Varuh krajine je nov eksperimentalni projekt domače umetnice Alje Krofl, zamišljen kot odprti atelje v naravnem okolju, na brežini Škalskega jezera.
Skulptura je bila razkrita 28. 8. na odprtju razstave. »Živa« figura, spletena iz vrbja in drugih avtohtonih grmovnic in dreves bo vsako pomlad pognala liste, zacvetela, ovenela in nadaljevala naravni cikel ter spreminjala ustvarjeno podobo. Težnja po združitvi umetnosti z naravo je eden pomembnejših načel krajinske umetnosti. Varuh krajine bo tako prvi izmed mnogih rastočih skulptur Zelene forma vive.
Na odprtju razstave smo se pogovarjali z Aljo Krofl.
Kako dolgo si razvijala to idejo?
Prav ta ideja »Varuh Krajine« je nastala tako, da sem si morala zmisliti nov projekt za letošnjo kulturo na občini in je bilo kot nekakšno nadaljevanje lanske. Lani sem naredila veliko gugalnico, utero, kamor si lahko notri splezal. Bila je razstavljena v Galeriji Velenje. Nadaljevanje je pa nekaj bolj trajnega, da se lahko nekam postavi in je »Varuh Krajine«. Ime je nastalo od enega drugega varuha Krajine, ki je v enem drugem jezeru in je lesena skulptura od drugega umetnika. Tako da sem si sposodila za svojega pletenega, ki mi je na nekakšen način ”pasal” v to mojo idejo.
Kakšen je bil celoten proces ustvarjanja?
Najprej smo morali pridobiti dovoljenja za prostor, se dogovarjati z ribiško družino, s premogovnikom Velenje. Pri mladinskem centru sta mi pomagala Dimitrij Amon in Marko Pritržnik, da smo pridobili vsa ta soglasja, nam poslali ARSO na Premogovnik, ker oni to obdelujejo. Z ribiči sem se dobila tukaj, ker sem kip želela najprej postaviti ob tej brezi, a so mi le to odsvetovali, tako da smo ga sedaj postavili na drugo lokacijo.
Kaj pa si ob tem sam doživljala?
Tako kot v vsakem ustvarjalnem procesu, ki se ga lotim. Nikoli ni tako, kot si na začetku zamisliš, moraš biti spontan in malo poslušat, kako se to dela. Nam je pa uspelo to postaviti v petek do enih popoldan, postavljali smo pa vse skupaj en teden. Čeprav smo že vmes mislili, da nam ne bo uspelo, ker je bilo res kar nekaj dela, ampak smo končali do ure natančno. Sem pa potem še isti večer odšla v Maribor delat na drug projekt. Sem zelo srečna in zadovoljna ob tem, kar delam.
Sam projekt sloni na kulturni dediščini. Si dosti raziskovala življenje naših prednikov?
Tudi v svoji diplomski nalogi sem pisala o svojih prednikih. Zelo mi je prijetno poslušati starejše ljudi, še posebej moje dedke in babice, saj ti dajo nekakšen občutek skupnosti, ideje, da si del večje družine. In vse neke stare stvari, ki so nam pri srcu in se jih spomnimo iz otroštva, vsa ljubezen, ki si jo čutil ob vsem tem. To mi je od nekdaj bilo zelo blizu, tudi pletenje košar in ta obrt ter dediščina. Se mi zdi, da izhaja to iz duše, pletenje in to, kar si lahko sam narediš in to je moje vodilo pri zbiranju materialov. Tudi ko slikam, izberem platno, ki so ga naredile babice. Ko nadaljujem neko svojo zgodbo, poskušam zraven dati še njihove zgodbe.
Kaj so tvoja glavna vodila v življenju?
Da slediš srcu in sprejemaš vse, kar te doleti v življenju.
Kako ostajaš v stiku s sabo in z naravo?
V bistvu preko ustvarjanja in druženja s prijatelji. Soustvarjanje, sobivanje in sočutenje so mi nekakšno vodilo.
Za konec pa še Kunigundino vprašanje. Kakšne so tvoje asociacije na letošnji Kunigundin slogan »zdrava pamet, odprto srce«?
Super je!
