ne zanima, ampak detajli pa me, recimo baročna umetnost mi je top. Nasploh me zanima notranjost, tisto kar ne pokažeš. Imam močno intuicijo, zaznam čustva pri človeku, znam se približat, povprašat. Zanimivo mi je recimo to – ko hodim po ulici, gledam stavbe in me zanima kk zgledajo stanovanja, kak lajf majo tam not, a majo mačke? Ful mam rada mačke!«

Glavna skrb mladih ljudi, ki se ukvarjajo z umetnostjo je seveda prihodek, služba, prihodnost. Nika pove, da je nekaj časa razmišljala na način, da si more poiskati neko redno zaposlitev in to delat popoldne, za zraven. Danes razmišlja drugače.

»Sem bila pod pritiskom zaradi vsega tega. Sam danes pa verjamem v to, da moreš imeti zagon, če investiraš, se da. Vse kar zaslužim s študentskim delom, dam v to, da sem lahko ustvarjalna. In poskušam prodreti na sceno, na trg, na več načinov, se prijavljam na razpise, na razne »open call-e«. Fajn je zagrabit čim več priložnosti, da te svet opazi. Če si vztrajen lahk marsikam prideš, čeprav se na prvi pogled ne zdi tk.

Seveda mi kdaj spodleti, ampak ko mi ne, sem pa res srečna, včasih ratajo kakšne neverjetne stvari. Morš si dovolit eksperimentirat, obžalujem, da nisem že prej. Bla sem zaprta, nisem si upala nardit kak korak naprej. In naučila sem se, da lahko kršiš pravila, da lahko preskočiš kak postopek recimo pri obdelavi gline in narediš po svoje, včasih rata še boljš!«

Pravi, da je med vrstniki v tem poslu zdrava konkurenca, da gre za tekmovalnost, ki si je ne poveš, jo pa čutiš. »To te sili v to, da delaš out of the box, meče te iz cone udobja.«

Pri nas pogreša več priložnosti za mlade umetnike, želi si več podpore, pomoč pri prepoznavnosti. »Dobri umetniki so v ozadju, izstopajo pa tisti, ki imajo v tem svetu veze. Ali starše, ki se tudi s tem ukvarjajo. Ali se pa znajo ful dober prodajat. In to meni še manjka. Velikrat moraš dat na sceno sebe in bit to kar si. Ljudje te sčasoma že sprejmejo.«

Študij se počasi zaključuje in s to izkušnjo je zelo zadovoljna.

»Moja mentorica za magistrsko je odlična, to morem povedat. V letniku nas je malo in nismo samo številke, lahko smo avtentični, skupaj ustvarjamo, mamo take privat terapije haha. Kolektivizem je, to je res pomembno. Smo v ateljeju, se pogovarjamo, si svetujemo, se povezujemo, dajemo si konstruktivne kritike, se vzpodbujamo. Tudi, ko pridejo blokade …«

Pri blokadah jo ustavim, ker se mi zdi to pomembna tema. Kako se lahko s tem spopadaš, ko te recimo lovijo roki, ko imaš naročila, obveznosti na faksu?

»To je hudo. Sploh na faksu je tega veliko, da se moreš kdaj dobesedno silit in non stop nekaj oddajat. Lahko pride takoj ideja, lahko pa traja več tednov. Moj nasvet je, da ko se ti to zgodi, morš it kr neki delat, ustvarjat, risat, ni nujno, da iz tega kadarkoli nastane izdelek, samo, da neki migaš. Ko mam pa rush za ustvarjanje, morm pa takoj štartat, drugač se zgubi. Posebna energija je to …«

Inspiracijo išče tudi s skrolanjem po Pinterestu, ampak pove, da to ni nujno dobro.

»Kdaj vidim stvari, ki so podobne mojim in si rečem »faaaak, to je že nekdo delal« haha. Ampak itak daš svojo noto not, s tabo nastane avtentičnost. Zato mi moodboardi ful pomenijo.

