Eden izmed ključnih dejavnikov za preprečevanje samomora je prepoznavanje samomorilnega vedenja. Pri tem je pomembno, da prepoznamo že najmanjše znake in da vsak namig posameznika vzamemo resno. Znaki samomorilnosti se lahko pojavljajo v različnih oblikah. Opaziti je mogoče opozorilne znake v obliki vedenja ali izjav posameznika.
Vedenjski znaki
V vedenju posameznika se lahko pojavijo naslednje spremembe obnašanja:
– Posameznik se karakterno spremeni, njegovo obnašanje pa postane zanj neznačilno. Je bolj vzkipljiv ali pa bolj umirjen in tih medtem pa je bil ponavadi čisto drugačen (sprememba je lahko na videz pozitivna),
– nezmožnost komunikacije z bližnjimi zadržanost, umikanje,
– čustvena nestabilnost, izbruhi jeze, jokavost, itd.,
– nevarno ali samopoškodovalno vedenje pri katerem izgleda, kot da mu ni mar za to kaj se dogaja z njim,
– priprava načina samomora (zbiranje tablet, nakup orožja, itd),
– načrtovanje pogreba ali priprava oporoke,
– razdajanje osebnih predmetov in denarja,
– poslavljanje od bližnjih,
– povečana uporaba opojnih substanc.
Samomorilne težnje lahko pri posamezniku še dodatno spodbudijo težke stresne situacije. Pogosto so te situacije povezane z izgubo ljubljene osebe, kot je smrt partnerja, otroka ali prijatelja, razveza s partnerjem, diagnoza smrtne bolezni ter tudi izguba finančnih sredstev. Kadar ti nimajo možnosti socialne opore ali pomoči niso zmožni poiskati so tako še bolj ranljivi. Takrat se lahko že neka manjša težnja k samomorilnosti spremeni v odločitev, tako moramo biti v podobni situaciji še bolj pozorni na posameznika, ki jo doživlja.
Verbalni znaki
Samomorilne namene so lahko izražene zelo direktno v oblikah kot so:
– »Želim si, da bi bil mrtev.«,
– »Končal bom vse.«,
– »Odločil sem se, da se bom ubil.«,
– »Naredil bom samomor.«.
Ali pa so izražene bolj neposredno v oblikah:
– »Ne morem več naprej.«,
– »Kmalu ti ne bo več treba skrbeti zame.«,
– »Utrujen sem od življenja.«,
– »Počutim se prazno.«
– »Komu je sploh mar, če umrem?«,
– »V čem je sploh še smisel iti naprej?«,
– »Moji družini bi bilo bolje brez mene.«.
Morda se vsi ti znaki zdijo popolnoma logični a jih v vsakdanjem življenju vseeno zlahka spregledamo če jih ne jemljemo dovolj resno. Včasih si ne upamo pomisliti na najslabše in si takšne znake raje interpretiramo kot nekaj kar bo minilo in s tem ublažimo njihov pomen. Pomembno se je tudi zavedati, da kadar nam posameznik zaupa svoje občutke ne išče pozornosti pač pa pomoč.
Prav podpora bližnjih in usmeritev posameznika v strokovno pomoč je tisto, kar lahko prepreči samomor. Tako je ključnega pomena, da znamo prepoznati stisko in prve znake samomorilnosti. Pri tem se moramo zavedati, da ima vsak posameznik drugačen način izražanja znakov in je tako ključnega pomena, da pri prepoznavanju znakov upoštevamo raznolikost možnosti izražanja samomorilnosti, včasih znakov sploh ni. Vseeno pa lahko dobimo občutek, da z osebo nekaj ni v redu. Takrat je bistveno, da ne glede na znake z osebo odpremo pogovor o njenih občutkih in notranjemu dogajanju. To lahko storimo z preprostimi vprašanji kot so »Kako se počutiš?« ali »Kako si?«.
