eMCe face vol 2

Ana Šuperger: »eMCe plac je spot, kjer se zbira liberalno misleč folk, ki je odprt in prihaja iz vseh vetrov. Tega, da spoznaš toliko ljudi iz drugih subkultur, ki majo drug vibe, tega ni nikjer drugje.«

Ko sem sedla pred Ano in odprla prazen dokument, sem se najprej naglas vprašala, kje naj sploh začneva? V naših organizacijah je delala skoraj vse, hehe. Skupaj sva naštevali vse naloge in funkcije in zdelo se je, da seznamu kar ne bo konca. O tem sva na koncu govorili še najmanj in tudi to je okej. Parkrat sem se med debato naježila, kdaj mi je šlo malo na jok, veliko pa je bilo tudi glasnega smeha in vzklikanja »jaa, js tuuud.« Zato je tako lepo, sedeti v živo, v dvoje in se pogovarjati. Zato gre – da se pogovarjamo, da delimo, da namesto emojijev doživljamo pristna čustva, da se misli, ki jih nekdo izreče naglas, vate vtisnejo drugače kot bi se vrstice v zgodovini klepetov. Ko pomislim, koliko tega so nam odnesle razne aplikacije, preko katerih se slišimo, mladi pa sploh, se še enkrat zavem, da nam pristnega stika nič, nikoli, ne bo moglo nadomestiti. No, to skodrano dekle s svojo energijo in smehom zapolni vsak prostor in vesela sem, da me je spustila malo bližje.

Med urejanjem tega prispevka sem si naštimala album Demoni. Ona bo že vedela zakaj, hehe.

Torej Ana, ti in mladinske organizacije. Kje si štartala in kje si še danes?

»Leta 2016 sem prišla v ŠŠK dijaško sekcijo. Tja me je »uvalu« brat Amadej. Js sem bla prvi letnik, on pa četrti na Gimnaziji Velenje. Kasnej sem bila dve leti v »našem« ŠŠK-ju kot del Golobove ekipe, v odboru za kulturo in zabavni program. Med korono sem bila kot študentka Notranje opreme vodja ekipe za vizualni del prenove eMCe placa.«

Ja, se spomnim, ko ste se z maskami sprehajali po placu in delali plane. »Keri« časi.

»Ja, res, čeprav je bla ta prenova kr fajn.«

Ne bova preveč povedali. Če veš, veš. Hahaha. Kaj še?

»Pol sem bla v Nadzorno-disciplinski komisiji ŠŠK-ja pa lani v programski ekipi Kunigunda, že leta pripravljam Pub Quize. Na DMK-ju backstage manager, kdaj prodajam karte. Sodelovala sem pri mladinski strategiji, na Hiši groze, sem v Svetu zavoda eMCe plac. Hmmm … Sem podpredsednica Mladinskega sveta Velenje. Trenutno delam na prenovi Hostla Velenje. V ŠŠK izmeni v Ribnem pa res vse – sem kdaj tudi že pomagala v šanku, v kuhinji, pri programu. Za mano je 10 let aktivne kariere, evo.«

Kako si se v tem desetletju spremenila?

»Konstantno imam borbe sama s sabo! Hočem ugotovit, a se ljudje dejansko spreminjajo al se ne? Ciničen del mene misli, da ne, da smo v jedru skos enaki in bomo vedno, ne glede na vse kar se zgodi, reagirali enako. Tadrug del mene pa misli, da se spreminjamo. Moji bližnji recimo pravijo, da sm se js tud. Tk da, če predpostavljamo, da se spreminjam, bi rekla, da sem velik bolj odprta in komunikativna kot včasih. Pa ne, da sem bla shy otrok, ampak recimo v premagovanju nekih strahov kot je anxiety pred klicanjem ljudi, haha. Martin me je »prisilu«, da js pokličem bende, mi je reku, naj se sama zmenim, naj me ne bo strah in pol pač sem.«

Kake pa maš izkušnje s tem, so bli prijazni na drugi strani?