Včasih naredim nek izdelek s sporočilom in nekdo drug si ga razlaga čist po svoje. To mi je recimo ful dober. Tako dobim drug vpogled na svoje delo in zanima me izkušnja občinstva, ki mi da nove ideje za naprej. Včasih pa so inspiracije tudi čist nepričakovane, sredi belega dne. Kdaj vidim kak kos oblačila pa sem tk »aaaa, ka če bi js začela šivat?« haha. To so takšni spontani rush-i, ki jih je nujno treba izkoristit.«

Prosim jo, da mi – in vam – predstavi nov, zares exciting projekt … Atelje v Ljubljani! Soba je postala enostavno premala in Nika je se je že nekaj časa ukvarjala z mislijo, da potrebuje nek proper prostor. Pri svojem delu je napredovala, izdelki so se začeli prodajati, celo v tujino (prva kolekcija je šla na Nizozemsko), za kar ji še posebej čestitam(o).

»Bila sem v fazi, ko sem varčevala za peč, ki stane okoli 3.000 €, kar je za študentski budget kar veliko in en dan pride klic: »Našli smo plac, vabljena zraven, ampak odgovor rabimo v dveh dneh!«

Nekaj prihrankov je sicer imela, odločitev pa je bila vseeno težka. Pogovarjala se je z njej ljubimi ljudmi okoli sebe in iskala nasvete, a bili so enotni –  tokrat se bo morala odločiti sama. Ona, ki je menda precej neodločna. Po nekaj dneh se obrne na mamo, itak.

»Mama mi je rekla, da ji je žal, da ni večkrat raskrirala v lajfu in da se ji zdi, da bi js mogla. In takrat sem si rekla, fakit, dejmo, bo kar bo! Od staršev sem imela vedno veliko podporo, zelo malokrat so imeli kakšen dvom. Vedno sem dobila dobronamerne nasvete. In že to je bil en velik push, to vedenje, da imam ljudi, ki bodo ostali z mano, ne glede na to, kako se mi izide.«

Skupaj še tremi partnerkami, tudi kolegicami, odpira atelje in trgovino. Vse se ukvarjajo s keramiko, a stili so precej različni.

»Otvoritev bo predvidoma septembra. Upam! Če bo šlo vse po planu! Najtežji del celega procesa je iskanje imena haha. Tam bomo delale delavnice, lahko pridete pogledat in kupit izdelke, mele bomo različne goste, manjše koncerte, s temi vsebinami želimo privabiti folk, da se pobliže spozna s tem področjem ustvarjanja.«

Rečem, da se mi zdi to velika stvar.

»S fantom Matevžem, ki je moj velik podpornik, sma se enkrat pogovarjala in sm mu rekla, da mam filing da bom slavna hahaha. Kot da bi se kr odločila, da iz tega pa bo nekaj velikega. Da mi bo uspelo. In sem res pozitivna. Ne bom obupala. Rada bi, da je moj job v resnici lajfstajl. Da ne delam za nekoga, da delam zase. Danes so to še velika pričakovanja, mogoče večja od mene, ampak, kot sem že rekla, če fejst investiram in hkrati ful fejlam, ker tam je napredek, bo uspelo. Treba je sprobavat in eksperimentirat! Tudi če se kaj ne izide točno tk, kot sem si zamislila, bo na koncu tk, kot more bit!«

Kaj je najtežja stvar tvojega poklica? Koliko je konkurence?

»Vedno več ljudi dela s keramiko. Pač ljubiteljsko. In moremo mi, ki smo to zares študirali nekako pridit v ospredje. Tisti, ki to delajo kot hobi, imajo nižje cene, ker je nižja kvaliteta in enostavno več prodajo. V bistvu … Najtežji del mojega poklica je postavit ceno. Tudi kolegica Valentina ustvarja in skupaj bijeva te bitke in držima druga drugo gor, ker nekdo drug včasih čisto drugače vidi in (o)ceni tvoje delo, kot ga ti sam.«

Kako pa se tega lotiš – postavljanja cen?

»O tem se pomeniš s kakim uveljavim umetnikom, gledaš konkurenco. Treba se je cenit in čim manj delat zastoj, samo za reference. Ne vedno samo za reference, kljub temu, da se s tem začne. To sem se naučila. Velikokrat bi lahko dobila plačano pa nisem. Truda daš pa velik v to. Pa tudi sicer v Sloveniji ljudje ne cenijo toliko umetnosti, v tujini je to bolj razvito. Tudi Velenje je specifično, tu se ljudje na teh sejmih kr sprehodijo mimo. Zdej sem bla na Slovenskem tednu nakita, sem bila zares vesela, ko so ljudje pristopili, me kaj vprašali, pokazali zanimanje.«

Njena sanjska država je Italija, seveda, »tam je moda na vrhuncu. Tudi Francija. Delam na tem, v enem Italijanskem katalogu sem že mela svoje stvari. Aktivno spremljam dogajanje v tujini, iščem opcije za prijavo. Morš bit ti angažiran, moreš se mrežit.«

Zanima me še kaj o Niki. Kaj ima rada, kaj rada počne?

