Bralna razpravljalnica: Dona Pratnekar – V glavi zidam mesto

Tam, kjer se med smrečjem sliši dihanje vetra, kjer ti odgovori samo tišina, tam ni več daleč do brloga volčjega pastirja. Le dva skovika in vranji let proti polnoči in že si tam, na skalnatem grebenu njegovega domovanja.

Volčji pastir pomni mnogo magičnih stvari v naši deželi, mize in vrče in mošnje in rute in robce, cule in mehove, ki se nikoli ne spraznijo jedil, pijače ali zakladov. Stari kamni, ki ležijo prerasli v škrbastih zidovih še pomnijo teh časov, tudi stara vaška lipa med koreninami še skriva zaklad iz poganskih časov. Toliko skritih, pozabljenih, izgubljenih in darovanih dragocenosti položenih v jame in močvirja, kjer jih varuje voda in skala in tema pozabe.

Pa so Skorajpsa privezali, saj se je obnašal kot navaden pes. Na verigi so ga priklenili k lipi in Skorajpes je kmalu čisto pozabil kako čaroben je. Bolj kot so ravnali z njim kot s psom, bolj se je obnašal kot pes.

Sredi peska in blata, sredi barak in kontejnerskih celic raste zel, navadni plevel, vztrajno in neomajno ne glede na to kolikokrat ga pohodijo težki okovani škornji ali bose umazane noge. Vseeno mu je bodeče žice in jarkov, vseeno za poke in krike in stoke. Raste v suši in moči, iz krvi in potu in solz nesrečnežev zaprtih v UMu.

Enkrat sva se z Norčkom spustila po kamnitem tunelu v samo osrčje teme, ki biva pod gradom. Starejši prebivalci so spodaj v velikih rovih in suhih jamah poskrili mnogo zakladov in skrivnostnih naprav, nato pa so jih tam pustili, zapustili, mogoče izgubili ali pozabili.

Ko ob brleči medli luči poslušaš vodo v zidovih, prisluškuješ življenju za stenami v jaških, dimnikih in ceveh, se spomni, da je tam pod stropom razpoka v ploščicah, da vodi v skrivne, neznane prostore, kraje, čase in dimenzijske predore. Da pod konstantnim hrupom človeškega uma živi še en svet, zelo resničen in zelo čudežen v svojih zvokih in barvah.

Načrtovane vsebine (pogovor o knjigi, beseda urednika, nagovor umetnostne zgodovinarke in branje odlomka) bodo v trenutnih razmerah prestavljene na spletna omrežja. Razstava je odprta od 11. 11. do konca leta, ko se spomladi seli v avlo kulturnega doma Žalec.

”Veseli me, da s svojim kratkim prispevkom lahko predstavim likovni del zgodbic avtorice Done, ki jo poznam kot izvrstno umetnico in hkrati tudi izobraženo poznavalko zgodovine umetnosti, sedaj pa se njena neomajna kreativnost razgrinja tudi v obliki pisane besede.
Kot vsestranska ustvarjalka je Dona svoje pripovedi opremila kar z lastnimi ilustracijami, katerih motivi s svojo raznovrstnostjo odražajo izjemno sposobnost opazovanja sveta in hkrati upodabljanja lastnih domišljijskih konstruktov.
Osnova ilustracij je risba, polnilo pa mešanica pigmentov v akvarelu. Ozadje navadno krasijo različni prelivajoči se odtenki, ki so včasih nežni in bledikavi, ponekod pa intenzivni in naravnost sijoči. Razgibana paleta barv ne pomeni samo, da nas slike očarajo s svojo prikupnostjo in pisanostjo, temveč jasno priča tudi o spretni uporabi barvne perspektive.
Posebej opazna je naklonjenost do upodabljanja narave in še posebej živali, pri katerih se umetnica velikokrat hudomušno poigra z njihovo simboliko. Sicer pa se vsebinsko in formalno ob celotnem naboru naslikanih stvaritev znajdemo v malem morju nasprotij. Dona zna mojstrsko doseči, da na njenih slikah zaživi širok spekter motivov, od veličastne katedrale do preproste ute ali lične kopalnice, od bogatega vrta do puste savane, od natrpanega dvorišča do prostrane pokrajine, od mitoloških bitij do popolnoma vsakdanjih, majhnih in obskurnih sostanovalcev ljudi. Potopimo se lahko v krasne vizualizacije magičnega realizma ali pa tudi čisto navadne stvarnosti. S sanjavimi odtenki modrine lahko odpotujemo v Središče človeka, z barvitimi baloni pa vse do žarečih in igrivih Nebesnih pristanov.”

Tina Ritlop, mag. angl. in mag. um. zgod.