»Vedno sm zvadla prej, ka bom povedla, haha. Na drugi strani je blo ziher čutit mojo živčnost. Pol sem še večkrat replayala pogovor, a je blo kul, joj, haha. Mam dokaj dobre izkušnje, ja.«

Kako ti je šlo pa »cenkanje« za honorar? To je verjetno posebna veščina, haha.

»Znala sem pristopit na prijazen način, ono ja, mamo vprašanje, a bi si dalo kej nardit na ceni, pa so ponavadi kr pristali«.

Vaša generacija ŠŠK-ja je delala tisti, v našem okolju kar legendarni, koncert z Joker Outi in Siddharto na Visti. Vihar vseh viharjev. Če tega nisi doživel, sploh ne moreš zares opisat.

»Joker Out sem tudi js klicala, recimo. To je bil za njih eden prvih največjih koncertov ever, ki se je končal klavrno. Takrat sem stala na odru in naenkrat sred naliva sam vrgla sebe in plahto na mešalko, bend smo spravli iz odra, vzela sem metlo in pometala vso tisto vodo iz odra, brisala sem luči in zvočnike. Vmes je Hrovat po mikrofonu ljudem govoril, da bo še vse vredu, da bomo vse zrihtali. Čist sem bla premočena, čist. In se spomnim, kk sm pogledala gor proti backstage-u in pobi, Jokerji, mi kažejo kao prit gor in sem šla do njih. Menla sem se z Martinom, takrat je bil še basist in s Krisom. Bla sta najbolj prijazna ever, ful sta me mirila, da jim je vseen lepa izkušnja, da majo radi adrenalin, da tega špila ne bojo nikol pozabli. Celo rekla sta, da jim je žal, da se je glih nam to zgodilo. Jure je skor dobu led screen v glavo, ampak njim je blo vseen the best. Prinesli so mi brisače, da sem se mal posušila. Res kul tipi.«

Jih še spremljaš?

»Še jih spremljam, z Martinom sma še pol kasnej ohranjala stike. Amadej jim je kdaj delal lučke, sem bla na koncertih. Mam tut karte za Karneval, itak.«

Naši festivali, tudi Kunigunda, so že večkrat pripeljali k nam takrat dokaj neznane bende, ki so potem čez čas postala velika imena. Ti fantje samo rastejo in tvoj spomin bo vedno bolj dragocen, hehe.

»Ja. Neki posebnega so, pristni so, fajn prezenco majo na odru.«

Kaj so zamudili tvoji vrstniki, ki nam nikoli niso prišli blizu?

»Vse. Community, priložnosti, da se sprobaš. Če hočeš v nečem podobnem uspet, rabiš te izkušnje, poznanstva. Neomejeno je team worka. eMCe plac je spot, kjer se zbira liberalno misleč folk, ki je odprt in prihaja iz vseh vetrov. Tega, da spoznaš toliko ljudi iz drugih subkultur, ki majo drug vibe, tega ni nikjer drugje.«

Si se pa na eni točki odločila, da se boš preselila v prestolnico. Je postalo Velenje premalo?

»Zdej drugič ja. Enkrat sem že živela v Ljubljani, sam … takrat nam je v prvem tednu faksa umrl prijatelj Val in to mi je čisto zagrenilo izkušnjo. Naslednje obdobje 3, 4 let me sploh ni vleklo več nazaj, ker me je vse spominjalo na to. V Velenju sm se ful bolš počutla.«

Kako ste se prijatelji spopadali s to izgubo?