»Ful mam rada ljudi, druženja. Predvsem z meni dragimi ljudmi, ki mi dajo energijo, frendi, družina. Odkar sem se našla, odkar delam, kar rada delam, sem postala kar ekstrovertirana. Verjetno zato, ker sem postala to kar sem, ker sem se sprejela. Poleg keramike me zanima tekstil, poleg oblikovanja se ukvarjam še s fotografijo in sem to povezala. Razvila sem par fotk na porcelanu. Trenutke, ki sem jih ovekovečila s fotografijo, želim dati na nakit.«

Spet preseneti! Kako?

»Preko akademije sem dobila priliko in sem šla k enem fotografu, ki mi je pri tej ideji veliko pomagal. Pač skos morš spraševat, se pozanimat o stvareh in potem eksperimentirat. Mreženje! Mreženje! Mreženje!«

Ideja me navduši, hkrati pa razmišljam, da je v današnjem svetu verjetno treba ves čas iskati neke inovativne pristope, izstopati … Kar je verjetno precej naporno in težko.

Danes obžaluješ tisto pismo, da si sprejeta na smer, ki si je nisi želela?

»Ne! Super se je izšlo. A veš, neki ti je usojeno … Zato vem, ko kej zajebem, je to izkušnja. Pripeljala me bo tja, kamor morem prit. Vse se zgodi z razlogom. Morš bit samozvesten v tem kar delaš. Met mal ta fuck it attitude.«

Dobili sva se v Mladinskem centru na Efenkovi, preden se odpraviva na programski sestanek Festival mladih kultur Kunigunde v eMCe plac še na hitro …

Živiš v Ljubljani, študiraš v Ljubljani, nov atelje v Ljubljani, kakšna pa je tvoja vez z Velenjem?

»Ful mam rada Velenje, tu maš vse kar rabiš. Jezero, narava, vse je blizu. Odraščala sem na Konovem, blizu centra pa vseeno malo umaknjeno. Tu so frendi in ljudje, ki me spremljajo že od otroštva. Ljubljana je kdaj tu mač, ves čas gužva, lajf je hitrejši, kdaj ga prav ne folgam. Mam pa tam službo, svoj folk. S tem kar js delam si ne predstavljam živet tu, žal. Zaenkrat. Čakam avtocesto hahaha.«

Medtem, ko se obe naglas smejima, pomislim, da avtoceste najbrž še dolgo ne bo. Bi si pa želela, da bi v dolini ustvarili pogoje tudi za mlade, prodorne umetnike. Danes, ko so še mladi.

NI•KA Design 

FB: Nika Horvat design

IG: @nikahorvat.design

ERIK BLAŽIČ: »Ni užitka za dol, če ni trpljenja za gor!«

Pri nas se zbirajo zelo zanimivi mladi ljudje – s hobiji, idejami, sanjami, cilji, tudi izzivi, veliko njih opravlja različna študentska dela – v šank ekipi, tehnični ekipi, imamo grafične oblikovalce, fotografe, lučkarje, tonce, programce.

Začenjamo serijo portretov, kjer jih boste bolje spoznali, prvi med njimi pa bo dvaindvajsetletni Velenjčan Erik Blažič. Okoli eMCeja je hodil že ob koncu osnovne šole, sedaj pa je že kar nekaj časa nepogrešljiv del naše gostinske in tehnične ekipe.

Pred meseci smo bili skupaj na delovnem vikendu, kjer mi je razlagal, da je za maturo izdelal svoje kolo. To se mi je zdelo tako noro dobro, da sem ga povabila, da o tem napiševa kakšen kak sestavek. Za navdih, motivacijo drugim, za prispevek k mladinski »bajkerski« sceni v Šaleški dolini.

In zdaj sva tu, sediva v Pekarni idej in najprej ga seveda vprašam, če so ga kolesa zanimala že kot otroka.

»Ja itak. Js se morem gibat, morem bit v pogonu. Tud v šoli sem imel probleme, ker enostavno ne morem tok ur sedet in bit pri mir. Moj navadni dan je zgledu tk, da sm pršu domov, vrgu torbo, vzel bajk pa sam šel furat.

