Kunigunda 2020Novice

INTERVJU: Anamari Hrup in Eva Jera Hanžek – Zavetišče za zavržene rastline

By 26 avgusta, 2020 No Comments

Umetniški tandem Zavetišče za zavržene rastline / Abandoned Plants Sanctuary obstaja kot projekt od jeseni 2015, kot kulturno društvo pa od leta 2016. Projekt je izrazito interdisciplinaren, v sebi združuje vsebine s treh različnih področij (umetniške, ekološke in socialne) ter jih predstavlja na drzen in izviren način najširšemu občinstvu vključno z najobčutljivejšimi skupinami, kot so na primer otroci in starejši, ki se drugače s tovrstnimi vsebinami ne bi spoznalo.

Na odprtju razstave smo se pogovarjali z Anamari Hrup in Evo Jera Hanžek.

Zavetišče za rastline je projekt s katerim se ne srečujemo velikokrat.

Kako je nastala ideja zanj in kako se je ta ideja razvijala do obsega ki ga ima zavetišče zdaj?

Anamari: Ideja je nastala ob koncu študija na Likovni akademiji, ko sem razmišljala o tem, kaj bom počela na umetnostnem področju in v svetu, v katerem živim. Vedno sem rada sadila rastline, se ukvarjala z njimi, gledala, kako rastejo in sem opazila, da se v naši družbi ravna z rastlinami kot s predmeti in da je to le še en produkt množične proizvodnje.

Torej, kako se je razvil projekt. Na začetku sva s kolegico Evo imeli rastline v lastnih domovih, nisva imeli določenega prostora. Leta 2018 pa sva s pomočjo Mestne občine Ljubljana in številnih prostovoljcev zgradili rastlinjak iz odpadnih materialov, ki je sedaj tudi naš uradni prostor.

Eva: Ideja se je razvijala tudi tako, da imava številne delavnice, ki so povezane z rastlinami. Ker sva obe slikarki, sta umetnost in risba sestavni del najinega projekta.

Sprva so imele rastline prostor v lokalu “Pritličje” v Ljubljani, ki je tako dobilo ime lokal s pljuči. Še vedno prakticirate posvojitve v takšnih lokalih?

Anamari: V bistvu ne, ker sva ugotovili, da je to logistično preveč zahtevno. Še vedno sva praktično le dve osebi, ki skrbiva za celoten projekt, hkrati pa imava tudi ostale okupacije in službe. Tako da to ni več aktivno. Se pa zelo naravno organsko selimo po raznih prostorih, ko dobimo takšna povabila, kot je ta od vas. Da smo za en mesec prestavili zavetišče v Velenje. Tako smo se prestavili tudi v galerijo Equrna. V okviru bienale oblikovanja smo zasedli za nekaj mesecev opuščeni prostor v podhodu Ajdovščina, ki ga sedaj poskušava ponovno oživeti.

Tudi danes pri nas vidimo kar nekaj rastlin, najbrž pa je to le del zbirke ki jo zavetišče ponuja. Koliko rastlin ima trenutno začasni dom v zavetišču in ali je katera rastlina bolj pogosta kot druge?

Anamari: Ja, trenutno je kar nekaj rastlin tukaj na voljo za ogled. Ampak mislim, da nama jih je še nekaj ostalo v Ljubljani. Tukaj jih je kar veliko, tako da mislim, da sva velik del rastlin preselile sem.

Katere rastline so bolj pogoste, katere manj?

Eva: To je čisto odvisno. So kakšne rastline, ki se pojavijo večkrat, kot kakšna aloe vera.

Anamari: Danes je prišla ena gospa do naju in nama povedala, da jo ves ta seznam rastlin na tej razstavi spominja na stanovanja, hiše in pisarne izpred parih desetletij. So približno takšne sorte, ki mogoče nekaj časa niso bile »moderne«, ampak sedaj zopet postajajo čedalje bolj popularne.

Posvojitev rastlin poteka na unikaten način. Kako sta prišli do ideje tega postopka?

Anamri: Vse skupaj se je dogajalo zelo organsko. Na začetku so bile pogodbe sestavljene tako, kot nekakšne vrste osebna izkaznica rastline, vsebovale so fotografijo, kot osebna izkaznica ljudi. Potem sva pa ugotovili, da je zelo pomemben del posvajanja sprejemanje odgovornosti za rastlino. Tako da se ta človek lahko usede, nariše rastlino, jo tudi bolj spozna in poveže. Sedaj so pa pogodbe takšne, da se pogodbo nariše. Se pravi, narišeš portret rastline.

Eva: Na začetku je bila fotografija, kot je že prej povedala Eva. Seveda sva vsako rastlino narisali, ko je prišla k nama. Sva jo upodobili v risbi, kakšno tudi v grafiki. To je že bil nekakšen začetek. Sedaj pa bi razvili pogodbo do te mere, da jo ljudje narišejo in se preko opazovanja rastline navežejo nanjo na nekakšen drugačen način. Se bo pa pogodba verjetno razvijala naprej.

Anamari: S projektom.

Eva: Ja, s projektom in to organsko rastjo.

Festival Kunigunda letos nosi slogan “zdrava pamet, odprto srce”. Kakšne so vajine asociacije na ta slogan?

Anamari: Najprej sem se spomnila na to, če gledaš s srcem, mislim, da lahko ostaneš zdrav.

Eva: Odlično, to je sedaj kar pomembno.

Se je pri snovanju projekta tudi vama utrnil kakšen slogan oz. utrnilo kakšno vodilo?

Anamari: Predvsem to, da zagovarjava idejo, da je rastlina živo bitje in ne zgolj okrasni predmet. Da ima rastlina svoje potrebe, nujne za njen način življenja in delovanja. Da je v bistvu sovrsta, s katero bivamo na tem planetu.

Eva: In da je možno, če je kakšna stvar oz. bitje drugačno, naj bomo do nje solidarni v sprejemanju drugačnosti. Rastlina je zelo drugačna v svojem bistvu, delovanju in času razvijanja in to ne pomeni, da ni živo bitje in da si ne zasluži spoštovanja, kot kaj drugega.

DANES DOGAJA

Dogodki, ki so na sporedu danes.

29 septembra 2020

No Events were found.

UPCOMING EVENTI

To so naslednji dogodki, ki so na programu eMCe placa.

Ponedeljek
Torek
Sreda
Četrtek
Petek
Sobota
Nedelja
31
1
2
3
4
1
5
1
6
7
8
9
10
11
1
12
1
13
14
15
16
17
1
18
19
20
1
21
22
23
24
25
2
26
27
28
Current Date
29
30
1
2
3
4

Copyright © Zavod eMCe plac 2018 | Made by Matic Korošec