»Definitivno nas je zbližala. Bi nas verjetno še bolj, če ne bi blo korone. Bili smo zanimiva družba, kdaj tudi preveč prepletena, hehe. Martin, Val, Nina, Matija, Urša, Amaris … Noben, ki ga poznamo, nobena družba, ki vemo za njo, nima take izkušnje kot mi. To je prineslo neko medsebojno razumevanje in empatijo, ki jo drugi mogoče nimajo. Zaznamovalo je vse nas. Drugače pristopamo do stvari. Za sebe bi rekla, da nikol nočem ostat predolgo jezna na nobenga, ker se lahko vedno komu kej zgodi. Tu smo si ful podobni. Mamo pa nek invisible string, ki nas na koncu vedno nazaj skup potegne. Grozno, da smo to doživeli. Želim si, da se ne bi zgodilo, da bi meli bolj brezskrbno mladost. Takrat smo se velikrat menli, da bi mogli hodit skupi žurat, ne pa se videvat na pogrebih.«

Kaj te je opogumilo, da si šla še enkrat »probat« Ljubljano?

»Ko sm šla na magisterij sem se velik vozla sem in tja, moja družba je bila v LJ in sm večkrat prespala, smo kam šli … in sem začela študirat »aha … tega lajfa js sploh nism dala čez«. Skontala sm, da sm s korono in s tem faksom od doma dost zamudla. Hotla sem probat sama živet, se osamosvojit, hotla sem met svobodo.«

Se pa pogosto vračaš nazaj?

»Redno prihajam, se trudim, da vsaj enkrat na teden. Družino mam tu, tud eni frendi so se preselili nazaj. Prihod domov mi je kot oddih od odraslega življenja, hehe.«

Kako pa ti gre to »odraslo« življenje, ti paše, da si sama? Te je bilo tega kaj strah?

»Sma js in maček, hehe. Najprej sem bla leto pa pol v Akademcu v študentu, sicer v samski sobi, ampak so bli še drugi tam in smo se družli. Ja, blo me je strah, kk bo, ko bom sama v fletu. Sem dokaj na polovici med intro in ekstrovertom. Rada mam mir, svojo rutino, svoj način lajfa, na drugi strani pa pride osamljenost, ker rada govorim, rada diskutiram, rada delim izkušnje. Grem zdej nazaj s folkom živet, sem se odločla za še mal community vibe-a, hehe.«

Bi rekla, da če ima mlad človek priložnost, da živi še kje drugje, naj proba?

»Ja, to je najmanj, kar morš nardit kot mlad človek. Ljubljana, Maribor, Koper, eno univerzitetno središče, ta kampus stil. Priložnosti so v  Velenju bolj omejene, niso tok številčne. Frendom, ki so bli na Erasmusu, se že Ljubljana zdi mala.«

Na kak način pa najraje žuraš?

»Go-to žurka so karaoke, kdo bi si mislu. To je moja najljubša oblika žuranja, ful sem navdušena nad glasbo. To, da se predvaja muska po mojem okusu, je zame glavna sestavina dobrega žura. Pa kako pivo spiješ zraven pa tk. Koncerti, festivali.«

Kaj te čaka poleti?

»Poleti gremo na Ultro. To ni čist moja muska … sam verjamem, da bo vseen fajn. Pa v ŠŠK Ribno. Mam to srečo, da mam prijatelje, ki imajo kak vikend kje na morju, upam, da bomo šli kej tja. Poletje si recimo vzamem za »hrvaške dopuste«.

Ribno, prostor, ki ti veliko pomeni. Tudi jaz sem bila tabornica in verjamem, da nas to na nek način oblikuje.

»Moja statistika, od prvega razreda do lani, je, da sem preživela že več kot 365 dni lajfa v Ribnem. Seštela sem vse smene, taborniške, prehodnice, zahodnice, študentske, vse možne in nanese eno leto. Noro.