Kolo je bilo del mojega vsakdana že od malega, še danes je moje najljubše prevozno sredstvo. Bed je sam kadar dežuje, drugač ga pa ni treba niti tankat, sam pičiš.«

Vpisal se je na Šolo za strojništvo, geotehniko in okolje. »V srednji šoli spoznaš nove, zelo različne ljudi, odkrivaš hobije, vidiš, kam pašeš in js sem se našel med skejterji in bajkerji. V tistem času smo dost hengali, potem je hitnala korona.«

Res je, o koroni se nam sploh ne da več menit, čeprav še danes čutimo posledice tistega časa, še posebej mladi, zato me je vseeno zanimalo, kakšne spomine ima na tisto obdobje?

»Men je blo res težko, mene je trgalo. Nisem mogu ostat za štirimi stenami, hodu sem na dolge sprehode po travnikih, velikrat čez poseko, sam hodu, hodu, hodu sem, to mi je res pomagalo. Se je zgodilo, da sem imel pouk pa sem vseeno šetal, imel sem slušalke in sodeloval, ampak na zraku.

Ker pa nism mogu zares ven, sem šel not … v glavo.

Pregledal sem vse možne videe na Youtube-u, v drugem letniku pa sem si zamislil, da bi izdelal svoje kolo. Imam svoj zvezek idej, kjer je nastal plan in kmalu sem se odločil, da je lahko to moj izdelek za maturo. Profesor me je pri tem takoj podprl. In začel se je proces, ki je trajal tri leta in pol.«

Tako se je začel utrinek v glavi spreminjati v nekaj materialnega. Pove, da je bilo pomembno, da si je definiral korake na poti do cilja, ki ga je želel doseči.

»Najprej sem skiciral ogrodje kolesa. Ker sem strojnik, sem vse preračunal, treba je blo upoštevat vse sile. Potem je prišel najbolj zahteven del, spraševal sem se, kk se naj prestavim iz faze načrtovanja v dejansko izdelavo, nisem vedu kk se zares lotit, kje sploh kupit tak material.« Sam res. In kk si to rešil?

»Pri tem me je zelo podprla mama, ki jo mimogrede še danes vedno skrbi, ko grem na kolo. Pelala me je v veliko halo v sosednje mesto. Ko sem stopil notri je v mene prav tist butnu močen vonj po kovini. In tam sem bil kot mali otrok, tisto prav wauuu! Rekli so mi, naj si zberem »rore« ustrezne debeline, kasneje pa sma jih šla k mehaniku še »spigat«.

Delal je doma in v stružnici, kjer je varil.

»Držal sem se načrta, narezal cevi, z gospodom, ki dela v stružnici sma surovce porezala in poštimala. Težave sem mel z ležaji, pri drugi verziji kolesa bi mogoče malo obrnil vrstni red.«

Opa, bi naredil še kakega?

»Bi! Geometrija kolesa mi je ful zanimiva. Prilagaja se na tvoje telo, na dolžino okončin, ampak ti pa moreš vedet, kaj bi rad delal z bajkom, kaj bi naj bla njegova naloga, kaj pričakuješ od njega. Tk da ja, lahko bi recimo delal kolesa po meri človeka haha!«

Kakšne pa so bile omejitve, izzivi?

»Ja itak denar. V idejo sem verjel, pri izvedbi pa pridejo dvomi. Ko sm komu pokazu skice, niso vidli nekega smisla al pa si niso predstavljali končni izdelek. Sam mam nekot dobro razvito prostorsko predstavo in sem verjel, da če se lotim, lah uspe.«

Kako pa si potem »shedlal« finance, glede na to, da si bil dijak so bile sigurno omejene?

»Sam sem kupil vse potrebno, tudi amortizerje. Amortizerji so bli recimo 300 €, sam za tem je dobra zgodba. Najdu sem oglas na portalu bike.si in to od tipa iz Anglije, ki je bil slučajno v Mariboru na počitnicah. Ko sem mu povedal, da jih kupujem, ker delam svoj bajk, mi je jih dal ceneje, ker je bil nad tem navdušen. Reku mi je »bikers for bikers« in to mi je ful pomenlo.

Vse kar sem takrat zaslužu, sem namenu temu projektu.

