INTERVJU: Doša// Um&Kuna// Eyceeou

Pozdravljen na letošnjem 24. Festivalu mladih kultur Kunigunda.

Po enajstih letih si letos presenetil s »surprise« albumom »IRU: Tok misli. Je počasi nastajal vsa ta leta ali si ta pulz dobil v zadnjem času, ko se toliko dogaja v družbi?

V bistvu je nastajal dvojni album Izpovedi razočaranega uma, potem sem pa, nepovezano s tem albumom, naredil najprej to Odprto pismo predsedniku in potem še Razglednice. Nato sem dobil neki ”flash”, da bi naredil neki mini album, pol pa v sem se v nekem moment  odločil da bi pa raje ta dva komada dodal in namesto dvojnega albuma izdal dva dela albuma in sem potem izdal polovico tega albuma. Je pa definitivno nastajal v zadnjih 10 letih, od prejšnjega albuma.

Torej, bi rekel da ima album več sklopov oziroma tem?

Vedno, tudi imaš gor album 2013, ker je bil posnet leta 2013 in govori o tem, da se vračam domov k mami svojega otroka, s katero nisva skupaj že od 2013. Je kot neka časovna zgodba. Nikoli se ne pustim omejevat, da ne bi smel reči da sem star 33, ko bom na albumu že 37, ampak povem in naj bo to neko obdobje. Tako je bilo tudi pri prejšnjem.

Napisal si skladbo Odprto pismo predsedniku republike, kjer si konkretno nagovoril še posebej predsednika, ki je v javnosti zelo odmevala, podobno se je izpostavila Jadranka Juras, Zlatko in še kdo, in ker je letos rdeča nit festivala srcalodružbe me zanima – kdo smo, po tvojem mnenju, ko se pogledamo v ogledalo – Kaj po tvojem kultura/družba zrcali nazaj?

Jaz mislim, da je to vprašanje za vsakega posameznika, kdo je ko se pogleda v ogledalo in da je najbolj važno, da se upa pogledati v ogledalo. Jaz se. Vem, da nisem bil tiho ko je marsikdo drug bil in tudi recimo v Razglednicah se jasno dotaknem tudi Hojsa in tega problema, ki je bil s filmskimi skladi, ki jih ljudje niso dobili, pa so jamrali na veliko, kaj je s tem denarjem in potem marsikdo teh istih ni ”sharu” tega komada. Tako da mi je bilo mal tako – aha ste denar vmes dobili ali kaj? Jaz mislim, da je na splošno rap od nekdaj bil zrcalo družbe in nekega socialnega sveta. Če vsaj delno ni to, pol ne vem, če je to to kar bi moglo biti, vsaj zame.

V tvojih intervjujih sem zasledila, da se srečuješ tudi z anksioznostjo in depresijo. Pogumno se mi zdi, da o tem odkrito govoriš, v trenutni situaciji je veliko takšnih, ki se soočajo s temi težavami. Kaj tebi pomaga, imaš kakšen nasvet še posebej za mlade, ki se s tem soočajo?

Definitivno, zdaj se že res dolgo s tem srečujem. Mogoče sem takrat, tk zgodi še začel, da je bilo manj točno tega pogovarjanja o temu. In da je takrat bilo tudi meni bolj nelagodno govoriti o temu, pa mi danes ni. Ampak definitivno mislim da, prvo kar pomaga je delanje na sebi kot človeku in iti tudi poiskati pomoč, če je stvar tako huda. Jaz na koncu ne vem kam bi prišel brez dobrega psihiatra, ki me je usmeril nekam, kjer sem lahko sam delal na sebi in tudi mislim, da je to glih problem. Da je to tabu o tem govoriti. Me lahko folk pokliče, in z veseljem dam številko od dobrega psihiatra. Mislim ,da tudi to, športat pa predvsem nekako biti iskren do sebe, če je kej na tem. Poiskat kje je težava, nekje iz preteklosti. Definitivno pa mislim, da vsi ko so premagali ali depresijo, ali anksioznost, ali se še borijo z njo, pa mislijo da si lahko pomagajo s tem, da o njej spregovorijo, naj o njej spregovorijo.

Danes na Kunigundinem odru tudi Freestyle show, si se kdaj v tem tudi preizkusil?

Sem svoje čase velik freestylu, oziroma freestylam še vedno, samo ne tako da bi se  udeleževal nekih ”freestyle batlov” in tako naprej, ampak še vedno zelo rad freestylam. Sem pa svoje čase tudi še na kakšno državno prvenstvo šel malo probat. Tale dva fanta ko sta danes, bosta definitivno vredna časa poslušalcev, jima dam kar kapo dol.