Zaradi taborništva si drug človek. Nabor znanj in izkušenj dobiš direkt iz narave. Taborniki smo neka subkultura, s svojimi šegami in navadami. Furamo disciplino in rutino, po drugi strani pa vzpodbujamo to, da se sprostiš, raziskuješ, delaš kar ti paše. V petem razredu, ko sem bila visoka meter in nič, so mi dali 20-kilski nahrbtnik, ki je bil večji ko js, na rame pa rekli: »Zdej pa pejt za šest ur hodit v hrib!«. To je »fajn trpljenje«, character building, ki ga drugje težko dobiš. Bila sem vodnica vodu, ki sem ga pripeljala od tretjega razreda do vodniške, letos grejo že na faks. Zadnjič je ena moja pristopla na koncertu na Visti do mene pa mi rekla, da je srečna, da sm bla njena vodnica, da sem jo velik naučila pa sm se kr razjokala. To mi ful pomeni.«

Kakšen otrok si bila pa ti?

»Pridna punca. Še vedno se borim s tem, da nism skos v good girl vibe-u, da si dovolim kej zafrknt. Mirna in potrpežljiva, mami pravi, da je lahka vedno v miru klepetala na obiskih, ker sem bla tk nezahtevna. Pametna, v smislu, da sm si ful zapomnla, da so me stvari zanimale. Mela sem lepe ocene.«

Tvoj brat Amadej je tudi že leta naš sodelavec in smo ponosni na njegove uspehe, postal je zelo uveljavljen lučkar. Kaj sta rada skupaj počela?

»Z Amadejem sma pa špilala skupi igrce! Need for speed, Guitar hero, GTA San Andreas. Čeprav mi je dovolil sam neke stranske vloge, on je mel vse čez, js pa sam kako tipko, s kero nisem mela kej uničit. Še zdej rada gejmam. Rada rečem, da danes opravljam službo, ki je točno taka kot da bi igral Simse – postavljam pohištvo, izbiram materiale, se igram s svetlobo. Pa Legice sma rada sestavlala, kot vsi otroci, haha.«

Kaj pa pol kasneje, ti niti v srednji šoli ni malo »zahojdlo?«

»Ne. Šele zdej druga Ana seka vn, haha. Pri šestnajstih sm mela krajše obdobje, ko sm kdaj kot dijakinja šla na študentske žure, nism pa mela »crazy life« ere.«

A si si pa želela?

»Js se ful slabo počutim, ko neki zavozim. V sebi mam ful pretirano kritični moralni kompas. Notranji glas mi govori: »Js ne zafuram«. Ne dovolim si, da bi se tk zares opustila. Ful mam slabo vest, če bi se. Tak safe person sem.«

Sliši se, kot da si zelo stroga do sebe.

»Absolutno. Absolutno preveč. Bla sem pri Nevi na razbremenilnem pogovoru in mi je takoj rekla, da morm bit bolj prijazna do sebe.«

Kako ti je blo to slišat?

»Neva me je hitr skontala in mi kr odprla glavo. Da si znam rečt: »Eeeej, yo, yo, yooo, potegn se mal nazaj, spet to delaš, vredu je.«

Kaj pa do drugih?

»Do drugih ne, njim rečem: »Vredu je, sej bomo zrihtali, zadihi.« Upam, da nisem no, da me ne vidijo tk. Razen, ko popravljam slovnico, povsod, še na jumbotih na cesti takoj opazim napake. Sem pa kritičn človek ja. Tk nasploh.«

Stara si 26 let, živiš sama – z mačkom. Koliko te okolica obremenjuje s pričakovanji, kaj bi pa ti morala?

»Konstantno čutim pritisk. Se mi zdi, da se folk okoli mene vse bolj in bolj odloča za ta »tradicionalni« način lajfa in se počutim izolirano v tem smislu. En del družbe, ki je malo starejši, je že družinsko usmerjen, pol mam pa ekstremno žurerski del družbe, ki so bolj free spirit, ki čutijo, da to še pa ni za nas. Da mormo lutat, se najdit, še nismo pri bajtah, steady job-ih, otrocih. Se pa vedno najde kdo, ko me sprašuje stvari v smislu, ka pa misliš ti zdej? Ka boš pa oktobra? Ka pa to, ka pa ono. Nočem se bremenit s temi standardi in normami. Pomembno mi je, da mam ljudi okol sebe, ki so podobno misleči.«

Kak si pa želiš partnerski odnos?