Me je pa priganjal čas, ker sem vedel, da morem pravi čas maturirat. Ko je bil bajk naret, sem mogu cel proces spravit nazaj papir.«

Ok, kolo je narejeno! Kakšni so občutki?

»Js sem bil res navdušen, ker sem lahko furu svoj bajk. Mislu sem si, evo, zdej pa mam končno bajk. Lah uživam v tem, kar sem naredu. Če bi mel dost keša, bi si ga kupu, tk ko vsi ostali, nikol si ga ne bi n a r d i l.

No, na zagovor mature sem se pripeljal, haha. Mal so me čudno gledali, ko sem ga nesu po štengah pa sm reku: ja to je moje zaključno delo, to je moj bajk!«

Kje si ga najprej sprobal?

»Najprej sem prišu na kavo v eMCe haha. In to brez ketne, ker sem mel predolgo. Poganjal sm se kot na skiroju, nazaj sem ga pa tišal haha. Nima veze, ful sem se fajn počutu. Hvala kolo, da nisi počlo, bi kr fajn pojedu tla haha!

Bajk sem pol zares sprobal na Vodemli. Ja, skrbelo me je vsak trenutek, da bo rušt poknu, sam ni! Skakal sem z njim tudi v Lučah, tam sm mel težave s pedalkami, sam to ni bla moja manufakuturna napaka haha.«

Prav sklepam, da rabiš adrenalin? »Rabim adrenalin, fajn mi je! Rad bi skoču s padalom. Al pa on tip mi je tud fascinantn, ko je skoču s helkopterja na goro pa se pelal dol.«

Kako pa kaj poškodbe? »Ja, to pač pride z vsako dnevno uporabo. Mel sem počeno zapestje, ostalo ni blo nič takega. Čelado mam zmeri gor!

Rabiš zaupanja vredn bajk, to je pomembno pri bike parkih kot je Pohorje. Če bi mel tak bajk, bi pa fural, dokler mi noge ne bi odpadle haha.

Opažam, da mountain bike postaja vedno bolj popularen, za vse generacije.

»Ja, novi materiali so, oprema je boljša, tehnologija geometrije je šla naprej in tudi zato so kolesa draga. Velik je izbire. Če primerjam, ko sem se prvič po goši furu z nekim starim Rogom brez amortizerjev, s kovinskimi blatniki … to je blo kr nevarno! Zdej so bolj varne izbire.«

Koliko ur si posvetil temu projektu? »Ur ne morem prešteti, ker sem o tem razmišljal še ponoči. Še danes razmišljam kaj bi lahko pri drugi verziji izboljšal. To je moj osebni projekt, ki še traja.«

Super je, da so »bajki« priljubljeni tudi med mladimi. Kaj tebe vleče znova in znova na kolo? Ne v smislu, da prideš z njim iz točke a do b, ampak ta ljubezen in strast do »furanja«?

»Ta koncept man and his bike. Pač I get it. Js rad furam bajk, ker si sam, nič drugega ni. Ne morš odtavat, kr se lah zaletiš nekam, zato rabiš fokus. V glavi se ustavi ta vsakdanji kaos, ker se moreš osredotočit na pot, če ne ne bo v redu.

To je tak individualen šport v skupini. Greš s frendi, lepo en za drugim, goniš nazaj, se meniš. Zdej sem pomislil na kolega, ki ga ni več. Kk sma se furala tud po tri ure v tišini, sam kruzala naokrog. Pa sem brez besed čutu najino povezanost.«

Kaj pa počneš, ko pospraviš kolo, recimo čez zimo?

»Pozimi ni fajn, nimaš še kam dat. Bordat bi se rad naučil. Obstaja pa bajk za po snegu! To bi blo fajn sprobat. Drugač pa to bi povedal, v Velenju lahko vse delaš, še konje jahaš. Fajn je, da se zavzemamo, da mamo stvari v našem mestu. To mi je res kul.«

Na bucket listi ima Whistler Mountain Bike Park v Kanadi, sicer pa se trudi ne razmišljati o pojutrišnjem, ker se veseli jutri.

»Hitr mi misli uhajajo tja, ko sploh ni treba. Ful overthinkam. Zdravo je razmišljat o stvareh. Ne pa o vseh. Hkrati.«

Se še nasmeji preden odhiti na prvo smeno. Kam drugam kot v eMCe plac. 🙂

Z Erikom sem se pogovarjala Špela Verdev.