Veliko bolje je namreč s posameznikom odpreti pogovor o občutkih in notranjem dogajanju kot pa ne narediti ničesar. Včasih je dobro vprašati neposredno »Ali razmišljaš o samomoru?«. Pogovor o samomorilnih nagnjenjih ne bo povečal možnosti samomora pač pa jo bo k večjemu zmanjšal. Pri pogovoru je pomembno da smo odprti in posameznika ne obsojamo ali krivimo, le spodbudimo ga k pogovoru o težavah, povedano pa vzamemo resno ne glede na naše mnenje in poglede.
Ko z osebo vzpostavimo stik je pomembno, da ta stik z njimi ohranjamo. Tudi, če se oseba začne umikati v svoj notranji svet je pomembno, da jo prav zato pogosteje pokličemo, povabimo na obisk in se ob pogovoru z njo ne izogibamo težkih tematik. Pri tem je dobro, da sami poiščemo podporo pri pogovoru z osebo, ta je lahko v obliki lastnega izobraževanja o nudenju pomoči in kontaktiranju strokovnjaka kadar menimo, da oseba to bolj potrebuje.
Nič ni narobe, če z osebo odpremo tematiko tudi v smeri »Ali si že razmišljal, kako bi naredil samomor?«, »Si se kdaj že poškodoval?« ali pa » Ali že imaš načrt?« Odgovori na ta vprašanja so lahko ključnega pomena pri spoznanju, kako resno je oseba o vsem skupaj že razmišljala. Kadar je ideja le v zametkih je morda dovolj, le pogovor z bližnjimi, če pa je situacija že zelo resna je bolje, da v proces vključimo tudi strokovnjake. V vsakem primeru pa ostanemo ob osebi in je v kritičnih trenutkih ne pustimo v izolaciji. Poleg tega je pomembno da iz njenega bivalnega okolja umaknemo vse možne načine poskusa samomora kot so ostri predmeti, strupena čistila, zdravila, vrvi, pasove, kable itd..
Če je to mogoče osebi nudimo pogovor o problematiki s katero se sooča. V pogovoru pa skušamo njihovo pozornost osredotočiti na krajše časovno obdobje. Posamezniku bo veliko lažje, če se osredotoči na “živeti iz dneva v dan” kot pa skozi celotno življenje. Sploh kadar so občutki pretežki, je težko razmišljati na daljno prihodnost, tako pa je bolje da se osebi pomagate osredotočiti na kratke in uresničljive cilje. Dobro je tudi, da se njegovo pozornost počasi začne usmerjati na nekaj za kar je vredno živeti. Osredotočiti se je potrebno na to kaj je osebi resnično pomembno v življenju, brez težkih občutkov krivde, kaj se bo zgodilo z bližnjimi če odidejo, pač pa jim prikažemo kako bo njihovo življenje pozitivno pripomoglo na svet okoli njih če ostanejo.
Pomembno se je zavedati tudi, da se lahko samomorilne misli pri posamezniku pojavijo v določenih situacijah in sprožijo impulzivno reakcijo. Tako je pomembno, da se z osebo vzpostavi načrt, kaj narediti ko sama opazi prve znake samomorilnosti. Ta dogovor je lahko, kontaktiranje bližnje osebe ali strokovne pomoči, umaknitev vseh možnih pripomočkov za samopoškodovanje ali pa le tehnike s katerimi se lahko v takšnih situacija zamotijo kot recimo branje knjige, gledanje najljubše serije itd..
Ne glede na to, kako se situacija izboljša je pomembno, da si tudi po kritičnem obdobju vzamemo čas za to osebo, ohranimo stike in se z njimi odprto pogovarjamo o njihovih občutkih.
Ljudje smo družabna bitja in sodobni način življenja nas lahko pripelje na rob naše želje po življenju. Ne glede na vse je lahko eno izmed najboljših zdravil pri iskanju smisla, bližina ljudi okoli nas. Naj nas ne bo strah ponuditi ali iskati intimnost v kakršnikoli obliki jo pač potrebujemo.
Za eMCe plac ozavešča pripravila Janja Vranjek.
