Marin Ivanović, raper znan pod imenom Stoka, je pri nas odigral svojo izjemno monodramo Stara šola kreka. To je predstava, ki prikazuje najtemnejše trenutke življenja narkomana, k sreči pa je tudi zgodba o uspehu, o procesu kako iz teme spet v svetlo. To je zgodba o človeku, ki je bil kar osemnajst let odvisen od kokaina, o pevcu, ki je po več vzponih padcih, nezaupanju in razočaranjih vztrajal in ponovno vstal.
S Kunigundinim mikrofonom je tokrat spraševal naš Mrigo.
Stoka, lepo pozdravljen nazaj v Velenju, veseli smo, da gostimo še predstavo Stara šola kreka, ki jo izvajaš od leta 2018. Kakšni so odzivi publike, te je kakšen še posebej presenetil, se te dotaknil?
Najprej hvala, ker ste me povabili, to poskušamo uresničiti že nekaj let. Leta 2017 sem imel prvi povratni koncert tukaj v Velenju. Dve leti pred tem je nastala predstava v Italiji, ko sem bil v skupnosti Cenacola v Bariju. Takrat je nastal tako album in predstava. Potem sem bil tu na koncertu in od takrat poskušamo uresničiti to predstavo tudi tukaj. Končno nam je uspelo in sem res vesel, da sem prišel na vaš festival.
Upam, da bo predstava občinstvu všeč tako kot jim je na Hrvaškem. To je četrto leto, če izvzamemo prejšnjo, zaradi kovida. Malo smo imeli miru, zaprli so gledališča. Ta predstava pa je ena najbolj prodajanih predstav v zadnjih treh letih na Hrvaškem. Več kot 60 do 70 tisoč ljudi si je ogledalo predstavo. Prihaja veliko mladih, stroka je odobrila predstava, kot tudi policija. Sodelujem s policijo, ker je predstava kot neka preventiva odvisnosti.
Spomnim se, da sem imel zelo podoben nastop kot tukaj. Bilo je v gozdu tudi na jezeru, festival Ferragosto Jam in je bilo 1.500 ljudi. Zelo posebno vzdušje. Bilo me je strah, ker ne maram nastopati zunaj gledališča. V gledališču je mirno vzdušje, kjer lahko obvladujem občinstvo. Se ne morejo sprehajati. Ko si zunaj pa ne moreš vplivati na to, če nekdo vpije ali govori in to potem omejuje fokus na predstavo. Ampak tam je bilo 1.500 ljudi v tišini in tako sem videl, kako dobra je ta zgodba, ko je 1.500 ljudi tako tiho, da slišiš muho v gozdu. Danes upam, da občinstvo na enak način prepozna zgodbo, saj je to nekako zgodba vseh nas, skoraj vsak podobno doživi, jaz pa jo pripovedujem iz svoje perspektive. Veliko mladih pride na predstave, tudi šole in to z veseljem počnem.
Pogumno razkrivaš svojo osebno zgodbo in boj z odvisnostjo, kakšen je bil proces nastajanja, kako si se ob tem počutil?
Temelji na monodrami Mikea Tysona, ki jo je naredil s Spike Leeom in sem si jo velikokrat gledal. Takoj sem bil navdušen, da bi to naredil. A ni bilo realno, ker sem bil takrat na drogah. Potem sem rekel, da bom napisal svojo monodrama, ko bom odšel v skupnost Cenakolo. In tako se je zgodilo, da sem dve leti klečal pri nočnem bogoslužju in pisal v majhen zvezek iztočnice. Nato pa sem s pomočjo igralke Petre Radin in režiserja Maria Kovača naredil to predstavo. Srečen sem bil. Nismo bili prepričani če bo publika to razumela, prepoznala. Razumem, da ta zgodba ni samo moja temveč od vseh, ne glede na to ali smo na Hrvaškem, v Sloveniji ali Bosni. To je univerzalna zgodba, ki se prenaša iz roda v rod. Izkazalo se je, da so se ljudje v tej zgodbi prepoznali in verjetno zato danes, štiri leta kasneje, polnim dvorane in vsaka je razprodana. Na začetku sem jih imel 6, 7 na mesec. Zdaj jih imam manj in upam, da ko se bo vse stabiliziralo, da se vrnemo k tem številkam.
Mrigo: In v Slovenijo?
Če bo po božji volji. Ravno smo govorili o tem, kako mlade, novejše generacije manj razumejo hrvaško. Rekel sem, da je to ena zgodba, kjer je dovolj že sama energija, nekateri bodo razumeli , polovica morda ne. Ampak imam že 20, 25 let izkušenj občinstva in odra. Razume se zelo hitro, se ne hvalim, ampak, tudi če ne razumeš, bistvo dojameš zelo hitro. Na koncu predstave vidim po reakciji publike, na to kar delamo. Bilo je nekaj tujcev na predstavah in se je videlo, da ne razumejo jezika ampak so razumeli poanto in jim je bilo wow. Tako, da sem prepričan, da se bomo hitro razumeli.