»Tak, da živima vsak svoj lajf in mama svoj tempo, se pa dobiš na sredini in sodeluješ, se podpiraš. Rada bi ohranila svoj jaz, ne bi se rada preveč zanašala na drugo osebo.«

V življenju se nam zgodi marsikaj, omenila si razbremenilni pogovor. V kakem stanju si trenutno, kaj ti pomaga, ko je težko?

»Ni najlažje obdobje za mano, ampak aktivno delam na tem, da sem mirnejša, srečnejša. Ples. Glasba. Želim se naučit igrat kak instrument, recimo bobne. Ful rada ustvarjam, rišem, slikam, barvam, karkoli. Športam.«

Si kaj trenirala?

»Atletiko … dva tedna in pol sem ugotovila, da ne maram laufat. Ples pa zares. V šoli smo hodle na plesna tekmovanja. Učiteljica športne vzgoje, Donata Tomažič, če slučajno bere, ona je kriva, da sm spoznala strast do plesa in to je ostal sestavni del mojega vsakdana.«

Na kaj trenutno densaš, ko si sama?

»Trenutno je aktualn Metro Station – Shake It al pa Heart of glass od Blondie. Main character in a movie vibe, hehe.«

Res maš lepo postavo, verjetno to ne pride samo od plesa?

»Joj, ne pazim tok pri hrani, res ne, haha. Mislim, da mam srečo, vsaj zaenkrat. Vsak dan se trudim, da naredim 10.000 korakov, to pa priporočam. Mentalno zdravje je zaradi tega absolutno boljše. Hodim in hodim, dokler ne predelam stvari, ki me tisti dan težijo.»

Kako zgleda tvoj dan, maš kako rutino?

»Mam zelo specifično rutino, ker večinoma delam od doma. To obožujem. Tu in tam grem na kak sestanek v pisarno. Zjutri spijem kavo, delam do kosila, jem, skor vsak dan po kosilu rabim en power nap, priznam, vsaj ene petnajst minut. Pol grem delat nazaj, trenutno mam več različnih jobov, med drugim inštruiram otroke. Recimo ob ponedeljkih grem še na plesne pa druge dni na kako kavico. Pridem domov in pogledam serije, to mi je ful fajn, ful gledam serije! In grem spat, ob čimbolj normalni uri.«

Jaz tudi. Maratonsko! Kaj gledaš?

»Trenutno Fargo, sem pa v zadnjem mescu rewatchala Sex and city, Friendse, Černobil, Sopranose in The Wire.«

Kaj pa služba, kaj delaš, kaj bi rada počela?

»Trenutno delam notranji dizajn v arhitekturnem biroju, že tri leta pa pol. Od prvega razreda sem vedla, da bi rada to delala. Najraje delam na računalniku, projektiram v programih. Situacija na trgu pa trenutno ni preprosta. Ni jobov zares, morš ful trdo delat, bit freelancer, bit s.p.. Ful si odvisen od samega sebe in samoiniciative, ustvarjalnosti. Idealno bi mi blo, da bi bla v arhitekturnem biroju še neki let pol bi pa šla na svojo pot.«

Maš kako sanjsko stavbo, hišo, ki ti je noro všeč?

»Frank Lloyd Wright  – Fallingwater. Povezuje interier z naravo zunaj, organske oblike, ogromna okna, stil je skandinavski, modernističen. Sam to bi bil moj vikend, js sm kr blokovski otrok, cel lajf sem živela v bloku in bom tud naprej to iskala, hehe. V mestu bi živela. Ne sanjam o travniku okol hiše, kjer se sprehaja pes, haha. Lepo stanovanje, z lepim balkončkom.«

Kaj bi rekla Ani pri petnajstih?

»Opusti se, dobesedno. Folk ti bo oprostil, če zafrkneš, radi te bojo meli ne glede na vse. Fajn se mej.«

»Bolje da smo danes nori,

kot da jutri se bojimo … »

– Joker Out