Na odru ponavadi rapaš tokrat pa te vidimo še v drugi vlogi. Verjetno je velika razlika, kako se počutiš v vlogi igralca?
Moram vam povedati, da mi to ustreza, saj je občinstvo mirno. Koncerti pa, starejši ko sem, težje ostanem buden za koncert. Predstava je pa vedno nekje med osmo in pol deseto, vsi se osredotočajo na kaj počnem, repa je veliko. Vse se začne z repom že od malih nog; grafiti, košarka, to in ono; pred drogami, celotna zgodba. Dobim to potrebo po občinstvu in nekako potem nimam niti potrebe, da bi hodil na koncerte, v klube in to. 3, 4 -krat na mesec nastopam za 350 ljudi, ki so osredotočeni na to kar delam. Je lep odmor. Izkušnja občinstva, ki ga imam skozi repanje, mi pa zagotovo pomaga.
Mrigo: Kaj ti je težje?
Ne vem, kaj je težje, to so sladke skrbi. Malo bolj fizično zahteven je rap, ker še vedno rapam brez podpore. Repati moram za uro in pol, zato moram trenirati en mesec, da bo na ravni, ki mi je všeč. Tukaj sem sam, nimam pomoči, to je zgodba brez odmora, vse je v en dah. Prej so me vprašali, če želim na kosilo pa sem rekel niti slučajno, potem ne morem dihati, sem okamenel. Ne morem dihati, če imam poln želodec, zato moram biti lačen. Nek slavni igralec rekel, da je najboljši igralec lačen igralec. Rad spim popoldne, na dan predstave pa ne morem, blokira me. Lahko zatisnem oči le za 5 minut, da si dvignem adrenalin, če pa spim za pol ure se moj način govora spremeni.
15.10 naj bi izšel nov album Sve su to rime, s kakšno tematiko se ukvarjaš, kaj te je tokrat inspiriralo?
No, obstajajo različne teme. To je osmi album po vrsti in se veselim njegovega izida. Poskušal sem malo eksperimentirati, preseči svoje okvire, naš old school boom bat. Hotel sem pisati na trap, na sodobne instrumente in mi je bilo zelo težko, vendar mi je uspelo. Obstajajo 3 ali 4 stvari, ki so sodobni instrumentali in mi je ustrezalo odprepat. Bog zna sa Hiljetom, občinstvo je sprejelo. Vseeno obstajajo različne teme, so nekoliko zrelejše, nič več psovk zadnjih dveh albumov. Na novem albumu sem se obrnil na duhovne teme. Mislim, da se raper po 20 letih lahko izogne psovanju, bolje vpliva na mlade, pravilen govor. Veliko je otrok, ki želijo svojo pomankanje kreativnosti nadomestiti s psovkami in poskušajo biti podli, vulgarni, umazani… In potem nič ne slišimo, vsi kimajo, ker so dobre kletvice. Temu se želim izogniti, tako da sem vsaj jaz tisti, ki se po toliko letih teme in vsega odloči za svetlo pot. Imam vpliv na mlade in zdaj je moj čas, da pokažem in bom zgled novim generacijam. Gre brez psovk in lahko iz ustvarjalnosti narediš nekaj lepih zgodb. Ker danes se kažejo samo grde stvari in vsi so ujeti v to, zato želim biti nasprotje tega in s svojo izkušnjo vnesti malo svetlobe v celotno zgodbo.
Ali v prihodnosti načrtuješ še kakšno predstavo, če ja, o čem bo govorila?
Zaenkrat ne, ker je ta tema in predstava vedno aktualna. Vsaka moja predstava je drugačna, odvisno od mojega razpoloženja, o čem se pogovarjati, kako govoriti o tem, na kakšen način, kakšno je razpoloženje občinstva… Pride do nekih sprememb ampak vedno je podobno ogrodje. Vsakič je malo drugačna in če bi si sedemkrat ogledal predstavo, bi rekel da je vsaka bila drugačna. Trenutne pa ne nameravam veliko spreminjati.
Ne vem, če bo kakšna nova predstava, sem pa razmišljal, da bi naredil kakšno otroško predstavo. Da bi bil s tablo, ki repa ali nekaj takega. Mislim, da bi bilo to dobro. Nimamo neke predstave, kjer bi reper otrokom rimal, ali pa da bi se mogoče pomerila dva raperja. Mislim, da bi to bil hit za otroke in je to nekaj o čemer definitivno razmišljam.
